19. člen ZJSRS-C

Vsi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo na podlagi sklenjene prisilne poravnave, so od uveljavitve sprememb in dopolnitev ZDR v letu 1991 upravičeni do odpravnine v enaki višini in pod enakimi pogoji kot gre trajno presežnim delavcem.

Delavec lahko uveljavlja pravico do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja po 51. členu ZPPSL šele z dnem prenehanja delovnega razmerja, to pa je vedno potem, ko je postopek prisilne poravnave že pravnomočno končan.

Delavec lahko uveljavlja odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi začetka stečajnega postopka z dajatveno tožbo, ker gre za terjatev, ki nastane zaradi stečajnega postopka.

Določba 19. čl. ZJSRS-C ni na novo vzpostavila pravne podlage za plačilo odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, saj so tudi ti delavci trajno presežni delavci v smislu ZDR, ker jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov, med katere spada tudi ekonomski razlog na strani delodajalca, kar finančna reorganizacija in zmanjšanje števila delavcev tudi je, zato je treba glede pravice do odpravnine izhajati iz določbe 3. odst. 36.f čl. ZDR. Pravica delavca do odpravnine temelji na njegovih prispevkih iz dela v vsem času trajanja njegovega delovnega razmerja pri delodajalcu, zato gre delavcu odpravnina za vso delovno dobo pri delodajalcu, ne glede na to, ali je bila zaposlitev neprekinjena ali ne. Edini pogoj za pridobitev te pravice je, da je bil delavec zaposlen pri delodajalcu pred prenehanjem delovnega razmerja najmanj dve leti.

Določba 19. člena ZJSRS-C je imela pojasnjevalno naravo, ki je učinkovala v povezavi z določbami ZDR, zaradi česar je pri obravnavi pravice do odpravnine potrebno izhajati iz določbe 3. odst. 36f. čl. ZDR. Delavci so imeli pravico do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi insolventnosti delodajalca tudi pred uveljavitvijo novele ZJSRS-C.

Terjatve delavca, ki nastanejo zaradi začetka stečajnega postopka (odpravnine), spadajo med stroške stečajnega postopka, in ne delijo usode terjatev stečajnih upnikov, od katerih se nekatere poplačajo kot stroški stečajnega postopka, to pomeni prednostno. Potrebno je ločiti terjatve, ki so stroški stečajnega postopka (to so odpravnine po noveli ZJSRS), od terjatev, ki se poplačajo "kot stroški" (to so priviligirane terjatve iz 2. odst. 160. čl. ZPPSL - terjatve delavcev, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka). Stroški se izločijo iz stečajne mase in šele iz preostalih sredstev, iz t.i. razdelitvene mase, se poplačajo upniki. Odpravnina, ki pripada delavcu v posledici prenehanja delovnega razmerja zaradi insolventnosti delodajalca (prisilna poravnava ali stečaj) je posledica potrjene prisilne poravnave oz. začetka stečaja. Potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka na tovrstno terjatev in jo je delodajalec dolžan izplačati v polnem znesku, ne pa pod pogoji prisilne poravnave. Na terjatve iz naslova razlike nadomestila plače se učinki prisilne poravnave ne nanašajo, saj prisilna poravnava (po 2. odst. 60. čl. ZPPSL) nima pravnega učinka na priviligiran

Pri osnovi za izračun odpravnine po 36f. členu ZDR se upošteva tudi nadomestilo plače, ki ga invalid prejema zaradi dela na drugem ustreznem delu po določbah ZPIZ.

Tožnici je kot edini izvajalki na delovnem mestu "obdelovalec splošne obdelave cilindrov", prenehalo delovno razmerje zaradi ukinitve delovnega mesta v skladu z 51. členom ZPPSL. Glede na določbo 19. člena novele Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS je tožnica upravičena do izplačila odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR. Glede na načelo pravičnosti in enakopravnosti je pravilna odločitev, da se pri izračunu višine odpravnine upošteva tudi nadomestilo, ki ga delavec prejema zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu s strani ZPIZ-a. Tako stališče izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse.

Pravica do odpravnine delavcu, ki mu delovno razmerje preneha zaradi začetka stečaja, nastane šele z dnem uvedbe stečajnega postopka (stečajni postopek se je pričel po uveljavitvi ZJSRS-C), kar pomeni, da so izdatki iz naslova odpravnin stroški stečajnega postopka, saj gre za izdatek, ki je nastal zaradi stečajnega postopka. Takšnih terjatev v stečajnem postopku sploh ni potrebno posebej prijavljati in jih stečajni upravitelj mora izplačati že na podlagi zakona, pred oblikovanjem razdelitvene mase.

