3. člen ZUSDDD

Tujec mora za pridobitev dovoljenja za stalno prebivališče po določbah ZUSDDD najprej izpolnjevati pogoje, določene v 1. členu. Šele če te pogoje izpolnjuje, upravni organ preveri morebitno tujčevo predkaznovanost za kazniva dejanja, ki so v 3. členu ZUSDDD posebej našteta ter, v kolikor ugotovi, da je bil že kaznovan za kazniva dejanja, oceni posledice, ki bi jih imela zavrnitev prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje za tujca glede na njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo. Pri pogoju dejanskega neprekinjenega življenja je potrebno šteti kot upravičeno odsotnost tisto, ki je v neprekinjenem trajala najdlje leto dni in ne le 60 dni.

Neprimerna je obrazložitev prvostopnega organa, da osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki vežejo tožnika na Republiko Slovenijo, niso tako močne, da bi imenovanega odvrnile od storitve prekrškov in kaznivih dejanj. Drugi odstavek 3. člena ZUSDDD namreč upravnemu organu nalaga, da upošteva čas tožnikovega prebivanja v državi, osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih zanj povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ne glede na to, da je bil obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen nad treh let.

Sodišče ugotavlja, da ni izpolnjen eden izmed treh taksativno določenih pogojev, ki morajo biti kumulativno podani, če naj upravni organ vlogo ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, to je, da se ni spremenila pravna podlaga odločitve. Četudi sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da je bil zakon, ki je veljal ob sprejemu odločitve o tožnikovi prvi prošnji, to je ZUSDDD, noveliran v letu 2010 s sprejemom ZUSDDD-B, sta kljub temu štela, da je ob vložitvi tožnikove ponovne prošnje pravna podlaga za odločanje nespremenjena, pri čemer pa sta očitno prezrla, da v konkretnem primeru za odločitev o ponovni prošnji tožnika ni relevantno zgolj določilo 3. člena ZUSDDD, temveč zlasti tudi določilo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD-B.

Neizpolnjevanje pogoja po 3. členu ZUSDDD pomeni samostojno podlago za zavrnitev zahteve. Toženka bi morala za zakonito zavrnitev ugotoviti, da tožnik predstavlja „resnično in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes“ v času izdaje izpodbijane odločbe, pri čemer pa je ključno, da upošteva naravo storjenih kaznivih dejanj in obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, da bi lahko zaključila, da tožnik tudi ob odločitvi o zahtevku za izdajo dovoljenja za prebivanje še vedno predstavlja tako kvalificirano grožnjo. Bistveno je upoštevanje kronologije storitve kaznivih dejanj in presoja obnašanja po prestani kazni, seveda tudi teža kaznivih dejanj.

Besedna zveza „lahko zavrne“ v 1. odstavku 3. člena ZUSDDD v primeru, ko gre za odločanje o ustavni dopustnosti ali nedopustnosti posega v pravico do zasebnosti, ne pomeni, da ima organ popolno diskrecijo za odločanje po prostem preudarku. Pri prostem preudarku ima namreč organ možnost, da v okviru zakonitega odločanja zavrne ali pa ugodi prošnji stranke. Kadar pa gre za odločanje o ustavnih pravicah, takšne diskrecije ne more biti, lahko pa ima organ v odvisnosti od področja in narave pravice določeno – vendar bolj omejeno (kot ne) - polje proste presoje.