8. člen MPUKZP

1. Države pogodbenice se strinjajo, da se medsebojno posvetujejo in sodelujejo v zvezi z izvajanjem določb te konvencije in da v duhu sodelovanja olajšujejo državam pogodbenicam ravnati skladno z njihovimi obveznostmi po tej konvenciji. 2. Če ena ali več držav pogodbenic želi razjasniti in razrešiti vprašanja v zvezi z ravnanjem druge države pogodbenice skladno z določbami te konvencije, lahko tej državi pogodbenici prek generalnega sekretarja Združenih narodov pošlje zaprosilo za pojasnilo o tej zadevi. Takemu zaprosilu je treba priložiti vse ustrezne informacije. Vsaka država pogodbenica se vzdrži neutemeljenih zaprosil za pojasnilo in poskrbi, da se izogne zlorabi. Država pogodbenica, ki je prejela zaprosilo za pojasnilo, v 28 dneh prek generalnega sekretarja Združenih narodov državi pogodbenici, ki je zaprosila za pojasnilo, preskrbi vse informacije, ki bi pomagale pri razjasnitvi te zadeve. 3. Če država pogodbenica, ki je zaprosila za pojasnilo, prek generalnega sekretarja Združenih narodov ne prejme odgovora v določenem roku ali meni, da odgovor na njeno zaprosilo za pojasnilo ni zadovoljiv, lahko prek generalnega sekretarja Združenih narodov predloži zadevo v obravnavo na naslednjem sestanku držav pogodbenic. Generalni sekretar Združenih narodov pošlje zadevo skupaj z ustreznimi informacijami, ki se nanašajo na zaprosilo za pojasnilo, vsem državam pogodbenicam. Vse te informacije je treba predložiti državi pogodbenici, od katere se zahteva pojasnilo, ta pa ima pravico do odgovora. 4. Dokler ni sklican sestanek držav pogodbenic, lahko katera koli od držav pogodbenic, ki jih to zadeva, zaprosi generalnega sekretarja Združenih narodov za posredovanje pri čim hitrejši razjasnitvi. 5. Država pogodbenica, ki je zaprosila za pojasnilo, lahko prek generalnega sekretarja Združenih narodov predlaga sklic posebnega sestanka držav pogodbenic za obravnavo te zadeve. Nato generalni sekretar Združenih narodov sporoči ta predlog in vse informacije, ki so jih dale države pogodbenice, ki jih to zadeva, vsem državam pogodbenicam s prošnjo, da povedo, ali se strinjajo s posebnim sestankom držav pogodbenic za proučitev te zadeve. Če se v 14 dneh od datuma takega sporočila vsaj ena tretjina držav pogodbenic strinja s posebnim sestankom, generalni sekretar Združenih narodov v naslednjih 14 dneh skliče tak posebni sestanek držav pogodbenic. Za sklepčnost takega sestanka je potrebna večina držav pogodbenic. 6. Na sestanku oziroma posebnem sestanku se države pogodbenice najprej odločijo, ali bodo zadevo še naprej obravnavale, pri čemer upoštevajo vse informacije, ki so jih dale države pogodbenice, ki jih to zadeva. Na sestanku ali posebnem sestanku si države pogodbenice kar najbolj prizadevajo doseči odločitev s konsenzom. Če kljub vsem prizadevanjem dogovor ni bil dosežen, se odločitev sprejme z večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo. 7. Vse države pogodbenice na sestanku držav pogodbenic ali posebnem sestanku držav pogodbenic v polni meri sodelujejo pri pregledovanju zadeve, vključno s katerimi koli misijami za ugotavljanje dejstev, ki so pooblaščene skladno z osmim odstavkom. 8. Če je potrebno nadaljnje razjasnjevanje, lahko države pogodbenice na sestanku ali posebnem sestanku pooblastijo misijo za ugotavljanje dejstev in sprejmejo odločitev o njenem mandatu z večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, lahko kadar koli povabi misijo za ugotavljanje dejstev na svoje ozemlje. Taka misija lahko poteka brez pooblastila, sprejetega na sestanku držav pogodbenic ali posebnem sestanku držav pogodbenic. Misija, ki jo sestavlja do 9 strokovnjakov, imenovanih in pooblaščenih v skladu z devetim in desetim odstavkom, lahko zbira dodatne informacije na kraju samem ali na drugih krajih, ki so pod jurisdikcijo ali nadzorom države pogodbenice, za katero se zahteva misija, in so neposredno povezani z vprašanjem domnevnega neskladnega ravnanja s konvencijo. 9. Generalni sekretar Združenih narodov pripravi in sproti dopolnjuje seznam imen izbranih strokovnjakov, ki jih priskrbijo države pogodbenice, skupaj s podatki o njihovem državljanstvu in drugimi ustreznimi podatki in ga pošlje vsem državam pogodbenicam. Za vsakega strokovnjaka s tega seznama se šteje, da je imenovan za vse misije za ugotavljanje dejstev, razen če kaka država pogodbenica pisno izjavi, da ga ne sprejema. V primeru nesprejetja tak strokovnjak ne sodeluje v misiji za ugotavljanje dejstev na ozemlju ali katerem koli drugem kraju pod jurisdikcijo ali nadzorom države pogodbenice, ki njegovemu imenovanju nasprotuje, če je bila izjava o nesprejetju dana pred njegovim imenovanjem v take misije. 