Zakon o ratifikaciji Konvencije o prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min in o njihovem uničenju (MPUKZP)

Ratificira se Konvencija o prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min in o njihovem uničenju, sklenjena v Oslu 18. septembra 1997.

Konvencija se v angleškem izvirniku in v slovenskem prevodu glasi: The States Parties, Determined to put an end to the suffering and casualties caused by antipersonnel mines, that kill or maim hundreds of people every week, mostly innocent and defenceless civilians and especially children, obstruct economic development and reconstruction, inhibit the repatriation of refugees and internally displaced persons, and have other severe consequences for years after emplacement, Believing it necessary to do their utmost to contribute in an efficient and coordinated manner to face the challenge of removing anti-personnel mines placed throughout the world, and to assure their destruction, Wishing to do their utmost in providing assistance for the care and rehabilitation, including the social and economic reintegration of mine victims, Recognizing that a total ban of anti-personnel mines would also be an important confidence-building measure, Welcoming the adoption of the Protocol on Prohibitions or Restrictions on the Use of Mines, Booby-Traps and Other Devices, as amended on 3 May 1996, annexed to the Convention on Prohibitions or Restrictions on the Use of Certain Conventional Weapons Which May Be Deemed to Be Excessively Injurious or to Have Indiscriminate Effects, and calling for the early ratification of this Protocol by all States which have not yet done so, Welcoming also United Nations General Assembly Resolution 51/45 S of 10 December 1996 urging all States to pursue vigorously an effective, legally-binding international agreement to ban the use, stockpiling, production and transfer of anti-personnel landmines, Welcoming furthermore the measures taken over the past years, both unilaterally and multilaterally, aiming at prohibiting, restricting or suspending the use, stockpiling, production and transfer of anti-personnel mines, Stressing the role of public conscience in furthering the principles of humanity as evidenced by the call for a total ban of anti-personnel mines and recognizing the efforts to that end undertaken by the International Red Cross and Red Crescent Movement, the International Campaign to Ban Landmines and numerous other nongovernmental organizations around the world, Recalling the Ottawa Declaration of 5 October 1996 and the Brussels Declaration of 27 June 1997 urging the international community to negotiate an international and legally binding agreement prohibiting the use, stockpiling, production and transfer of anti-personnel mines, Emphasizing the desirability of attracting the adherence of all States to this Convention, and determined to work strenuously towards the promotion of its universalization in all relevant fora including, inter alia, the United Nations, the Conference on Disarmament, regional organizations, and groupings, and review conferences of the Convention on Prohibitions or Restrictions on the Use of Certain Conventional Weapons Which May Be Deemed to Be Excessively Injurious or to Have Indiscriminate Effects, Basing themselves on the principle of international humanitarian law that the right of the parties to an armed conflict to choose methods or means of warfare is not unlimited, on the principle that prohibits the employment in armed conflicts of weapons, projectiles and materials and methods of warfare of a nature to cause superfluous injury or unnecessary suffering and on the principle that a distinction must be made between civilians and combatants, Have agreed as follows: 1. Each State Party undertakes never under any circumstances a) To use anti-personnel mines; b) To develop, produce, otherwise acquire, stockpile, retain or transfer to anyone, directly or indirectly, anti-personnel mines; c) To assist, encourage or induce, in any way, anyone to engage in any activity prohibited to a State Party under this Convention. 2. Each State Party undertakes to destroy or ensure the destruction of all anti-personnel mines in accordance with the provisions of this Convention. 1. “Anti-personnel mine“ means a mine designed to be exploded by the presence, proximity or contact of a person and that will incapacitate, injure or kill one or more persons. Mines designed to be detonated by the presence, proximity or contact of a vehicle as opposed to a person, that are equipped with anti-handling devices, are not considered anti-personnel mines as a result of being so equipped. 2. “Mine“ means a munition designed to be placed under, on or near the ground or other surface area and to be exploded by the presence, proximity or contact of a person or a vehicle. 3. “Anti-handling device“ means a device intended to protect a mine and which is part of, linked to, attached to or placed under the mine and which activates when an attempt is made to tamper with or otherwise intentionally disturb the mine. 4. “Transfer“ involves, in addition to the physical movement of anti-personnel mines into or from national territory, the transfer of title to and control over the mines, but does not involve the transfer of territory containing emplaced anti-personnel mines. 5. “Mined area“ means an area which is dangerous due to the presence or suspected presence of mines. 