Uredba o emisiji nevarnih halogeniranih ogljikovodikov pri odvajanju odpadnih vod

Ta uredba določa posebne zahteve v zvezi z emisijo nevarnih halogeniranih ogljikovodikov pri odvajanju tehnološke odpadne vode (v nadaljnjem besedilu: odpadna voda) iz določenih objektov in naprav, v katerih se proizvajajo ali uporabljajo nevarni halogenirani ogljikovodiki, in sicer:

-        mejne vrednosti nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v odpadni vodi,

-        posebne ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije nevarnih halogeniranih ogljikovodikov,

-        program posebnih ukrepov (v nadaljnjem besedilu: program) za zmanjševanje onesnaževanja z nevarnimi halogeniranimi ogljikovodiki iz virov onesnaževanja in

-        dodatne pogoje za izvajanje trajnih meritev nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v odpadni vodi. Za vprašanja o emisiji snovi v vode, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 35/96; v nadaljnjem besedilu: uredba) in posebni predpisi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda za posamezne vire onesnaževanja, za vprašanja obratovalnega monitoringa pa določbe za odpadne vode iz pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 35/96, v nadaljnjem besedilu: pravilnik).

Pojmi po tej uredbi imajo naslednji pomen:

1.Nevarni halogenirani ogljikovodiki so tetraklorometan, HCB, triklorometan, HCBD, EDC, TRI, PER in TCB.

2.Tetraklorometan je CCl 4.

3.HCB je C 6Cl 6, heksaklorobenzen.

4.Triklorometan je CHCl 3.

5.HCBD je C 4Cl 6, heksakloro-1,3-butadien.

6.EDC je C 2H 4Cl 2, 1,2-dikloroetan.

7.TRI je C 2HCl 3, trikloroeten.

8.PER je C 2Cl 4, tetrakloroeten.

9.TCB so naslednje izomere:

-  1,2,3-triklorobenzen,

-  1,2,4-triklorobenzen,

-  1,3,5-triklorobenzen in

-  tudi tehnični TCB, ki obstaja kot mešanica vseh treh izomer in lahko vsebuje majhne količine dikloro in tetraklorobenzena.

Določbe te uredbe veljajo za objekte in naprave, v katerih se proizvajajo ali se pri proizvodnji uporabljajo nevarni halogenirani ogljikovodiki, in sicer pri:

1.proizvodnji tetraklorometana s postopkom perkloriranja,

2.proizvodnji kloriranih metanov iz metanola in s kloriranjem metana,

3.uporabi tetraklorometana, triklorometana in PER pri proizvodnji kloriranih fluoroogljikov,

4.uporabi tetraklorometana, triklorometana kot topila,

5.uporabi HCB in HCBD pri proizvodnji PER in tetraklorometana s postopkom perkloriranja,

6.uporabi HCB in HCBD pri proizvodnji TRI in/ali PER z drugimi postopki,

7.uporabi HCB in HCBD v predelovalni dejavnosti, in sicer pri:

-  uporabi HCB pri proizvodnji klora s kloralkalno elektrolizo z grafitnimi elektrodami,

-  uporabi HCB pri proizvodnji gume in gumenih izdelkov,

-  uporabi HCB pri proizvodnji proizvodnjo pirotehničnih sredstev,

-  uporabi HCB pri proizvodnji vinilklorida in

-  uporabi HCBD pri različnih proizvodnih dejavnostih za tehnične namene.

8.proizvodnji klorometanov iz metanola ali kombinacije metana in metanola,

9.proizvodnji klorometanov s kloriranjem metana,

10.uporabi triklorometana v predelovalni dejavnosti, in sicer pri:

-  uporabi triklorometana pri proizvodnji monomer vinilklorida, ki temelji na postopku pirolize dikloroetana,

-  uporabi triklorometana pri beljenju papirne kaše.

11.proizvodnji EDC brez predelave ali uporabe na istem mestu,

12.proizvodnji, predelavi ali uporabi EDC na istem mestu,

13.predelavi EDC v različne spojine razen v vinilklorid,

14.uporabi EDC, TRI in PER pri razmaščevanju kovin,

15.uporabi EDC kot topila, kadar ta ni na istem mestu kot proizvodnja EDC,

16.uporabi EDC pri proizvodnji ionskih izmenjevalcev,

17.proizvodnji TRI in PER,

18.uporabi TRI in PER kot topila za suho čiščenje ali kot sredstva za odstranjevanje maščob in vonjav,

19.proizvodnji tetraklorometana in PER,

20.proizvodnji TCB s postopkom dehidrokloriranja HCH in/ali predelavo TCB,

21.proizvodnji in/ali predelavo klorobenzenov s postopkom kloriranja benzena in

22.uporabi TCB kot topila ali kot pospeševalca barvanja v tekstilni industriji ali kot sestavine pri proizvodnji transformatorskih olj. (v nadaljnjem besedilu: vir onesnaževanja).

Za odpadno vodo iz vira onesnaževanja se ne šteje:

-        odpadna voda iz hladilnih sistemov in razvijalcev pare znotraj vira onesnaževanja,

-        odpadna voda iz naprav za pripravo vode znotraj vira onesnaževanja,

-        komunalna odpadna voda, ki nastaja v virih onesnaževanja,

-        odpadna voda iz objektov in naprav za proizvodnjo in predelavo HCB v fitofarmacevtska sredstva in

-        odpadna voda iz objektov in naprav za proizvodnjo in preoblikovanje fitofarmacevtskih sredstev.

Mejne vrednosti koncentracije nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v odpadni vodi iz vira onesnaževanja za iztok neposredno v vode in v kanalizacijo, so določene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe (v nadaljnjem besedilu: priloga 1).

Mejne vrednosti nevarnih halogeniranih ogljikovodikov so v prilogi 1 določene tudi z mejnimi vrednostmi emisijskega faktorja. Emisijski faktor je razmerje med količino nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi, ki se je z odpadno vodo odvedla v enem dnevu (v nadaljnjem besedilu: dnevni emisijski faktor) ali enem mesecu (v nadaljnjem besedilu: mesečni emisijski faktor) in količino nevarnega halogeniranega ogljikovodika, ki bi jo vir onesnaževanja proizvedel, predelal oziroma uporabil v enakem obdobju pri največji proizvodni zmogljivosti. Emisijski faktor se izraža v gramih nevarnih halogeniranih ogljikovodikov na tono proizvedenega, predelanega ali uporabljenega (v nadaljnjem besedilu: uporabljenega) nevarnega halogeniranega ogljikovodika.

Emisija nevarnih halogeniranih ogljikovodikov se določa na iztoku odpadne vode iz vira onesnaževanja. Če se odpadna voda iz enega ali več virov onesnaževanja čisti na isti čistilni napravi, ki je namenjena odstranjevanju nevarnih halogeniranih ogljikovodikov iz odpadne vode, se emisija nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v odpadni vodi brez razredčevanja, določa na iztoku te čistilne naprave.

Vir onesnaževanja čezmerno obremenjuje okolje, če:

-        dnevna povprečna vrednost koncentracije nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi presega mejno vrednost dnevne povprečne vrednosti koncentracije ali,

-        mesečna povprečna vrednost koncentracije posameznega nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi presega mejno vrednost mesečne povprečne vrednosti koncentracije ali,

-        dnevni emisijski faktor presega mejno vrednost dnevnega emisijskega faktorja ali,

-        mesečni emisijski faktor presega mejno vrednost mesečnega emisijskega faktorja ali

-        je količnik med mesečno količino posameznega nevarnega halogeniranega ogljikovodika, uporabljenega v viru onesnaževanja in količino odpadne vode odvedene v istem obdobju, večji od mejne vrednosti mesečne povprečne vrednosti koncentracije tega nevarnega ogljikovodika v odpadni vodi. Če upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja nima dokazil o mesečni količini za posamezen nevaren halogeniran ogljikovodik, proizveden ali uporabljen v viru onesnaževanja, se mesečna količina nevarnega halogeniranega ogljikovodika določi na podlagi proizvedene ali uporabljene količine nevarnega halogeniranega ogljikovodika, ki bi jo vir onesnaževanja v tem obdobju proizvedel ali uporabil pri obratovanju z največjo zmogljivostjo.