10. Ko generalni sekretar Združenih narodov prejme ustrezen zahtevek s sestanka držav pogodbenic ali posebnega sestanka držav pogodbenic, po posvetovanju z državo pogodbenico, za katero se zahteva misija, imenuje člane misije in vodjo misije. Državljani držav pogodbenic, ki zahtevajo misijo za ugotavljanje dejstev, ali neposredno prizadeti državljani ne smejo biti imenovani v misijo. Člani misije za ugotavljanje dejstev uživajo privilegije in imunitete po 6. členu Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov, sprejete 13. februarja 1946. 11. Na podlagi obvestila, danega vsaj 72 ur vnaprej, morajo člani misije za ugotavljanje dejstev kar najhitreje prispeti na ozemlje države pogodbenice, za katero se zahteva misija. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, sprejme potrebne upravne ukrepe za sprejem, prevoz in nastanitev misije in je odgovorna za zagotavljanje največje možne varnosti misije, dokler je ta na ozemlju pod njenim nadzorom. 12. Misija za ugotavljanje dejstev lahko prinese na ozemlje države pogodbenice, za katero se zahteva misija, potrebno opremo, ki jo uporablja zgolj za zbiranje informacij povezanih z vprašanjem domnevnega neskladnega ravnanja, s čimer pa ne posega v suverenost države pogodbenice, za katero se zahteva misija. Pred prihodom bo misija obvestila državo pogodbenico, za katero se zahteva misija, o opremi, ki jo namerava uporabljati pri svojem delu. 13. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, si čim bolj prizadeva zagotoviti, da bo imela misija za ugotavljanje dejstev možnost govoriti z vsemi takimi osebami, ki bi lahko priskrbele informacije, povezane z vprašanjem domnevnega neskladnega ravnanja. 14. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, dovoli misiji za ugotavljanje dejstev dostop na vsa območja in v vse objekte pod svojim nadzorom, kjer se lahko pričakuje, da bi se lahko zbrala dejstva, pomembna za vprašanje skladnega ravnanja s konvencijo. Pri tem je treba upoštevati vse predpise, za katere država pogodbenica, za katero se zahteva misija, meni, da so potrebni za: a) zaščito občutljive opreme ter varstvo informacij in območij; b) varstvo kakršnih koli ustavnih obveznosti, ki bi jih država pogodbenica, za katero se zahteva misija, lahko imela v zvezi z lastninskimi pravicami, preiskavami in zaplembami ali drugimi ustavnimi pravicami, ali c) fizično varovanje in varnost članov misije za ugotavljanje dejstev. Če država pogodbenica, za katero se zahteva misija, ima take predpise, si po svojih najboljših močeh prizadeva, da z drugimi sredstvi dokaže svoje skladno ravnanje s konvencijo. 15. Misija za ugotavljanje dejstev ne sme ostati na ozemlju zadevne države pogodbenice več kot 14 dni, v vsakem posameznem kraju pa ne več kot 7 dni, razen če ni drugače dogovorjeno. 16. Vse informacije, ki so pridobljene zaupno in niso povezane z zadevo, s katero se ukvarja misija za ugotavljanje dejstev, se obravnavajo kot zaupne. 17. Misija za ugotavljanje dejstev o rezultatih svojih ugotovitev prek generalnega sekretarja Združenih narodov poroča na sestanku držav pogodbenic ali na posebnem sestanku držav pogodbenic. 18. Na sestanku ali posebnem sestanku države pogodbenice proučijo vse ustrezne informacije, vključno s poročilom, ki ga je predložila misija za ugotavljanje dejstev, in lahko zahtevajo, da država pogodbenica, od katere je bilo to zahtevano, sprejme ukrepe, da v določenem roku doseže skladnost svojega ravnanja s konvencijo. Država pogodbenica, od katere je bilo to zahtevano, poroča o vseh ukrepih, ki jih je sprejela na podlagi te zahteve. 19. Na sestanku ali posebnem sestanku države pogodbenice lahko predlagajo državam pogodbenicam, ki jih to zadeva, načine in sredstva, s katerimi bi nadalje razjasnile ali rešile obravnavano zadevo, vključno z začetkom ustreznih postopkov v skladu z mednarodnim pravom. Kadar je ugotovljeno, da je obravnavana zadeva posledica okoliščin, na katere država pogodbenica, od katere je bilo to zahtevano, ne more vplivati, lahko na sestanku ali posebnem sestanku države pogodbenice priporočijo ustrezne ukrepe, vključno z uporabo ukrepov sodelovanja iz 6. člena. 20. Na sestanku ali posebnem sestanku si države pogodbenice prizadevajo, da sprejmejo odločitve iz osemnajstega in devetnajstega odstavka s konsenzom, sicer pa z dvotretjinsko večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo.