84. člen ZON

Če prodajalec tedaj, ko je dal ponudbo po ZKZ, ni izkazal, da predkupni upravičenec po ZON predkupne pravice ni uveljavljal, je dolžna upravna enota pred odobritvijo pravnega posla stranke pozvati, naj o tem predložijo dokazilo. Ni pa upravna enota pooblaščena, da namesto lastnika izvede postopek po ZON. Toženka zaradi zmotne uporabe predpisa pravno relevantnih dejstev, tj. ali je ponudbo po ZON dal lastnik zemljišč ali pa je bil pri tem dejanju neupravičeno zastopan in dejanja neupravičenega zastopnika kasneje ni odobril, ni ugotavljala. Zmotno je štela, da to ni pomembno.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v skladu z Ustavo RS zakonska ureditev oziroma razlaga 84. člena Zakona o ohranjanju narave v zvezi s 23. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih, po kateri naj bi predkupna pravica lokalne skupnosti pri nakupu zemljišč na zavarovanih območjih, za katere je sprejela akt o zavarovanju, izključevala predkupno pravico solastnika teh nepremičnin?

ZKZ je s tem, ko je določil, da se promet s kmetijskimi zemljišči vedno opravi po tem zakonu, razen če ni glede predkupne pravice z drugim zakonom določeno drugače, dopustil, da se v primerih, ko zakonodajalec določi drug cilj in za ta namen določi predkupno pravico, ki ima prednost pred predkupno pravico, določeno v ZKZ, upošteva slednje. Tak drug predpis, ki posega na področje prometa s kmetijskimi zemljišči, je tudi ZON, saj ta določa predkupno pravico ustanovitelja zavarovanega območja ne glede na določbe drugih zakonov, ki urejajo predkupno pravico na kmetijskih, gozdnih in vodnih zemljiščih.

Predlog se zavrne.

Lokalna skupnost, če je po ZON predkupni upravičenec, ima enak položaj kot država, kar pomeni, da je prednostni upravičenec in mora biti neposredno obveščena o prodaji zaščitenega zemljišča. Zato ne zadošča, da se ponudba objavi na način, kot to določa ZKZ. Tožnica svojih namenov in načrtov, zaradi katerih uveljavlja svojo zakonito (in prednostno) predkupno pravico, ni dolžna razgrinjati, saj ta pravica ni z ničemer posebej pogojena, pač pa mora zlorabo dokazati tisti, ki jo zatrjuje; v tem pogledu toženec ni navedel nič oprijemljivega.

Predlagateljica ima v primeru nakupa zemljišč na zavarovanih območjih absolutno prednostno predkupno pravico po prvem odstavku 84. člena ZON, iz določbe 18. člena ZKZ pa izhaja, da je delitev zaščitene kmetije dopustna, če je kupec Republika Slovenija. Zaradi tega v konkretnem primeru poseben nadzor nad pravnim prometom po določbah ZKZ ni potreben.

Zakonito predkupno pravico predpisujejo tudi drugi zakoni in za konkreten primer je to Zakon o ohranjanju narave, ki v šestem odstavku 84. člena določa, da je lokalna skupnost predkupni upravičenec pri nakupu zemljišč na zavarovanih območjih, za katere je sprejela akt o zavarovanju.

Povsem sprejemljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec v svoji ponudbi (podani po določilih ZKZ) sam označil, da prodaja tudi parc. št. k.o., zato bi navedena zavezujoča ponudba, s katero je toženec zajel zemljišče, za katerega tak strožji režim prodaje z javno ponudbo sicer ne bi bil potreben, toženca v vsakem primeru zavezovala tudi glede zemljišča, ki sicer ne bi bilo kmetijsko zemljišče (oz. zemljišče, glede katerega se v postopku prodaje uporabljajo enaka določila kot za kmetijska zemljišča). Tožnica je ravnala pravilno, ko je sprejem ponudbe poslala na toženčev naslov, kot ga je le-ta označil v ponudbi. Čeprav sprejema ponudbe tožencu ni bilo mogoče vročiti, to nima nobenega vpliva na zaključek o pravočasnosti sprejema ponudbe, saj ZKZ v prvem odstavku 21. člena določa le, da je potrebno pisno izjavo o sprejemu ponudbe v roku za sprejem ponudbe poslati priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti, kar je tožnica tudi storila. Na pravilnost in pravočasnost izjave o sprejemu ponudbe tako po prepričanju sodišča druge stopnje nima nobenega vpliva dejstvo, da le-ta tožencu ni mogla biti vročena, ker se na naslovu, ki ga je sam označil v ponudbi, v