204. člen ZUP

Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne vpliva tožnikovo sklicevanje na dejstvo, da je zoper sklep, s katerim se zavrne predlog za zavarovanje, dovoljena pritožba (drugi odstavek 206. člena ZUP), saj to dejstvo na dopustnost upravnega spora po prvem odstavku 2. člena oziroma po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 ne vpliva (primerjaj sklep VS RS I Up 250/2009), temveč je za dopustnost upravnega spora oziroma sodnega varstva odločilna vsebina upravnega akta.

Sklep o zavarovanju dokazov oziroma sklep, s katerim se zavrne predlog za zavarovanje dokazov (206. člen ZUP v povezavi z 204. členom ZUP), je, kot je tudi to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj vmesni procesni akt o tožnikovi vlogi za zavarovanje dokazov v postopku odločanja o izdaji dokončnega upravnega akta (o glavni stvari) v postopku davčno inšpekcijskega nadzora, in torej ni upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj se z njim ne odloča o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika oziroma z njim ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, kot to v pritožbi zmotno zatrjuje tožnik, temveč bo to odločba, s katero bo odločeno o morebitni tožnikovi davčni obveznosti.

Tožba zaradi molka, ki se nanaša na predlog za zavarovanje dokazov v davčnem inšpekcijskem postopku, ki se vodi zoper tožnika in v katerem še ni dokončno odločeno, ni dopustna, saj akt, katerega izdaja in vročitev se s tožbo uveljavlja, ne izpolnjuje znakov upravnega akta, kot jih določa ZUS-1. Gre zgolj za vmesni akt v postopku odločanja o tožnikovi vlogi za zavarovanje dokazov, kot enem izmed možnih dokazov, ki jih opredeljujejo člen 204 in naslednji ZUP. Uveljavljanje ugovorov glede upravičenosti odreditve zavarovanja dokazov je tako pridržano odločitvi o glavni stvari. Sklep, katerega izdaja se uveljavlja s tožbo zaradi molka, ni sklep v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zato ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Gre zgolj za procesni sklep, izdan v okviru sprejema odločitve o izdaji dokončnega upravnega akta v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora tožnika.

Upravljavec vodovoda je izdal soglasje, z omejeno veljavnostjo 1 leta, za kar pa ni imel podlage v veljavnih predpisih. Že iz razloga pravne varnosti strank v postopku, soglasja k posegom v prostor ne morejo imeti časovno omejene veljave.

Posebno zavarovanje dokazov po 1. odstavku 204. člena ZUP ni potrebno, če so bili le-ti bodisi že izvedeni ali se bodo na podlagi zahtev iz Uredbe o lokacijskem načrtu, ki so kot pogoj navedene v enotnem dovoljenju, izvedli v času gradnje ali v času obratovanja avtoceste.

Ker je bilo v obravnavanem primeru poprejšnje soglasje zdravstvenega inšpektorja k uporabnemu dovoljenju odklonjeno, je prvostopni upravni organ v skladu s 1. odstavkom 204. člena ZUP/86 pravilno zavrnil izdajo uporabnega dovoljenja.

Lokacijsko dovoljenje se izda kot zbirno odločbo v smislu določbe 204. člena ZUP (1986) s poprejšnjim soglasjem z zakoni določenih organov.

Odločba o imenovanju notarja je posamičen akt, vendar ni upravni akt, ki bi moral biti obrazložen v skladu z določili 2. in 3. odstavka 209. člena ZUP. Kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, imajo pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani. Izbira med prijavljenimi kandidati ni odločanje po prostem preudarku.

Odločba o imenovanju notarja, ki jo izda minister za pravosodje potem, ko prejme predlog Notarske zbornice, ki izmed na prvi razpis prijavljenih kandidatov izbere 3 in predlaga tudi vrstni red, ni upravna odločba. Zato zanjo ne veljajo določbe ZUP glede obrazložitve in tudi ne glede ugotovitvenega postopka; zato tudi ni sestavljena odločba in tudi ni izdana po prostem preudarku. Niti minister za pravosodje niti Notarska zbornica nimata zakonske podlage, da bi predpisovala dodatna merila oz. kriterije za imenovanje notarjev. Oseba ima pravico kandidirati za notarja, nima pa pravice biti imenovana. Niti ministru niti Notarski zbornici ni treba posebej obrazložiti izbire izmed prijavljenih kandidatov. Sodišče tudi ni pristojno presojati, kateri od prijavljenih kandidatov najbolje izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za imenovanje.

V 204. členu ZUP je predpisano ravnanje pristojnih organov, ki odločajo o pravicah in obveznostih strank tudi v soglasju z drugim organom ali s pritrditvijo, dovoljenjem oziroma poprejšnjim mnenjem drugega organa. V vseh primerih takega odvisnega odločanja pa je predpisano, da mora biti obveznost pridobitve oziroma izdaje akcesornega akta pred odločitvijo pristojnega organa predpisana z zakonom. Ker akcesorni akt, ki ga je tožena stranka zahtevala, tožnica pa ne predložila, ni bil predpisan, je iz tega razloga tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožničino zahtevo.

Tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev po 13. členu Zakona o državljanstvu R Slovenije za izredno naturalizacijo.

Niti iz zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), niti iz določb 204. člena zakona o splošnem upravnem postopku ne izhaja, da je upravni organ pri izdaji odločbe o prošnji za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo (13. člen navedenega zakona) vezan na mnenje vlade. Vendar pa glede na ustavno in zakonsko določena razmerja med vlado, ki je pristojna ugotavljati in zastopati korist države v najširšem pomenu besede, in republiškimi upravnimi organi, ki so pristojni skrbeti za državno korist praviloma le v okviru svojega delovnega področja, lahko izda odločbo v nasprotju z mnenjem vlade samo, če bi sicer kršil materialni predpis.

Če investitor priglasi dela v območju mejnega prehoda, mora občinski upravni organ, pristojen za urejanje prostora, o tej vlogi odločiti. Dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve za graditev objekta v območju mejnega prehoda, je samostojni upravni akt, ki ga to ministrstvo lahko izda le na zahtevo stranke in ne na podlagi odstopljene vloge o priglasitvi del.

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala obstoj pogojev po 3. točki 1. odstavka 263. člena ZUP za odpravo obrtnega dovoljenja po nadzorstveni pravici. Obrtno dovoljenje po obrtnem zakonu namreč ni zbirna oziroma sestavljena odločba po 204. členu ZUP.

Soglasje hišnega sveta, izdano po 68. členu zakona o stanovanjskih razmerjih, ne predstavlja soglasja drugega organa po 204. členu ZUP. Zato odločbe upravnega organa o dovolitvi - preureditve podstrešja v stanovanjske prostore ni mogoče odpraviti po nadzorstveni pravici, če ni bilo dano soglasje hišnega sveta.