23. člen ZPIZ-1

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.

Zavzemanje tožeče stranke, da ZPIZ-1 daje možnost uveljavljanja dodane dobe za istega otroka obema staršema, v tem primeru dve leti, če so izpolnjeni drugi pogoji, je zmotno. Besedno zvezo mati ali oče veže ločni veznik „ali“, ki daje dve možnosti; to je prvo ali drugo, ne pa obeh hkrati. Lahko pa si dobo skrbi za otroka v prvem letu starša porazdelita. Dodana doba ni pokojninska doba. Je doba, ko posameznik ni bil zavarovan, za to dobo niso plačani prispevki, se pa kljub temu upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe. Z ugotovitveno odločbo, da ima posameznik dodano dobo po ZPIZ-1, si ne more zagotoviti ugodnosti, ki jih zakon ob nastopu zavarovalnega primera ne pozna, ne ureja oziroma v prehodnih določbah ne določa, da se upoštevajo določbe prejšnjih predpisov. Pogoji za uveljavitev posamezne pravice se ugotavljajo ob vložitvi zahtevka na podlagi veljavnega predpisa. Posebna doba se všteva v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov, pri čemer ta doba vpliva na odmerni odstotek, medtem ko je dodana doba ugodnost, da je posamezniku kljub neizpolnjevanju pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine ta pokojnina priznana, pri č

V zavarovalno dobo se šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan(a) na drugi podlagi in če je bilo otrokovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je bil izpolnjen samo prvi pogoj, ne pa tudi drugi pogoj, je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek. Pri stalnem prebivališču namreč ne gre le za dejansko vprašanje kraja, kjer se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi, temveč tudi za pravni status, ki se pridobi s prijavo stalnega prebivališča in na katerega so se vezale in se še vežejo določene pravice.

Ker se je obdobje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti že štelo v zavarovalno dobo otrokove matere, tožniku istega obdobja skrbi za istega otroka do enega leta starosti ni mogoče priznati v zavarovalno dobo. Dodana doba ni pokojninska doba, te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo, saj za to ni nobene zakonske podlage. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe lahko upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Navedeno pomeni, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine.

Za priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti mora biti izpolnjen pogoj na strani starša, da je ta v obdobju uveljavljane dobe nezavarovan in da ima otrok v prvem letu starosti v Sloveniji stalno prebivališče (189. člen ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je glede presoje stalnega prebivališča pravilno štelo, da je potreben ustrezen listinski dokaz, bodisi z izpisom iz registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, katerega vodi pristojni upravni organ, bodisi na podlagi potrdila tega organa. To pa pomeni, da dokazovanje stalnega prebivališča ni mogoče s potrdili drugih organov ali na podlagi drugih okoliščin, ki se na stalno prebivanje niti ne navezujejo. Ker tožničina hčerka v prvem letu starosti ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, niso izpolnjeni pogoji za priznanje zavarovalne dobe v prvem letu otrokove starosti.

Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici pri delodajalcu nezakonito prenehalo delovno razmerje) bi se za sporno obdobje ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnica ne bi bila že v tem obdobju prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje) in na podlagi 3. odstavka 23. člena ZPIZ-1 (starševstvo). Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnico ves čas zavarovanja vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja je glede na določbe ZUP, ki se je uporabljal v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. URS v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Zato tožničin tožbeni zahtevek na priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za sporno obdobje ni utemeljen.

Tožena stranka je v izpodbijani prvostopenjski odločbi pravilno odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z dnem, ko je pridobila pravico do starševskega dodatka in status zavarovanke v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju.