32. člen ZMZPP

Za obravnavo premične zapuščine državljana Republike Hrvaške, ki je v Republiki Sloveniji, je pristojno sodišče Republike Slovenije. Sodišče Republike Slovenije lahko uporablja le procesno pravo Republike Slovenije. V skladu s prvim odstavkom 234. člena Zakon o nasljeđivanju Republike Hrvaške sodišče, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se je kakšen od dedičev odpovedal dedovanju ali svoj dedni delež odstopil sodediču.

Zaradi napak v obliki je oporoka neveljavna (76. člen ZD), vendar sodišče takšne neveljavnosti ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak mora tisti, ki ima pravni interes, oporoko izpodbijati. Splošni pomisleki o veljavnosti oporoke zato niso dovolj, pač pa mora stranka že v zapuščinskem postopku navesti konkretna dejstva, ki bi lahko, če bi se izkazala za resnična, povzročila neveljavnost oporoke. Dokler stranka takšnih dejstev ne navede, niti ni mogoče presoditi, ali so ta dejstva sploh sporna, od česar je odvisna odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo.

Zakon o dedovanju ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ob zaključku zapuščinske obravnave ni več živ, vstopijo njegovi dediči. Dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pred izdajo sklepa o dedovanju pa je umrl, tako ni mogoče razglasiti za dediča, ampak pride do dedne transmisije.

Ker so podatki na bančnih računih tajni, stranka sama do njih ne more priti, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 146. člena ZPlaSS. Te podatke lahko stranka pridobiva izključno prek sodišča (prim. 2. točko tretjega odstavka navedenega člena). Tožeča stranka je predlagala, naj sodišče opravi poizvedbe o stanju na (vseh) računih prve toženke. Ker pa je predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri AJPES, je to torej lahko pridobilo le podatke o stanjih na transakcijskih računih. Po tem spoznanju tožeče stranke bi bilo z vidika njene pravice do sodnega varstva prestrogo sprejeti razlago, da stranka z nadaljnjim predlogom o pridobitvi podatkov o stanju na depozitnih računih ne more uspeti. Taka razlaga bi bila nesorazmerno utesnjujoča, zlasti ob dejstvu, da pridobitev dokazov ne bi v ničemer podaljšala postopka. Določbe o vračunanju daril v konkretnem primeru ne morejo priti v poštev, saj je jasno, da ne gre za darilo. Prav tako ne morejo biti upoštevne navedbe o tem, da je treba obravnavati hrvaški akt kot delni sklep o dedovanju. O dedovanju nepremičnine v Pulju je pristojno odločati hrvaško pravosodje. Napačne odločitve hrvaškega organa bi morala tožeča stra

Izjave o odpovedi dediščini se ne more preklicati. Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju je veljaven. Odpoved dediščini ne more biti delna in ne pogojna, zato ni pomembno, kakšen je obseg prednikovega (zapustničinega) premoženja v času sklenitve sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju.

Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Za presojo pravnega položaja denacionaliziranega premoženja z vidika prehoda tovrstnega premoženja na dediče, določen trenutek pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji,tuja, to je hrvaška državljanka, gre v konkretnem primeru za zadevo z mednarodnim elementom. Določbo drugega odstavka 74. člena ZDen je razumeti tako, da se uporabijo določbe ZD, če ni dedovanje glede kakšnega vprašanja urejeno v ZDen. Torej je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je presojalo obstoj vzajemnosti po splošnih predpisih po ZD, pri čemer je načelo enakih pravic domačih in tujih državljanov uzakonjeno v določbah 6. člena ZD. Zadošča formalna vzajemnost, torej, da imajo ob enakem pogoju tudi slovenski državljani v državi, katere državljan je tujec, enake pravice kot njeni državljani.

Terjatev za povrnitev nepremoženjske je podeljiva, če je o njej pravnomočno razsojeno do oškodovančeve smrti. Predlagatelj v postopku za prznane tuje sodne odločbe nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, ker v izvršilnem postopku ne bo mogel izkazati, da je takšna terjatev prešla nanj.