1. Notwithstanding the general obligations under Article 1, the retention or transfer of a number of anti-personnel mines for the development of and training in mine detection, mine clearance, or mine destruction techniques is permitted. The amount of such mines shall not exceed the minimum number absolutely necessary for the above-mentioned purposes. 2. The transfer of anti-personnel mines for the purpose of destruction is permitted. Except as provided for in Article 3, each State Party undertakes to destroy or ensure the destruction of all stockpiled anti-personnel mines it owns or possesses, or that are under its jurisdiction or control, as soon as possible but not later than four years after the entry into force of this Convention for that State Party. 1. Each State Party undertakes to destroy or ensure the destruction of all antipersonnel mines in mined areas under its jurisdiction or control, as soon as possible but not later than ten years after the entry into force of this Convention for that State Party. 2. Each State Party shall make every effort to identify all areas under its jurisdiction or control in which anti-personnel mines are known or suspected to be emplaced and shall ensure as soon as possible that all anti-personnel mines in mined areas under its jurisdiction or control are perimeter-marked, monitored and protected by fencing or other means, to ensure the effective exclusion of civilians, until all anti-personnel mines contained therein have been destroyed. The marking shall at least be to the standards set out in the Protocol on Prohibitions or Restrictions on the Use of Mines, Booby-Traps and Other Devices, as amended on 3 May 1996, annexed to the Convention on Prohibitions or Restrictions on the Use of Certain Conventional Weapons Which May Be Deemed to Be Excessively Injurious or to Have Indiscriminate Effects. 3. If a State Party believes that it will be unable to destroy or ensure the destruction of all anti-personnel mines referred to in paragraph 1 within that time period, it may submit a request to a Meeting of the States Parties or a Review Conference for an extension of the deadline for completing the destruction of such anti-personnel mines, for a period of up to ten years. 4. Each request shall contain: a) The duration of the proposed extension; b) A detailed explanation of the reasons for the proposed extension, including: (i) The preparation and status of work conducted under national demining programmes; (ii) The financial and technical means available to the State Party for the destruction of all the anti-personnel mines; and (iii) Circumstances which impede the ability of the State Party to destroy all the anti-personnel mines in mined areas; c) The humanitarian, social, economic, and environmental implications of the extension; and d) Any other information relevant to the request for the proposed extension. 5. The Meeting of the States Parties or the Review Conference shall, taking into consideration the factors contained in paragraph 4, assess the request and decide by a majority of votes of States Parties present and voting whether to grant the request for an extension period. 6. Such an extension may be renewed upon the submission of a new request in accordance with paragraphs 3, 4 and 5 of this Article. In requesting a further extension period a State Party shall submit relevant additional information on what has been undertaken in the previous extension period pursuant to this Article. 1. In fulfilling its obligations under this Convention each State Party has the right to seek and receive assistance, where feasible, from other States Parties to the extent possible. 2. Each State Party undertakes to facilitate and shall have the right to participate in the fullest possible exchange of equipment, material and scientific and technological information concerning the implementation of this Convention. The States Parties shall not impose undue restrictions on the provision of mine clearance equipment and related technological information for humanitarian purposes. 3. Each State Party in a position to do so shall provide assistance for the care and rehabilitation, and social and economic reintegration, of mine victims and for mine awareness programs. Such assistance may be provided, inter alia, through the United Nations system, international, regional or national organizations or institutions, the International Committee of the Red Cross, national Red Cross and Red Crescent societies and their International Federation, non-governmental organizations, or on a bilateral basis. 4. Each State Party in a position to do so shall provide assistance for mine clearance and related activities. Such assistance may be provided, inter alia, through the United Nations system, international or regional organizations or institutions, non-governmental organizations or institutions, or on a bilateral basis, or by contributing to the United Nations Voluntary Trust Fund for Assistance in Mine Clearance, or other regional funds that deal with demining. 5. Each State Party in a position to do so shall provide assistance for the destruction of stockpiled anti-personnel mines. 6. Each State Party undertakes to provide information to the database on mine clearance established within the United Nations system, especially information concerning various means and technologies of mine clearance, and lists of experts, expert agencies or national points of contact on mine clearance. 