42. člen ZMZPP

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec v ugovornih navedbah ni uspel (verjetno) dokazati, da bi bila zaradi prepovedi nasprotnemu udeležencu prehoda državne meje RS z otrokom podana ogroženost otroka. Prav tako je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec ni dokazal, da bi zaradi zavrnitve dopustitve prehoda državne meje RS na otrokovem premoženju nastala škoda, kar bi ga posledično ogrozilo, saj je sodišče prve stopnje (pritožbeno neizpodbito) ugotovilo, da nasprotni udeleženec ni dokazal, da zaradi tega ne bo mogel izvesti prenosa nepremičnin na otroka.

Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec v ugovornih navedbah ni uspel izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje v sklepu z dne 4. 8. 2022 o izdani začasni odredbi, da je otrok visoko ogrožen zaradi možnosti, da bo nasprotni udeleženec z otrokom zapustil RS. Ugotovitve sodišča prve stopnje tvorijo zadostno podlago za sklep, da je otrok zaradi ravnanja nasprotnega udeleženca visoko ogrožen, ocena ogroženosti je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje tudi argumentirano pojasnjena in ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin glede dejstva, da gre za otroka staršev različne narodnosti.

Če sodišče ob ukrepu namestitve otroka v zavod ne omeji starševsko skrb v skladu s 171. členom DZ, druge obveznosti in pravice staršev do otroka ne prenehajo (drugi odstavek 174. člena DZ). Vendar pa ta ukrep staršem po naravi stvari vzame možnost odločanja o tem, kaj bo otrok počel, ko je v zavodu, prosto lahko o aktivnostih otroka odločajo le v času izvajanja stikov.

Mladoletni C.C. ni državljan RS, enako pa očitno velja tudi za njegova starša. Poleg tega pa ima mladoletni C.C. v Sloveniji le začasno prebivališče, zato bi moral upravni organ o odvzemu mladoletnika staršem odločati v skladu s pravom države, katere državljani so in ne na podlagi ZZZDR.

V primeru spora med bivšima izvenzakonskima partnerjema po 105. členu ZZZDR mora sodišče po uradni dolžnosti odločiti tudi o preživljanju mladoletnih otrok. Prvo sodišče je bilo zato pristojno za odločanje (tudi) o preživljanju otrok pravdnih strank, prav tako pa tudi za spor o preživninskem zahtevku tožnice. V tem pogledu je bilo za ugotavljanje pristojnosti sodišča bistveno, da je imela tožnica, ko je začel teči ta postopek, ob slovenskem državljanstvu stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (pri čemer je mišljen kraj, v katerem tožeča stranka dejansko prebiva in ima v njem namen trajno prebivati). Navezne okoliščine, ki so odločilne za ugotovitev pristojnosti sodišča v posameznem sporu, še ne pomenijo, da je treba za odločitev v tem sporu nato avtomatično uporabiti tudi pravo tiste države, v kateri se nahaja sodišče, ki je pristojno v tem sporu. Posebej je treba ugotoviti tudi navezne okoliščine, ki odkazujejo na pravo, ki ga je treba uporabiti za odločitev v sporu.