148. člen ZPIZ-1

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo po materialnem predpisu, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2J), ki določa, da se še naprej uporabljajo določbe 143. do 149. člena ZPIZ-1, po katerih se lahko invalidnina za telesno okvaro pridobi tudi v primeru, ko gre za poškodbo izven dela oziroma bolezen. Ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah omenjene novele, pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

Revizija se dopusti glede vprašanja, kateri predpis je odločilen za materialnopravno presojo o tem, ali ima tožnica pravico do invalidnine za telesno okvaro.

Izvedenski organ je v postopku podal izvedensko mnenje, da je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da glede na neskladnost med psihiatričnimi ambulantnimi izvidi in osebnim pregledom ter mnenjem psihologa pri tožnici diagnostični postopek ni končan, zato predlaga resno hospitalno obravnavo, v okviru katere naj se pojasni, ali gre za hujšo duševno motnjo (psihozo). V konkretnem primeru ne gre za vprašanje, ali je pri tožnici zdravljenje končano, temveč je odprto vprašanje, ali pri tožnici obstaja globlja psihopatologija v smislu psihoze in če obstaja, kako omenjena diagnoza oziroma zdravstveno stanje vpliva na tožničino delovno zmožnost. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do invalidske pokojnine, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.