Pravno podlago za plačilo odpravnine delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave predstavlja 19. člen ZJSRS-C, ki je začela veljati 3.7.1999. Po citirani noveli imajo do uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih delavci iz 16. člena zakona ZJSRS (to so delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca - zaradi uvedbe stečaja ali zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave) pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih.

V skladu s 6. odst. 51. čl. ZPPSL delovno razmerje v primeru finančne reorganizacije preneha z vročitvijo sklepa, pri čemer citirani člen ne določa izrecno, ali z vročitvijo prvostopenjskega ali drugostopenjskega sklepa. Ob upoštevanju 1. odstavka 106. člena ZDR, ki določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve in glede na to, da ne gre za ugovor, ki ne zadrži izvršitve v taksativno naštetih primerih iz 2. odst. istega člena, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 106. čl. ZDR pravilno uporabilo 51. čl. ZPPSL, ko je odločilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z vročitvijo dokončnega sklepa. Delavcem, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije in sicer na podlagi 51. čl. ZPPSL, pripada odpravnina v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov, saj je z dnem 3.7.1999 začela veljati novela ZJSRS-C, ki v 19. členu do uveljavitve novega ZDR delavcu, kot je tožnik, dodeljuje pravico do odpravnine, kot je določena v 36f. členu ZDR.<

V primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi 51. čl. ZPPSL po 3.7.1999 ima delavec pravico do odpravnine, tako kot delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje iz nujnih operativnih razlogov.

Na podlagi zadnje novele Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS iz leta 1999 (ZJSJS-C) pripada delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pri katerem so bili zaposleni najmanj 3-mesece pred datumom prenehanja delovnega razmerja (tudi če to preneha zaradi stečaja), odpravnina v višini in pod pogoji, kot veljajo za delavce, katerim delovno razmerje preneha zaradi nujnih operativnih razlogov. Ker v primeru začetka stečaja pravica do odpravnine šele nastane, je potrebno odpravnino šteti kot strošek stečajnega postopka in je ni potrebno posebej prijaviti v stečajno maso. Stečajni upravitelj mora te terjatve izplačati že na podlagi samega zakona pred oblikovanjem stečajne mase, zato je v takšnem primeru možna tudi vložitev naknadne tožbe z dajatvenim zahtevkom.

Določba prvega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Jamstvenem skladu RS (ZJSRS-C) uzakonja obveznost insolventnega delodajalca, da delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi stečaja ali prisilne poravnave, izplača enako odpravnino, kot jo imajo presežni delavci po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR).

Ker je tožniku v postopku prisilne poravnave zaradi finančne reorganizacije (51. čl. ZPPSL) prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 5.2.1999, to je še v času pred uveljavitvijo novele Zakona o jamstvenem skladu RS (ZJSRS-C, Ur.l. RS št. 53/99, veljavne od 3.7.1999), ni pravne podlage za plačilo odpravnine v skladu z določbo 36.f čl. ZDR.

Ker novela ZJSRS ni določila pravice do odpravnine tudi za delavce, ki jim je prenehalo delovno razmerje v okviru ukrepa finančne reorganizacije že pred uveljavitvijo novele (3.7.1999), tem delavcem ne pripada odpravnina po 36.f členu ZDR.

Delavcu, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka na podlagi 106. člena ZPPSL po uveljavitvi novele ZJSRS (Uradni list RS, št. 53/99, tj. po 3.7.1999), pripada odpravnina kot trajno presežnemu delavcu po 3. odst. 36.f. člena ZDR.

Sosporniška intervencija po 202. členu ZPP/99 ni možna, če se pravni učinek sodbe ne razteza tudi na intervenienta. V individualnem delovnem sporu, v katerem zahteva delavec izplačilo odpravnine po 36. f. členu ZDR, ker mu je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave zaradi finančne reorganizacije, Jamstvenemu skladu RS ni mogoče priznati statusa enotnega sospornika na strani tožnika in zavezati toženo stranko k plačilu zneska, ki ga je JSRS že izplačal delavcu kot odpravnino po Zakonu o Jamstvenem skladu RS (eno minimalno plačo po zadnji alinei 19. člena ZJSRS). Jamstveni sklad lahko vstopi v pravdo kot navadni sospornik, ker se pravni učinek sodbe med delavcem in delodajalcem ne razteza tudi na intervenienta, saj ni mogoče niti po zakonu niti po naravi pravnega razmerja rešiti spora samo na enak način tako za delavca - tožnika, kot za Jamstveni sklad RS.

Tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka ter plačilo odpravnine trajno presežnemu delavcu je nesklepčen, ker je pojmovno nezdružljivo razveljaviti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, obenem pa tožnici - delavki priznati še odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Če sodišče razveljavi sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka, ni podlage za odločanje o odpravnini po 36. f. členu ZDR.