7. States Parties may request the United Nations, regional organizations, other States Parties or other competent intergovernmental or non-governmental fora to assist its authorities in the elaboration of a national demining program to determine, inter alia: a) The extent and scope of the anti-personnel mine problem; b) The financial, technological and human resources that are required for the implementation of the programme; c) The estimated number of years necessary to destroy all anti-personnel mines in mined areas under the jurisdiction or control of the concerned State Party; d) Mine awareness activities to reduce the incidence of mine-related injuries or deaths; e) Assistance to mine victims; f) The relationship between the Government of the concerned State Party and the relevant governmental, inter-governmental or non-governmental entities that will work in the implementation of the programme. 8. Each State Party giving and receiving assistance under the provisions of this Article shall cooperate with a view to ensuring the full and prompt implementation of agreed assistance programmes. 1. Each State Party shall report to the Secretary-General of the United Nations as soon as practicable, and in any event not later than 180 days after the entry into force of this Convention for that State Party on: a) The national implementation measures referred to in Article 9; b) The total of all stockpiled anti-personnel mines owned or possessed by it, or under its jurisdiction or control, to include a breakdown of the type, quantity and, if possible, lot numbers of each type of anti-personnel mine stockpiled; c) To the extent possible, the location of all mined areas that contain, or are suspected to contain, anti-personnel mines under its jurisdiction or control, to include as much detail as possible regarding the type and quantity of each type of antipersonnel mine in each mined area and when they were emplaced; d) The types, quantities and, if possible, lot numbers of all anti-personnel mines retained or transferred for the development of and training in mine detection, mine clearance or mine destruction techniques, or transferred for the purpose of destruction, as well as the institutions authorized by a State Party to retain or transfer anti-personnel mines, in accordance with Article 3; e) The status of programs for the conversion or de-commissioning of anti-personnel mine production facilities; f) The status of programs for the destruction of anti-personnel mines in accordance with Articles 4 and 5, including details of the methods which will be used in destruction, the location of all destruction sites and the applicable safety and environmental standards to be observed; g) The types and quantities of all anti-personnel mines destroyed after the entry into force of this Convention for that State Party, to include a breakdown of the quantity of each type of anti-personnel mine destroyed, in accordance with Articles 4 and 5, respectively, along with, if possible, the lot numbers of each type of anti-personnel mine in the case of destruction in accordance with Article 4; h) The technical characteristics of each type of anti-personnel mine produced, to the extent known, and those currently owned or possessed by a State Party, giving, where reasonably possible, such categories of information as may facilitate identification and clearance of anti-personnel mines; at a minimum, this information shall include the dimensions, fusing, explosive content, metallic content, colour photographs and other information which may facilitate mine clearance; and i) The measures taken to provide an immediate and effective warning to the population in relation to all areas identified under paragraph 2 of Article 5. 2. The information provided in accordance with this Article shall be updated by the States Parties annually, covering the last calendar year, and reported to the Secretary-General of the United Nations not later than 30 April of each year. 3. The Secretary-General of the United Nations shall transmit all such reports received to the States Parties. 1. The States Parties agree to consult and cooperate with each other regarding the implementation of the provisions of this Convention, and to work together in a spirit of cooperation to facilitate compliance by States Parties with their obligations under this Convention. 2. If one or more States Parties wish to clarify and seek to resolve questions relating to compliance with the provisions of this Convention by another State Party, it may submit, through the Secretary-General of the United Nations, a Request for Clarification of that matter to that State Party. Such a request shall be accompanied by all appropriate information. Each State Party shall refrain from unfounded Requests for Clarification, care being taken to avoid abuse. A State Party that receives a Request for Clarification shall provide, through the Secretary-General of the United Nations, within 28 days to the requesting State Party all information which would assist in clarifying this matter. 