1. člen ZON

ZUP vsebuje splošna sistemska pravila o tem, kako se odloča o pritožbi. Za to, ali je zoper odločbo konkretnega organa možna pritožba, kdo o njej odloča in kakšni so njeni učinki, pa je treba uporabiti zakone, ki urejajo posamezna področja in organizacijo upravnih organov. V pričujočem primeru je to ZON. Besedilo 118. člena ZON ne pušča nobenega dvoma. Naslovljeno je „Zastopanje interesov ohranjanja narave“ in jasno opredeljuje postopke, v katerih tožeča stranka zastopa te interese. Gre za postopke, katerih predmet so sestavine biotske raznovrstnosti, naravne vrednote ali zavarovana območja. Med slednje se uvršča Območje Natura 2000. Do enakega sklepa vodijo tudi logična, sistematična in teleološka (funkcionalna) razlaga pravila. Tožeča stranka je namreč organizacija, pristojna za ohranjanje narave (prvi odstavek 115. člena ZON), kar vključuje ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot (prvi odstavek 1. člena ZON).

Lokalna skupnost, če je po ZON predkupni upravičenec, ima enak položaj kot država, kar pomeni, da je prednostni upravičenec in mora biti neposredno obveščena o prodaji zaščitenega zemljišča. Zato ne zadošča, da se ponudba objavi na način, kot to določa ZKZ. Tožnica svojih namenov in načrtov, zaradi katerih uveljavlja svojo zakonito (in prednostno) predkupno pravico, ni dolžna razgrinjati, saj ta pravica ni z ničemer posebej pogojena, pač pa mora zlorabo dokazati tisti, ki jo zatrjuje; v tem pogledu toženec ni navedel nič oprijemljivega.

Nobenega dvoma ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ). Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema). Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Ker je več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodiš

Predmet postopka za izdajo naravovarstvenega soglasja je skladnost projektnih rešitev, torej rešitev, kot so opredeljene v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, z naravovarstvenimi pogoji.

Pri uporabi določila 2. odstavka 14. člena ZVGLD morajo biti vsi zakonski elementi natančno in celovito ugotovljeni v dokaznem postopku tudi zaradi upoštevanja določil Zakona o ohranjanju narave in Zakona o zaščiti živali. Nujnost uporabe sorazmernega ukrepa v razmerju med sredstvi in zakonitim ciljem v tovrstnih primerih izrecno zahteva določilo 26. člena ZZZiv. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala elementa občutne škode in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljila, da škode ni mogoče drugače preprečiti.