Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz objektov za opravljanje zdravstvene in veterinarske dejavnosti

Ta uredba določa posebne zahteve v zvezi z emisijo snovi pri odvajanju tehnološke odpadne vode (v nadaljnjem besedilu: odpadna voda) iz objektov za opravljanje zdravstvene in veterinarske dejavnosti in sicer:

-     mejne vrednosti parametrov odpadne vode in

-     posebne ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije snovi. Za vprašanja o emisiji snovi v vode, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 35/96 – v nadaljnjem besedilu: uredba), za vprašanja obratovalnega monitoringa pa določbe za tehnološke odpadne vode iz pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 35/96).

Določbe te uredbe veljajo za vire onesnaževanja, v katerih se izvaja:

-     osnovna zdravstvena dejavnost,

-     specialistična zdravstvena dejavnost,

-     bolnišnična zdravstvena dejavnost,

-     laboratorijska dejavnost,

-     zdraviliška dejavnost,

-     lekarniška dejavnost in

-     veterinarska dejavnost, (v nadaljnjem besedilu: vir onesnaževanja).

Določbe te uredbe ne veljajo za vire onesnaževanja iz prejšnjega člena, če:

-     povprečni dnevni pretok odpadne vode ne presega 15 m 3/dan,

-     letna količina odpadne vode ne presega 4.000 m 3,

-     obremenjevanje z odpadno vodo ne presega 50 PE in

-     v odpadni vodi za nobeno od nevarnih snovi, določenih s predpisi o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz virov onesnaževanja, letna količina ne presega količine za nevarne snovi, določene v prilogi 2 uredbe. Določbe te uredbe ne veljajo tudi za odpadno vodo na območju vira onesnaževanja:

1.iz hladilnih sistemov in parnih generatorjev,

2.iz naprav za pripravo vode,

3.iz čistilnih naprav odpadnega zraka, če gre za čiščenje z vodnimi raztopinami,

4.iz naprav in objektov za pranje,

5.iz naprav in objektov, katerih odpadna voda vsebuje radioaktivne snovi,

6.za prelivno vodo iz zdravilnih vrelcev in

-  komunalno odpadno vodo, ki nastaja v virih onesnaževanja.

Mejne vrednosti parametrov odpadne vode iz virov onesnaževanja so določene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe (v nadaljnjem besedilu: priloga 1).

Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), lahko na podlagi vloge upravljalca ali lastnika vira onesnaževanja določi večjo koncentracijo usedljivih snovi v odpadni vodi za vir onesnaževanja, kot je to določeno v prilogi 1, če je iz dokumentacije, ki je priložena vlogi, razvidno, da zaradi odvajanja odpadne vode iz vira onesnaževanja v kanalizacijo na vtoku v komunalno ali skupno čistilno napravo koncentracija usedljivih snovi ne presega 20 mg/l.

Posebni ukrepi, ki jih upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja izvaja zaradi čimmanjšega onesnaževanja iz vira onesnaževanja, so:

-     izvajanje sterilizacije kužnih materialov v skupni napravi za sterilizacijo,

-     zapiranje krogotoka pralnih in dezinfekcijskih sredstev v objektih in napravah za sterilizacijo ali dezinfekcijo,

-     odstranjevanje nevarnih snovi, kot so arzen, svinec, kadmij, živo srebro, selen, s predhodno fizikalno-kemijsko obdelavo odpadne vode na iztoku iz laboratorijev in infekcijskih oddelkov,

-     preprečevanje izlivanja rabljenih organskih topil, koncentriranih dezinfekcijskih sredstev ali njihovih ostankov, porabljenih filtrskih mas, vsebin lovilcev, neporabljenih zdravil, ki ogrožajo vodo ali vsebujejo težke kovine, koncentriranih laboratorijskih kemikalij ali njihovih ostankov v sistem odvajanja odpadne vode,

-     načrtna, varčna in namenska uporaba predvsem biološko razgradljivih čistil in dezinfekcijskih sredstev,

-     razplinjevanje odpadne vode iz fizioterapevtskih oddelkov pred odvajanjem v kanalizacijo,

-     uporaba lovilcev maščob pred izpustom odpadne vode iz kuhinjskih obratov,

-     izvajanje ukrepov, ki zagotavljajo enakomerni vtok odpadne vode na čistilno napravo, kot je časovno zamaknjeno praznjenje velikih posod,

-     uporaba izravnalnih bazenov zaradi enakomernega obremenjevanja z odpadno vodo, če dnevna količina odpadne vode presega 100 m 3,

-     biološko čiščenje odpadne vode z odstranjevanjem ogljika, nitrifikacijo ter odstranjevanjem dušika in fosforja pri neposrednem odvajanju v vodo in

-     fizikalno-kemijsko čiščenje odpadne vode tudi v delnih tokovih pri neposrednem odvajanju odpadne vode v vodo. Poseben ukrep v zvezi z odvajanjem odpadne vode, ki nastaja pri zdravljenju zob, je uporaba lovilcev amalgama s sesalnimi tehnikami, varčnimi z vodo (do 50 l/dan na zobozdravniški stol) in katerih učinkovitost je najmanj 95%.

Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.

Upravljalci ali lastniki virov onesnaževanja morajo obstoječe vire onesnaževanja prilagoditi določbam te uredbe v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi te uredbe.

Če je za obstoječi vir onesnaževanja po tej uredbi odrejena priprava in izvedba sanacijskega programa, ministrstvo ob odreditvi priprave in izvedbe sanacijskega programa, ne glede na določbo prejšnjega člena, določi tudi količine nevarnih snovi, ki se v času izvajanja programa letno lahko izpuščajo z odvajanjem odpadne vode v kanalizacijo ali neposredno v vode. Ministrstvo določi količine nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka na podlagi analize obremenitve okolja zaradi odvajanja odpadne vode, ki je sestavni del sanacijskega programa.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 353-10/99-1 Ljubljana, dne 28. januarja 1999. Vlada Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek l.

r. Predsednik Priloga 1:Tabela 1: Mejne vrednosti parametrov odpadne vode iz virov onesnaževanja