Dnevna povprečna vrednost koncentracije nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v odpadni vodi se izračuna na podlagi rezultatov analize reprezentativnega vzorca 24 urnega vzorčenja. Mesečna povprečna vrednost koncentracije nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v odpadni vodi se izračuna na naslednji način: kjer je: K mesec

–        mesečna povprečna vrednost koncentracije nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi, K dnevna, i

–   dnevna povprečna vrednost koncentracije nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi i-tega dne v mesecu, za katerega velja izračun mesečne povprečne vrednosti, V i

–        količina odpadne vode odvedene v i-tem dnevu, i

–        zaporedna številka dneva v mesecu, za katerega velja izračun mesečne povprečne vrednosti. Dnevna količina nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi se izračuna kot zmnožek dnevne povprečne vrednosti koncentracije iz prvega odstavka tega člena ter količine odpadne vode, ki se je odvedla v dnevu. Mesečna količina nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi se izračuna kot vsota vseh dnevnih količin nevarnega halogeniranega ogljikovodika v obdobju meseca. Letna količina nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi se izračuna kot vsota vseh mesečnih količin nevarnega halogeniranega ogljikovodika v koledarskem letu. Če se letna količina nevarnega halogeniranega ogljikovodika ne more izračunati na podlagi rezultatov meritev obratovalnega monitoringa, se za letno količino te nevarne snovi šteje njena letna količina, ki je bila uporabljena v viru onesnaževanja.

Določbe 5., 6. in 8. člena te uredbe ne veljajo za vir onesnaževanja, pri katerem se uporablja:

-        EDC kot topilo ali za razmaščevanje kovin in letna količina nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi ne presega 30 kg, vir onesnaževanja pa ni na istem mestu kot proizvodnja EDC,

-        TRI in PER kot topilo za suho čiščenje ali kot sredstvo za odstranjevanje maščob in vonjav in letna količina nevarnega halogeniranega ogljikovodika v odpadni vodi ne presega 30 kg in

-        TCB kot topilo ali pospeševalec barvanja v tekstilni industriji ali kot sestavina pri proizvodnji transformatorskih olj. Za vprašanja o mejnih vrednostih in ugotavljanju čezmernega onesnaževanja se za vire onesnaževanja iz prejšnjega odstavka uporabljajo predpisi iz drugega odstavka 1. člena te uredbe.

Upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja mora izvajati posebne ukrepe za zmanjšanje obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami, ki vsebujejo nevarne halogenirane ogljikovodike. Posebni ukrepi iz prejšnjega odstavka so zlasti:

-        uporaba sinteznih postopkov z velikim izkoristkom snovi in energije z najugodnejšim vodenjem reakcije ter optimalnim krmiljenjem strojev in naprav,

-        uporaba proizvodnih postopkov, kateri dopuščajo največjo stopnjo recikliranja in ponovno uporabo uporabljenih surovin, delovnih ali pomožnih snovi oziroma prehod na take postopke,

-        uporaba delovnih in pomožnih snovi, ki vsebujejo čim manj nevarnih sestavin in povzročajo čim manjše motnje v postopku čiščenja odpadne vode oziroma njihovo nadomeščanje z manj nevarnimi snovmi, ki so biološko bolj razgradljive,

-        kroženje ali večkratna uporaba procesne vode, po potrebi tudi z vmesnim čiščenjem in ločevanje manj obremenjenih delnih tokov odpadne vode od močno obremenjenih, bodisi za nadaljnjo uporabo ali za ločeno odstranjevanje,

-        uporaba postopkov varčevanja z vodo pri pralnih in čistilnih procesih, kot so protitočno pranje, kroženje pralne vode in visokotlačni čistilni postopki,

-        prednostna uporaba površinskih kondenzatorjev za posredno hlajenje procesnih par ali tekočih organskih snovi,

-        prednostna uporaba brezvodnih postopkov pri čiščenju odpadnega zraka,

-        predelava matičnih lužnic za ponovno snovno in termično uporabo sestavin,

-        uporaba zadrževalnih bazenov za izravnavo količin odpadne vode na izpustu,

-        uporaba fizikalno-kemičnih ali bioloških postopkov ter njihovih kombinacij za čiščenje odpadne vode in

-        drugi tehnološki ukrepi, kateri vodijo k zmanjševanju obremenjevanja okolja z odpadno vodo, ki vsebuje nevarne halogenirane ogljikovodike.

Upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja mora ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) predložiti vsake štiri leta v potrditev program z ukrepi iz prejšnjega člena za obdobje štirih let. Predložen program mora za vsako leto posebej vsebovati:

-        podroben opis posameznega posebnega ukrepa ali drugih tehnoloških ukrepov iz 11. člena,

-        oceno o zmanjšanju obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami, ki vsebujejo nevarne klorirane ogljikovodike,

-        vrsto in letno količino proizvedenih ali uporabljenih nevarnih kloriranih ogljikovodikov v viru onesnaževanja in

-        vrsto in letno količino z odpadnimi vodami odvedenih nevarnih kloriranih ogljikovodikov iz vira onesnaževanja.

Upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja mora v okviru obratovalnega monitoringa za določitev koncentracije nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v odpadni vodi in emisijskega faktorja izvajati trajne meritve v času obratovanja vira onesnaževanja. Upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja mora zagotoviti, da so v poročilu, o trajnih meritvah nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v odpadnih vodah, izdelanim v skladu s pravilnikom, navedeni tudi podatki in priložena dokazila o vrsti in količini uporabljenih nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v viru onesnaževanja. Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, se lahko trajne meritve v okviru obratovalnega monitoringa izvajajo le en dan v posameznem mesecu, in sicer v času največje obremenitve vira onesnaževanja z nevarnimi halogeniranimi ogljikovodiki, če:

-        letna količina tetraklorometana, izpuščenega z odvajanjem odpadne vode neposredno v vode ali kanalizacijo ne presega 30,0 kg,

-        letna količina HCB, izpuščenega z odvajanjem odpadne vode neposredno v vode ali kanalizacijo ne presega 1,0 kg.

-        letna količina HCBD, izpuščenega z odvajanjem odpadne vode neposredno v vode ali kanalizacijo ne presega 1,0 kg,

-        letna količina triklorometana, izpuščenega z odvajanjem odpadne vode neposredno v vode ali kanalizacijo ne presega 30,0 kg,

-        letna količina EDC, izpuščenega z odvajanjem odpadne vode neposredno v vode ali kanalizacijo ne presega 30,0 kg,

-        letna količina TRI, izpuščenega z odvajanjem odpadne vode neposredno v vode ali kanalizacijo ne presega 30,0 kg,

-        letna količina PER, izpuščenega z odvajanjem odpadne vode neposredno v vode ali kanalizacijo ne presega 30,0 kg, Ne glede na določbe iz prejšnjih odstavkov tega člena se za vprašanja obratovalnega monitoringa vira onesnaževanja iz prvega odstavka 10. člena te uredbe uporabljajo določbe pravilnika.

Upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja mora zagotoviti, da so v poročilu o obratovalnem monitoringu odpadnih voda, navedeni tudi podatki in priložena dokazila o izvajanju programa iz 12. člena te uredbe.

Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja. Priloga 1: Mejne vrednosti nevarnih halogeniranih ogljikovodikov v odpadni vodi iz vira onesnaževanja Uredba o emisiji nevarnih halogeniranih ogljikovodikov pri odvajanju odpadnih vod (Uradni list RS, št. 84/99) vsebuje naslednji prehodni in končno določbo: Upravljalci ali lastniki virov onesnaževanja morajo obstoječe vire onesnaževanja prilagoditi določbam te uredbe v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi te uredbe. Upravljalci ali lastniki virov onesnaževanja ministrstvu prvič predložijo programov ukrepov iz 12. člena do 30. 6. 2000.

Če je za obstoječi vir onesnaževanja po tej uredbi odrejena priprava in izvedba sanacijskega programa, ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, ne glede na določbo prejšnjega člena, v soglasju k sanacijskemu programu določi tudi količino nevarnih halogeniranih ogljikovodikov in drugih nevarnih snovi, ki se jo v času izvajanja programa letno lahko izpusti z odvajanjem odpadne vode v kanalizacijo ali neposredno v vode. Ministrstvo določi količine nevarnih halogeniranih ogljikovodikov in drugih nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka na podlagi analize obremenitve okolja zaradi odvajanja odpadne vode, ki je sestavni del sanacijskega programa.

Zakon o varstvu okolja – ZVO-1 (Uradni list RS, št. 41/04) v zvezi s prenehanjem veljavnosti določb, ki se nanašajo na obveznost investitorja določa: »193. člen […]

(4)V predpisih, izdanih na podlagi 27. in 30. člena ZVO, prenehajo veljati določbe, ki se nanašajo na obveznost investitorja, da v zahtevi za dovoljenje za gradnjo po predpisih o graditvi objektov pri napravah in objektih, za katere ni treba izvesti presojo vplivov na okolje po določbah ZVO, posreduje strokovno oceno o izpolnjevanju pogojev glede emisij ali ravnanja z odpadki. […]«; ter vsebuje naslednjo končno določbo: »199. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.