3. If the requesting State Party does not receive a response through the Secretary-General of the United Nations within that time period, or deems the response to the Request for Clarification to be unsatisfactory, it may submit the matter through the Secretary-General of the United Nations to the next Meeting of the States Parties. The Secretary-General of the United Nations shall transmit the submission, accompanied by all appropriate information pertaining to the Request for Clarification, to all States Parties. All such information shall be presented to the requested State Party which shall have the right to respond. 4. Pending the convening of any meeting of the States Parties, any of the States Parties concerned may request the Secretary-General of the United Nations to exercise his or her good offices to facilitate the clarification requested 5. The requesting State Party may propose through the Secretary-General of the United Nations the convening of a Special Meeting of the States Parties to consider the matter. The Secretary-General of the United Nations shall thereupon communicate this proposal and all information submitted by the States Parties concerned, to all States Parties with a request that they indicate whether they favour a Special Meeting of the States Parties, for the purpose of considering the matter. In the event that within 14 days from the date of such communication, at least one-third of the States Parties favours such a Special Meeting, the Secretary-General of the United Nations shall convene this Special Meeting of the States Parties within a further 14 days. A quorum for this Meeting shall consist of a majority of States Parties. 6. The Meeting of the States Parties or the Special Meeting of the States Parties, as the case may be, shall first determine whether to consider the matter further, taking into account all information submitted by the States Parties concerned. The Meeting of the States Parties or the Special Meeting of the States Parties shall make every effort to reach a decision by consensus. If despite all efforts to that end no agreement has been reached, it shall take this decision by a majority of States Parties present and voting. 7. All States Parties shall cooperate fully with the Meeting of the States Parties or the Special Meeting of the States Parties in the fulfilment of its review of the matter, including any fact-finding missions that are authorized in accordance with paragraph 8. 8. If further clarification is required, the Meeting of the States Parties or the Special Meeting of the States Parties shall authorize a fact-finding mission and decide on its mandate by a majority of States Parties present and voting. At any time the requested State Party may invite a fact-finding mission to its territory. Such a mission shall take place without a decision by a Meeting of the States Parties or a Special Meeting of the States Parties to authorize such a mission. The mission, consisting of up to 9 experts, designated and approved in accordance with paragraphs 9 and 10, may collect additional information on the spot or in other places directly related to the alleged compliance issue under the jurisdiction or control of the requested State Party. 9. The Secretary-General of the United Nations shall prepare and update a list of the names, nationalities and other relevant data of qualified experts provided by States Parties and communicate it to all States Parties. Any expert included on this list shall be regarded as designated for all fact-finding missions unless a State Party declares its non-acceptance in writing. In the event of non-acceptance, the expert shall not participate in fact-finding missions on the territory or any other place under the jurisdiction or control of the objecting State Party, if the non-acceptance was declared prior to the appointment of the expert to such missions. 10. Upon receiving a request from the Meeting of the States Parties or a Special Meeting of the States Parties, the Secretary-General of the United Nations shall, after consultations with the requested State Party, appoint the members of the mission, including its leader. Nationals of States Parties requesting the fact-finding mission or directly affected by it shall not be appointed to the mission. The members of the fact-finding mission shall enjoy privileges and immunities under Article VI of the Convention on the Privileges and Immunities of the United Nations, adopted on 13 February 1946. 11. Upon at least 72 hours notice, the members of the fact-finding mission shall arrive in the territory of the requested State Party at the earliest opportunity. The requested State Party shall take the necessary administrative measures to receive, transport and accommodate the mission, and shall be responsible for ensuring the security of the mission to the maximum extent possible while they are on territory under its control. 12. Without prejudice to the sovereignty of the requested State Party, the fact-finding mission may bring into the territory of the requested State Party the necessary equipment which shall be used exclusively for gathering information on the alleged compliance issue. Prior to its arrival, the mission will advise the requested State Party of the equipment that it intends to utilize in the course of its fact-finding mission. 13. The requested State Party shall make all efforts to ensure that the fact-finding mission is given the opportunity to speak with all relevant persons who may be able to provide information related to the alleged compliance issue. 