1.č člen ZUSDDD

Ključno je, da ne prvostopenjski in niti drugostopenjski organ ni navedel in pojasnil vsebine določb 1.č člena ZUSDDD, ki urejajo prav pojem dejanskega življenja v RS in (v tretjem odstavku) tudi (razloge za tisto) upravičeno odsotnost tujca iz RS, ki ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS. Kakšne zakonske določbe so bile uporabljene pri zaključku, da tožnikova odsotnost iz RS ni bila upravičena in da pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen, oziroma kakšna je sploh vsebina za odločitev relevantnih zakonskih določb, torej niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno. Zato tudi ni razvidno, na podlagi kakšnih pravnih določb sta upravna organa presodila v postopku podane tožnikove navedbe in ugovore ter predlagane oziroma izvedene dokaze.

Tožena stranka je tožniku naložila nesorazmerno dokazno breme glede obstoja vzročne zveze. Zato je tožena stranka kršila načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP. Tožena stranka bi morala po presoji sodišča ugotavljati tožnikove dejanske možnosti za ureditev svojega statusa v RS po izbrisu, pri ugotavljanju razloga za izgubo zaposlitve bi morala upoštevati tudi takrat veljavno zakonodajo in delovno knjižico ter izpovedbe prič, pri presoji posledic izbrisa pa bi se morala opredeliti tudi do zatrjevanega neurejenega statusa in groženj z izgonom iz države.

Tožena stranka je tožniku naložila nesorazmerno dokazno breme glede obstoja vzročne zveze. Zato je tožena stranka kršila načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP. Tožena stranka bi morala ugotavljati tožnikove dejanske možnosti za ureditev svojega statusa v RS po izbrisu, pri ugotavljanju razloga za izgubo zaposlitve bi morala upoštevati tudi takrat veljavno zakonodajo in delovno knjižico ter izpovedbe prič, pri presoji posledic izbrisa pa bi se morala opredeliti tudi do zatrjevanega neurejenega statusa in groženj z izgonom iz države.

Določbe prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da mora stranka dokazati, da je neposredno in izključno zaradi izbrisa ter takoj po izbrisu zapustila Slovenijo. /.../ Zato z vidika dokaznega bremena velja, da mora stranka za uspeh v postopku dovolj prepričljivo izkazati, da so jo posledice izbrisa oziroma splet okoliščin povezanih z izbrisom prisilile, da je zapustila Slovenijo v tem smislu, da je bil izbris odločilni razlog za njen odhod. Tožena stranka ni upoštevala pravilne interpretacije prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, saj je naredila selektivno dokazno oceno s tem, da je upoštevala - na načelni ravni - zgolj pravno ureditev tedaj veljavnega Zakona o osnovni šoli glede dostopa do osnovnošolskega izobraževanja za tujce z urejenim statusom. Tožena stranka bi morala upoštevati izpovedbo tožnikovega očeta, da so jim v šoli, na katero je bil vpisan tožnik, in na kateri je bila zaposlena tožnikova mama, ravnatelj in drugi zaposleni dejali, da tožnik kot tujec ne more več nadaljevati šolanja. Po presoji sodišča je povsem življenjsko, da so se tožnikovi starši glede informacij o pravicah njunih otrok do šolanja v

Tožnica navaja, da je julija 1991 v službi dobila dopust in z otrokoma odšla v Zrenjanin k svojim staršem, vendar se je v RS nameravala vrniti. Zato po njenem mnenju ni dopustno šteti, da je v smislu določb ZUSDDD že takrat zapustila RS. Trdi, da je kot dolgotrajnejšo odsotnost mogoče šteti šele odsotnost po nezakonitem izbrisu 26. 2. 1992, ki ji je onemogočil vrnitev v RS. Ustavno sodišče je v odločbi Up-268/20-12 sprejelo stališče, da bi morali izbrisanim osebam priznati enak položaj kot tujcem, ki so pridobili pravico do stalnega prebivanja. Ti so smeli RS zapustiti in se vanjo v roku enega leta vrniti, ne da bi jim prenehalo dovoljenje za stalno prebivanje.

