18. člen ZUP

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ni drugostopenjski organ v upravnih zadevah, kjer v upravnem postopku odločajo organi univerze, hkrati pa tudi ne obstaja noben drug organ, ki bi imel vlogo drugostopenjskega organa v zvezi z upravnim odločanjem univerzitetnih organov. Z dokončnim upravnim aktom univerze se upravni postopek na univerzi konča in je možen le še upravni spor. Ker tožena stranka ni drugostopenjski organ pri upravnih odločitvah univerze in ker tudi noben drug organ nima pri tem vloge drugostopenjskega organa, je tožena stranka pravilno zavrgla vlogo. Pri pedagoškem procesu ne gre za oblastveno odločanje, ampak za izvajanje negospodarske javne službe, torej za storitveno dejavnost javnega sektorja, kot jo opravljajo tudi zdravstvene ustanove, ostale izobraževalne ustanove, kulturne ustanove ipd. Izvajalci javnih služb postopajo v skladu z ZUP, kadar odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev, vendar pa za njih glede odločanja na drugi stopnji ne velja določilo 232. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanaša le na nosilce javnih pooblastil.

Predlog za delegacijo pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi z odločanjem o pritožbi obsojenca zoper sklep sodišča prve stopnje, je obsojenec utemeljeval z določbo 35. člena ZKP. Torej na pravni podlagi, ki v predmetni zadevi nikakor ne pride v poštev. Skladno z določilom 8. člena ZIKS-1 se namreč odločbe na podlagi 25. in 26. člena ZIKS-1 izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. ZIKS-1 v postopku odločanja o predlogu za odložitev izvršitve kazni zapora, torej napotuje na subsidiarno uporabo določb ZUP. Le - ta v 3. poglavju z nazivom "Prepoved prevzema in prenosa pristojnosti", v četrtem odstavku 18. člena določa, da sme organ, ki je pristojen za odločanje v posamezni upravni zadevi, samo po izrecnem zakonskem pooblastilu odločanje v zadevi prenesti na kakšen drug organ. ZIKS-1, ki se v predmetnem postopku uporablja kot primarni pravni vir, takšnega zakonskega pooblastila glede prenosa pristojnosti za odločanje o predlogih za odlog izvršitev kazni ne predvideva in ga tudi ne določa, zato je bilo potrebno tovrsten predlog obsojenca, glede na to, da ni dovoljen, s smiselno uporabo določbe 246. člena ZUP zavreči.

Tožeča stranka je tožbo utemeljila na protipravnem ravnanju državnega organa, ki je odločal in ko je odločal o predlogu za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato tudi ne more uspeti z navrženo pritožbeno navedbo, da je tožena stranka nenazadnje odgovorna tudi za ravnanje ministrstva, Zavoda za varstvo kulturne dediščine in Javnega zavoda Krajinski park.

Sklep o prekinitvi postopka, izdan na podlagi 147. člena ZUP v postopku odločanja o pravici do nadomestila preživnine, ni sklep, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. S pritožbo tožeče stranke, o kateri se odloča z izpodbijano odločbo, se je izpodbijal šele sklep o prekinitvi postopka in s tem sklep, izdan med postopkom odločanja o pravici do nadomestila preživnine, medtem ko o pravici do nadomestila preživnine oziroma njenem prenehanju prvostopenjski organ v ponovljenem postopku še sploh ni odločil. Zato ni bilo podlage za odločanje o pravici na podlagi 252. člena ZUP, obenem pa ni razvidno, da bi bili za prenos oziroma prevzem pristojnosti za odločanje s strani organa druge stopnje (Ministrstva), ki praviloma ni dovoljen, izpolnjeni posebni pogoji iz 18. člena ZUP.

Sredstva iz naslova turistične takse se porabijo namensko za dejavnosti in storitve, povezane s turizmom in določene z ZSRT. Le-te pa so na voljo vsem turistom, kar pomeni tudi zavezancem za plačilo turistične takse, ki so lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastnih plovil. Za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katerim se zavezancu naloži v plačilo turistična taksa, je pristojen župan občine kot drugostopenjski organ in ne Ministrstvo za gospodarstvo.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Inšpekcijski organ svoje odločitve ne more opreti samo na določbo 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Ur.l. SRS, št. 24/79 - 18/88), če v materialnem zakonu nima pooblastila za določene ukrepe ali vsaj jasno predpisane obveznosti določenih subjektov, katerih izvajanje nadzoruje inšpektor.