6. člen ZMZPP
(1)Če bi bilo treba po tem zakonu uporabiti pravo tuje države, se upoštevajo njegova pravila, ki določajo, katero pravo se uporabi.
(2)Če pravila tuje države, ki določajo, katero pravo je treba uporabiti, zavračajo na pravo Republike Slovenije, se uporabi pravo Republike Slovenije, ne da bi se pri tem upoštevala njena pravila o napotilu, katero pravo se uporabi.
(3)Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se ne uporabljajo, kadar imata stranki pravico izbrati pravo.
- VSL Sklep I Cp 1528/2020Višje sodišče v Ljubljani · 2020
Sodišče RS je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP). Uporaba ZMZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodi
- VSL sodba II Cp 465/2012Višje sodišče v Ljubljani · 2013
Ker je šlo za spor z mednarodnim elementom, je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravo države, kjer se je zgodila prometna nesreča (Haška konvencija), to pa je Republika Avstrija.
- VSRS Sklep III Ips 18/2007Vrhovno sodišče RS · 2009
Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ (drugače kot pri uporabi pravil o zmoti pri pogodbah) ni pravno pomembno. Pojem védenja iz 191. člena OZ ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo: za prenehanje pravice, da zahteva vrnitev, ni vselej dovolj, če ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli. Povračilo je upravičen zahtevati tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. To je tudi izhodišče za razlago pojma sile. Tega pojma tako ni pravilno razlagati tako, da bi bilo plačilo opravljeno v sili, če bi toženka tožnico izsiljevala: dovolj je, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 4. 11. 2020Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sklep I Cp 1528/2020Višje sodišče v Ljubljani · 4. 11. 2020
Sodišče RS je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP). Uporaba ZMZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodi
- VSL sodba II Cp 465/2012Višje sodišče v Ljubljani · 17. 4. 2013
Ker je šlo za spor z mednarodnim elementom, je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravo države, kjer se je zgodila prometna nesreča (Haška konvencija), to pa je Republika Avstrija.
- VSRS Sklep III Ips 18/2007Vrhovno sodišče RS · 18. 2. 2009
Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ (drugače kot pri uporabi pravil o zmoti pri pogodbah) ni pravno pomembno. Pojem védenja iz 191. člena OZ ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo: za prenehanje pravice, da zahteva vrnitev, ni vselej dovolj, če ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli. Povračilo je upravičen zahtevati tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. To je tudi izhodišče za razlago pojma sile. Tega pojma tako ni pravilno razlagati tako, da bi bilo plačilo opravljeno v sili, če bi toženka tožnico izsiljevala: dovolj je, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.