Izpostavljeno pravno vprašanje ni oblikovano natančno in konkretno, ampak je splošno, saj izhaja iz prav tako splošne trditve, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 1. č člena ZUSDDD. Iz obširne obrazložitve predloga, katerega glavnina je namenjena predstavitvi dejanskih okoliščin predlagateljevega bivanja v Republiki Sloveniji pred odhodom aprila 1994, je tako mogoče razbrati, da se vprašanje nanaša na uporabo prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, ne pa tudi, zakaj naj bi bila razlaga sodišča "zapustitve države zaradi posledic izbrisa" napačna. Poleg tega je izostala tudi kratka obrazložitev, kako naj bi šlo za predlagateljevo upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije v smislu prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD tudi v primeru odsotnosti zaradi drugih okoliščin, ne pa izključno teh, ki so povezane s spremembo njegovega statusa, ko je zaradi izbrisa postal tujec brez dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Vprašanje vzročne zveze torej ni izpostavljeno niti obrazloženo na zahtevani način, prav tako ne s tem povezano zatrjevanje nadaljnje kršitve, to je pravice do njegovega zasebnega življenja.

Ker vabila priči v spisu ni in o vabljenju te priče iz izpodbijane odločbe ne izhaja ničesar ter v izpodbijani odločbi tudi ni dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Dejanske ugotovitve po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da se tožnik ni mogel zaposliti oziroma pridobivati sredstev za življenje ali prebivati v RS zaradi posledic protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Iz tožnikovega dokaznega gradiva po presoji sodišča ni razvidno, da bi brez uspeha skušal podaljšati poslovno vizo, kot je sicer zatrjeval. Ob takem stanju stvari je treba šteti, da je RS prostovoljno zapustil aprila 1994, torej še pred potekom veljavnosti poslovne vize (avgusta 1994), čeprav bi lahko na tej podlagi v tem obdobju zakonito bival v RS. Zato izguba oziroma nezmožnost zaposlitve ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tožnikove odločitve, da kljub veljavnemu poslovnemu vizumu zapusti RS, kar po presoji sodišča ne more biti upravičen razlog za odsotnost iz RS v prvem petletnem obdobju. Tožnik ni uspel izkazati povezave med ustanovitvijo podjetja in neuspešnim aktivnim iskanjem zaposlitve, ki bi bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da niti izguba bivališča ni posledica izbrisa.

Obravnavani predlog je formalno pomanjkljiv, saj na podlagi navedb v njem ni mogoče ugotoviti, kakšno je pravno stališče (razlaga) tožnice o postavljenem pravnem vprašanju oziroma zakaj ga je Upravno sodišče rešilo napačno. Posledično Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali je treba dopustiti revizijo z namenom zagotavljanja pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Na podlagi tega, ko se enkrat zatrjuje neupoštevnost odhoda v oktobru 1992 zaradi začasnosti, drugič pa nasprotno kot odhod v pomenu zakona, ni mogoče razbrati, v čem naj bi UPRS napačno razložilo določbo prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Predlog je torej nerazumljiv, odprava tovrstne napake pa je v tem postopku izključena tudi ob smiselni uporabi 383. člena v zvezi s 336. in 108. členom ZPP.

Za odločitev v tej zadevi so pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo zaposlitev in njeno prenehanje. S tem povezane dejanske ugotovitve pa tudi po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da je izguba zaposlitve posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev.

Za odločitev v tej zadevi so pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev tožnikovega očeta in njeno prenehanje. S tem povezane dejanske ugotovitve pa tudi po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da je izguba zaposlitve posledica protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnikovega očeta izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev.

