20. člen ZON
(zadrževanje v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti)
(1)Fizična ali pravna oseba, ki namerava zadrževati živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskih vrtovih, akvarijih, terarijih ali podobnih prostorih, mora pridobiti dovoljenje ministrstva.
(2)Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda, če prosilec dokaže, da so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena in da se bodo osebki prikazovali v okolju, ki je prilagojeno naravnim razmeram v habitatu in ne izkrivlja dejstev o biologiji živalske vrste.
(3)Vlada predpiše podrobnejše pogoje za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena, pri čemer lahko zaradi varstva, zdravja in dobrobiti živalske vrste omeji vrste živali, ki se lahko prikazujejo v živalskim vrtovom podobnih prostorih.
- VSL Sodba in sklep II Cp 244/2019Višje sodišče v Ljubljani · 2019
Tudi če bi bila lastnica sporne nepremičnine občina (pa se to ni izkazalo), ne le v primeru, če bi tožnica morala imeti dvom, ali je prodajalec res lastnik, nakup takšne nepremičnine ne pomeni nemoralnega ravnanja. Prodaja tuje stvari namreč ni prepovedana, zato ni nedopustnosti ali nezakonitosti predmeta pogodbe in podlage pogodbe ter prodajna pogodba ni nična. OZ v 440. členu izrecno določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Neobstoj razpolagalnega upravičenja tako ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla in posledično tudi ne podlaga za ničnost pogodbe. Po današnjem splošnem razumevanju družbene morale nikakor ni nemoralen nakup nepremičnine, če je storjen zgolj zaradi zasledovanja ekonomske koristi.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 2Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 14. 8. 2019Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba in sklep II Cp 244/2019Višje sodišče v Ljubljani · 14. 8. 2019besedilo 1999–2025
Tudi če bi bila lastnica sporne nepremičnine občina (pa se to ni izkazalo), ne le v primeru, če bi tožnica morala imeti dvom, ali je prodajalec res lastnik, nakup takšne nepremičnine ne pomeni nemoralnega ravnanja. Prodaja tuje stvari namreč ni prepovedana, zato ni nedopustnosti ali nezakonitosti predmeta pogodbe in podlage pogodbe ter prodajna pogodba ni nična. OZ v 440. členu izrecno določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Neobstoj razpolagalnega upravičenja tako ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla in posledično tudi ne podlaga za ničnost pogodbe. Po današnjem splošnem razumevanju družbene morale nikakor ni nemoralen nakup nepremičnine, če je storjen zgolj zaradi zasledovanja ekonomske koristi.