14. The requested State Party shall grant access for the fact-finding mission to all areas and installations under its control where facts relevant to the compliance issue could be expected to be collected. This shall be subject to any arrangements that the requested State Party considers necessary for: a) The protection of sensitive equipment, information and areas; b) The protection of any constitutional obligations the requested State Party may have with regard to proprietary rights, searches and seizures, or other constitutional rights; or c) The physical protection and safety of the members of the fact-finding mission. In the event that the requested State Party makes such arrangements, it shall make every reasonable effort to demonstrate through alternative means its compliance with this Convention. 15. The fact-finding mission may remain in the territory of the State Party concerned for no more than 14 days, and at any particular site no more than 7 days, unless otherwise agreed. 16. All information provided in confidence and not related to the subject matter of the fact-finding mission shall be treated on a confidential basis. 17. The fact-finding mission shall report, through the Secretary-General of the United Nations, to the Meeting of the States Parties or the Special Meeting of the States Parties the results of its findings. 18. The Meeting of the States Parties or the Special Meeting of the States Parties shall consider all relevant information, including the report submitted by the fact-finding mission, and may request the requested State Party to take measures to address the compliance issue within a specified period of time. The requested State Party shall report on all measures taken in response to this request. 19. The Meeting of the States Parties or the Special Meeting of the States Parties may suggest to the States Parties concerned ways and means to further clarify or resolve the matter under consideration, including the initiation of appropriate procedures in conformity with international law. In circumstances where the issue at hand is determined to be due to circumstances beyond the control of the requested State Party, the Meeting of the States Parties or the Special Meeting of the States Parties may recommend appropriate measures, including the use of cooperative measures referred to in Article 6. 20. The Meeting of the States Parties or the Special Meeting of the States Parties shall make every effort to reach its decisions referred to in paragraphs 18 and 19 by consensus, otherwise by a two-thirds majority of States Parties present and voting. Each State Party shall take all appropriate legal, administrative and other measures, including the imposition of penal sanctions, to prevent and suppress any activity prohibited to a State Party under this Convention undertaken by persons or on territory under its jurisdiction or control. 1. The States Parties shall consult and cooperate with each other to settle any dispute that may arise with regard to the application or the interpretation of this Convention. Each State Party may bring any such dispute before the Meeting of the States Parties. 2. The Meeting of the States Parties may contribute to the settlement of the dispute by whatever means it deems appropriate, including offering its good offices, calling upon the States Parties to a dispute to start the settlement procedure of their choice and recommending a time-limit for any agreed procedure. 3. This Article is without prejudice to the provisions of this Convention on facilitation and clarification of compliance. 1. The States Parties shall meet regularly in order to consider any matter with regard to the application or implementation of this Convention, including: a) The operation and status of this Convention; b) Matters arising from the reports submitted under the provisions of this Convention; c) International cooperation and assistance in accordance with Article 6; d) The development of technologies to clear anti-personnel mines; e) Submissions of States Parties under Article 8; and f) Decisions relating to submissions of States Parties as provided for in Article 5. 2. The First Meeting of the States Parties shall be convened by the Secretary-General of the United Nations within one year after the entry into force of this Convention. The subsequent meetings shall be convened by the Secretary-General of the United Nations annually until the first Review Conference. 3. Under the conditions set out in Article 8, the Secretary-General of the United Nations shall convene a Special Meeting of the States Parties. 4. States not parties to this Convention, as well as the United Nations, other relevant international organizations or institutions, regional organizations, the International Committee of the Red Cross and relevant non-governmental organizations may be invited to attend these meetings as observers in accordance with the agreed Rules of Procedure. 1. A Review Conference shall be convened by the Secretary-General of the United Nations five years after the entry into force of this Convention. Further Review Conferences shall be convened by the Secretary-General of the United Nations if so requested by one or more States Parties, provided that the interval between Review Conferences shall in no case be less than five years. All States Parties to this Convention shall be invited to each Review Conference. 