89. člen CZ-B

Carinski dolžnik v postopkih uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz je praviloma samo imetnik dovoljenja. O instrumentih zavarovanja morebitne carinske obveznosti se ne odloča z upravno odločbo.

Tudi imetnik dovoljenja za uvoz zaradi proizvodnje za izvoz po sistemu odloga plačila carine je carinski dolžnik, če se je zavezal izvoziti blago v obliki pridobljenih proizvodov.

Za izpolnjevanje pogojne davčne oprostitve morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih izrecno določajo davčni predpisi. Sklicevanje na splošno znana dejstva iz sodnega registra ne more nadomestiti vsebine pisne izjave oz. predmeta poslovanja, ki mora biti v izjavi izrecno navedeno (3. točka 1. odstavka 7. člena ZPD). V zvezi z vprašanjem, kdaj gre za proizvodno storitev, je treba pri obdavčitvi upoštevati določbe ZPD in Pravilnika in ob ugotovitvi, na katerem materialu so opravljene. Storitve, ki so opravljene na naročnikovem materialu, se štejejo za storitveno dejavnost (3. odstavek 20. člena ZPD). Po 36. členu Pravilnika je proizvodna storitev tista, ki je opravljena na naročnikovem materialu in se ta šteje za opravljanje storitvene dejavnosti (t.i. proizvodna storitev). Ker gre za predpise prisilne narave, tožnik ne more z obligacijsko pravnimi razmerji spremeniti narave prometa mimo obligatornih določb ZPD in Pravilnika. Okoliščina, da sta subjekta tudi povezani osebi in da opravljata konsolidirane računovodske izkaze, na obdavčitev z davkom na promet proizv

CZ je pred novelo (Ur.l. RS, št. 32/99) obveznosti, ki se nanašajo na zaključek carinskega postopka z ekonomskim učinkom, res nalagal carinskemu deklarantu (5. odstavek 71. člena CZ), vendar je treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi tista določila CZ in ustreznih podzakonskih predpisov, ki urejajo postopek uvoza zaradi izvoza.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka poudarja, da je bistvo tega upravnega spora v uporabi materialnega prava, kar je tudi tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi. Glede na to ni utemeljena zahteva tožeče stranke v pritožbi, naj se opravi glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.

Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo

Blago, za katerega se zahteva vračilo plačane carine, je bilo izvoženo v nespremenjenem stanju, torej ne v pridobljenih proizvodih, kot to zahteva 5. odstavek 99. člena CZ, niti niso izpolnjeni pogoji za poškodovano ali neustrezno blago, kot to določa 8. odstavek 158. člena CZ.

Tožeča stranka ni upravičena do povračila plačanih uvoznih dajatev za tisti del blaga, ki ga je predelala pred začetkom zahtevanega carinskega postopka z ekonomskim učinkom.

Ker stranka ni izkazala izvoza uvoženega blaga, ni upravičena do povračila carine.