173. člen ZUP

Glede na potek celotnega upravnega postopka in dejanja tožnika, ki so bila usmerjena na pridobivanje relevantnih dokumentov, tožena stranka očitno ni imela zakonite podlage za oceno, da je mogoče iz opustitve dejanj tožnika sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Določilo 47.a člena Ztuj-2UPB5 je z razliko od prej omenjenih specialno določilo za uresničevanje omenjene pravice tujcev, ki so v državi izvora preganjani in ne zahteva, da mora tožnik dokazati istovetnost z listinami iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5, ampak je dovolj, da istovetnost prizadetih oseb, med katerimi so tudi mladoletni otroci, „ni sporna“ (šesti in sedmi odstavek 47a. člena ZTuj-2 UPB5). Če bi tožena stranka v konkretnem primeru ugotovila, da je zatrjevana istovetnost družinskih članov sporna, potem bi tožnik istovetnost družinskih članov v upravnem postopku lahko dokazal samo z listinami iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5. Tožena stranka pa v konkretnem primeru ni ugotovila, da je zatrjevana istovetnost družinskih članov tožnika „sporna“ in zato tudi ni imela podlage, da je postopek ustavila, ker tožnik ni predložil listin iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 UPB5. Ta

Ugotovitev tožene stranke, da predloženi dokumenti niso pristni oziroma so ponarejeni, je napačna, saj ne ustreza strokovnemu mnenju NFL z dne 21. 2. 2017. V tem mnenju NFL je izrecno rečeno, da „pristnosti oziroma ponarejenosti spornih listin ne morejo ugotavljati.“ Tožena stranka bi na podlagi mnenja NFL kvečjemu lahko ocenila, da predloženi dokumenti nimajo pomembne (zadostne) dokazne vrednosti zaradi izbrisov, popravljanja določenih podatkov, poškodovane podlage, pisanja z več pisali oziroma da je ta dokazna vrednost prešibka, da bi organ lahko zgolj na podlagi teh listin upošteval, da je tožnik izpolnil pogoj iz tretjega stavka tretjega odstavka 47a. člena ZTuj-2. Tožena stranka bi zato morala v skladu s splošnim pravnim načelom pravice do izjave (obrambe) tožnika zaslišati oziroma mu dati možnost, da se izjasni o razlogih ali okoliščinah za strokovno ugotovljene popravke, poškodbe in način pisanja v predloženih listinah. Poleg tega bi morala sama preveriti, ali je kaj znanega v poročilih o stanju v izvorni državi glede načina in tudi kakovosti (zanesljivosti) izdajanja krstnih listov ter poročnih listov v Eritreji. Že pred izdajo izpodbijane odločbe sta bili splošno znani

Dokazno breme glede davčne obveznosti od tujih dohodkov v državi vira je na davčnem zavezancu. Zavezanec mora znesek davčne obremenitve v tujini dokazati z ustreznimi dokazili, iz katerih so razvidna vsa dejstva, ki se upoštevajo pri odločanju. Tako morajo dokazila vsebovati podatke glede davčne obveznosti izven Slovenije, o znesku tujega davka od tujih dohodkov, osnovi za plačilo davka in znesku davka, ki je bil plačan. Vsebovati morajo torej podatke, ki so podlaga za opredelitev, odmero in plačilo tujega davka in s tem podatke, iz katerih je razvidno izpolnjevanje pogojev, ki so predpisani za odbitek oziroma za vračilo tujega davka, to je vrsta tujega dohodka, vključenost v davčno osnovo rezidenta in dejansko plačilo davka v tujini. Polno dokazno vrednost ima le listina, ki izhaja od izdajatelja, v konkretnem primeru od nemškega davčnega organa. ZUP sicer dopušča, da stranka predloži namesto izvirnika fotokopijo. Vendar se v tem primeru od nje lahko zahteva, da pokaže oziroma predloži izvirno listino ter na tej podlagi ugotavlja skladnost prepisa oziroma fotokopije z izvirnikom (tretji odstavek 173. člena ZUP), stranka pa je dolžna, da izvirnik pokaže. Tožeča stranka, č

Tožnica na naslovu odsvojene nepremičnine ni imela prijavljenega stalnega prebivališča tri leta pred odsvojitvijo nepremičnine. Zato je pravilna ugotovitev, da pogojev za oprostitev plačila davka, ki so predpisani kumulativno in med katerimi je tudi pogoj prijavljenega stalnega prebivališča, ne izpolnjuje. Pravilno in skladno s 102. členom ZDoh-2 se upošteva tudi čas odsvojitve nepremičnine, ki je po citirani določbi enak datumu sklenitve prodajne pogodbe. Tožnica nima prav, ko navaja, da gre pri navedeni določbi za zakonito domnevo, ki je izpodbojna. Gre za zakonito fikcijo, ki ni izpodbojna, kar pomeni, da ni mogoče dokazati nasprotnega. Po določbah 173. člena ZUP uradni osebi ni treba posebej utemeljevati zahteve stranki, da pokaže izvirno listino, zato davčni organ s tem, ko ni izrecno navedel razlogov za dvom v verodostojnost predloženih fotokopij, ni ravnal arbitrarno. Sicer pa so v obravnavanem primeru računi ključen dokaz za uveljavljanje stroškov investicij in je zato preverjanje njihove pristnosti utemeljeno že iz tega razloga. Ker je tožnica tista, ki nosi breme dokazovanja, da so listine pristne, tudi ne more očitati davčnemu organu, da ni preveril avten

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.