2. The purpose of the Review Conference shall be: a) To review the operation and status of this Convention; b) To consider the need for and the interval between further Meetings of the States Parties referred to in paragraph 2 of Article 11; c) To take decisions on submissions of States Parties as provided for in Article 5; and d) To adopt, if necessary, in its final report conclusions related to the implementation of this Convention. 3. States not parties to this Convention, as well as the United Nations, other relevant international organizations or institutions, regional organizations, the International Committee of the Red Cross and relevant non-governmental organizations may be invited to attend each Review Conference as observers in accordance with the agreed Rules of Procedure. 1. At any time after the entry into force of this Convention any State Party may propose amendments to this Convention. Any proposal for an amendment shall be communicated to the Depositary, who shall circulate it to all States Parties and shall seek their views on whether an Amendment Conference should be convened to consider the proposal. If a majority of the States Parties notify the Depositary no later than 30 days after its circulation that they support further consideration of the proposal, the Depositary shall convene an Amendment Conference to which all States Parties shall be invited. 2. States not parties to this Convention, as well as the United Nations, other relevant international organizations or institutions, regional organizations, the International Committee of the Red Cross and relevant non-governmental organizations may be invited to attend each Amendment Conference as observers in accordance with the agreed Rules of Procedure. 3. The Amendment Conference shall be held immediately following a Meeting of the States Parties or a Review Conference unless a majority of the States Parties request that it be held earlier. 4. Any amendment to this Convention shall be adopted by a majority of two-thirds of the States Parties present and voting at the Amendment Conference. The Depositary shall communicate any amendment so adopted to the States Parties. 5. An amendment to this Convention shall enter into force for all States Parties to this Convention which have accepted it, upon the deposit with the Depositary of instruments of acceptance by a majority of States Parties. Thereafter it shall enter into force for any remaining State Party on the date of deposit of its instrument of acceptance. 1. The costs of the Meetings of the States Parties, the Special Meetings of the States Parties, the Review Conferences and the Amendment Conferences shall be borne by the States Parties and States not parties to this Convention participating therein, in accordance with the United Nations scale of assessment adjusted appropriately 2. The costs incurred by the Secretary-General of the United Nations under Articles 7 and 8 and the costs of any fact-finding mission shall be borne by the States Parties in accordance with the United Nations scale of assessment adjusted appropriately. This Convention, done at Oslo, Norway, on 18 September 1997, shall be open for signature at Ottawa, Canada, by all States from 3 December 1997 until 4 December 1997, and at the United Nations Headquarters in New York from 5 December 1997 until its entry into force. 1. This Convention is subject to ratification, acceptance or approval of the Signatories. 2. It shall be open for accession by any State which has not signed the Convention. 3. The instruments of ratification, acceptance, approval or accession shall be deposited with the Depositary. 1. This Convention shall enter into force on the first day of the sixth month after the month in which the 40th instrument of ratification, acceptance, approval or accession has been deposited. 2. For any State which deposits its instrument of ratification, acceptance, approval or accession after the date of the deposit of the 40th instrument of ratification, acceptance, approval or accession, this Convention shall enter into force on the first day of the sixth month after the date on which that State has deposited its instrument of ratification, acceptance, approval or accession. Any State may at the time of its ratification, acceptance, approval or accession, declare that it will apply provisionally paragraph 1 of Article 1 of this Convention pending its entry into force. The Articles of this Convention shall not be subject to reservations. 1. This Convention shall be of unlimited duration. 2. Each State Party shall, in exercising its national sovereignty, have the right to withdraw from this Convention. It shall give notice of such withdrawal to all other States Parties, to the Depositary and to the United Nations Security Council. Such instrument of withdrawal shall include a full explanation of the reasons motivating this withdrawal. 3. Such withdrawal shall only take effect six months after the receipt of the instrument of withdrawal by the Depositary. If, however, on the expiry of that six-month period, the withdrawing State Party is engaged in an armed conflict, the withdrawal shall not take effect before the end of the armed conflict. 