Po mnenju sodišča sta oba upravna organa prve in druge stopnje pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja, ker za odsotnost, daljšo od enega leta, niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti v prvem pet letnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Pogoj dejanskega življenja v RS pri tožnici ni izpolnjen, predvsem zato ker je tožnica zapustila RS že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, še zlasti pa zato ker tožnica v RS nima središča življenjskih interesov, temveč je središče njenih življenjskih interesov v Novem Sadu, kjer sedaj živi in tudi ne namerava prebivati v RS ter se ne želi vrniti v RS, temveč želi le ponovno pridobiti stanovanje JLA. Tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa niso bile podane ovire za vrnitev iz zakonsko določenih razlogov, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje.

Ker odhod tožnice in njene družine ni bil posledica tožničinega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj sta tožničina starša za izbris hčerke-tožnice izvedela šele za tem, ko je družina že živela v Makedoniji, ni podan razlog iz 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Glede na to, da se je tožnica po izteku planiranega dopusta konec julija 1991 odločila, da se v službo ne bo več vrnila, sodišče ne dvomi, da se je tožnica konec julija 1991 odločila, da se v RS ne bo vrnila. Ker najemnega stanovanja, ki ga je tožnica uporabljala, MORS do septembra 1991 ni prevzel, kot je to tožnica v prvotnem upravnem postopku zatrjevala, niso podane objektivne ovire, ki bi ji preprečevale vrnitev. Iz navedenih dokazil MORS je namreč razvidno, da je bilo stanovanje zapečateno šele po 1. 11. 1991 in pred navedenim datumom ni bilo niti prevzeto. Tožničin odhod iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Ker tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

Tožnica je RS zapustila 1. 7. 1991, torej pred izbrisom, njena odsotnost pa je trajala več kot eno leto. Navedeno pomeni, da tožničin odhod iz RS ni posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa niso podane ovire za vrnitev iz zakonsko določenih razlogov, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Tožničin dejanski datum odhoda iz Slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni v vzročno-posledični zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Tožnica je RS prostovoljno zapustila avgusta 1991, njena odsotnost pa je trajala več kot leto dni, kar v obravnavani zadevi ni sporno. Navedeno po presoji tožene stranke pomeni, da tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Odsotnost tožnice od 1. 7. 1991 dalje, ni posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. V tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD so namreč primeri upravičene odsotnosti taksativno določeni, med temi razlogi pa ni odhoda iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Zaslišani priči B.B. in C.C. tožnikovih poskusov vračanja nista potrdili, temveč sta zatrjevali samo, da si tožnik želi živeti v Republiki Sloveniji. Priča A.A. je sicer potrdila, da sta skupaj s tožnikom leta 1998 odšla na „Mačkovo“ zaradi poizvedb o možnosti tožnika za ureditev njegovega statusa, vendar pa je to, brez navedbe in izkazov še nekih drugih konkretnih ravnanj, da se je tožnik poskušal vrniti, tudi po mnenju sodišča premalo, da bi tožnik s tem (torej z enkratnim dejanjem) izkazal razlog upravičene odsotnosti za drugo petletno obdobje po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti. Zato je upravni organ pravilno zaključil, da tožnik pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD ne izpolnjuje in da zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnikov odhod iz RS, sicer po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel biti posledica tega izbrisa, saj je RS zapustil prostovoljno na podlagi dogovora z delodajalcem; zato tudi ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS. Določba 1č. člena ZUSDDD namreč taksativno določa primere upravičene odsotnosti, med katerimi ni prostovoljnega odhoda iz RS (na podlagi navedenega dogovora z delodajalcem).

Tožnikov odhod iz Republike Slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni mogel biti posledica tega izbrisa in zato ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Med izbrisom in odsotnostjo mora biti vzročno posledična povezava, kar pomeni, da je logično in smiselno, da bi se moral naprej zgoditi izbris in potem bi morala šele po izbrisu določena oseba zaradi posledic tega izbrisa zapustiti Republiko Slovenijo, da bi se štelo, da je tovrstna upravičena odsotnost podana. V konkretnem primeru pa je tožnikova družina zapustila Slovenijo zaradi izgube zaposlitve, nerešenega stanovanjskega problema in nove službe tožnikovega očeta in ne zaradi izbrisa.