4. The withdrawal of a State Party from this Convention shall not in any way affect the duty of States to continue fulfilling the obligations assumed under any relevant rules of international law. The Secretary-General of the United Nations is hereby designated as the Depositary of this Convention. The original of this Convention, of which the Arabic, Chinese, English, French, Russian and Spanish texts are equally authentic, shall be deposited with the Secretary-General of the United Nations. Države pogodbenice so se, odločene, da končajo trpljenje in preprečijo žrtve, ki jih povzročijo protipehotne mine, ki ubijajo ali pohabljajo na stotine ljudi vsak teden, predvsem nedolžne in nemočne civiliste in še posebej otroke, ovirajo gospodarski razvoj in obnovo, preprečujejo vrnitev beguncev in po državi razseljenih oseb in imajo druge resne posledice še leta po postavitvi, prepričane, da je treba storiti vse, kar je v njihovi moči, z namenom da se učinkovito in usklajeno soočijo z izzivom odstranjevanja protipehotnih min, postavljenih po vsem svetu, ter zagotovijo njihovo uničenje, v želji storiti vse, kar je v njihovi moči za zagotavljanje pomoči pri negi in rehabilitaciji žrtev min kakor tudi pri njihovi družbeni in ekonomski reintegraciji, ker se zavedajo, da bi bila popolna prepoved protipehotnih min tudi pomemben ukrep za krepitev zaupanja, ker pozdravljajo sprejetje Protokola o prepovedi ali omejitvah uporabe min, min presenečenja in drugih sredstev, kot je bil spremenjen 3. maja 1996 in dodan Konvenciji o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerno travmatične učinke ali da glede ciljev delujejo enako, in pozivajo države, ki protokola še niso ratificirale, da to čim prej storijo, ker pozdravljajo tudi resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov št. 51/45 S z dne 10. decembra 1996, ki terja od vseh držav, da odločno sledijo učinkovitemu, pravno obvezujočemu mednarodnemu sporazumu, ki bo prepovedoval uporabo, kopičenje zalog, proizvodnjo in prenos protipehotnih min, ker nadalje pozdravljajo v zadnjih letih enostransko in mnogostransko sprejete ukrepe z namenom prepovedi, omejitve ali začasnega prenehanja uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min, ker poudarjajo vlogo javne vesti pri uveljavljanju načel človečnosti, ki se je izrazila v zahtevi za popolno prepoved protipehotnih min, in ker priznavajo prizadevanja Mednarodnega Rdečega križa in Rdečega polmeseca, Mednarodne kampanje za prepoved protipehotnih min in številnih drugih nevladnih organizacij po vsem svetu za dosego tega cilja, ob sklicevanju na Ottawsko deklaracijo z dne 5. oktobra 1996 in Bruseljsko deklaracijo z dne 27. junija 1997, ki pozivata mednarodno skupnost k pogajanjem za sklenitev mednarodnega in pravno obvezujočega sporazuma, ki bo prepovedoval uporabo, kopičenje zalog, proizvodnjo in prenos protipehotnih min, ker poudarjajo, da je zaželeno k tej konvenciji pritegniti vse države, in ker so odločene, da si bodo prizadevale spodbujati njeno splošno razširjenost na vseh ustreznih mestih, med drugim v Združenih narodih, na Konferenci o razorožitvi, v regionalnih organizacijah in skupinah in na preglednih konferencah Konvencije o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerno travmatične učinke ali da glede ciljev delujejo enako, in ker se opirajo na načelo mednarodnega humanitarnega prava, da pravica strani v oboroženem spopadu do izbire načinov in sredstev vojskovanja ni neomejena, na načelo, ki v oboroženih spopadih prepoveduje uporabo orožja, izstrelkov in sredstev ter načinov vojskovanja, ki so take narave, da povzročajo odvečne poškodbe in nepotrebno trpljenje, in na načelo, da je treba razlikovati med civilisti in borci, dogovorile:

1. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da nikoli v nobenih okoliščinah ne bo: a) uporabljala protipehotnih min; b) razvijala, proizvajala, drugače pridobivala, kopičila zalog, obdržala ali neposredno ali posredno komur koli prenesla protipehotnih min; c) komur koli kakor koli pomagala, ga spodbujala ali navajala k temu, da se vključuje v kakršno koli dejavnost, ki je državi pogodbenici po tej konvenciji prepovedana. 2. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da bo uničila ali zagotovila uničenje vseh protipehotnih min v skladu z določbami te konvencije.

1. “Protipehotna mina“ pomeni mino, ki je zasnovana tako, da eksplodira zaradi prisotnosti ali bližine kake osebe oziroma stika z njo, in ki tako onesposobi, rani ali ubije eno ali več oseb. Mine, zasnovane tako, da se sprožijo zaradi prisotnosti ali bližine vozila in ne osebe oziroma zaradi stika z vozilom, in so opremljene z napravami za zaščito mine, se zaradi take opreme ne štejejo za protipehotne mine. 2. “Mina“ pomeni strelivo, zasnovano tako, da se postavi v tla, na tla ali blizu tal ali pod drugo površino, nanjo ali blizu nje in da eksplodira zaradi prisotnosti ali bližine osebe ali vozila oziroma zaradi stika z osebo ali vozilom. 3. “Naprava za zaščito mine“ pomeni napravo, namenjeno za zaščito mine in je njen del, je z njo povezana, nanjo pritrjena ali pod njo nameščena in se sproži ob kakršnem koli poskusu razorožitve ali drugačne namerne onesposobitve mine. 4. “Prenos“ vključuje poleg fizičnega premikanja protipehotnih min na ozemlje neke države ali z njega tudi prenos lastninske pravice in nadzora nad minami, ne vključuje pa prenosa ozemlja, na katerem so postavljene protipehotne mine. 5. “Minirano območje“ pomeni območje, ki je nevarno zaradi prisotnosti ali zaradi suma prisotnosti min.

1. Ne glede na splošne obveznosti iz 1. člena je dovoljeno obdržati ali prenesti določeno število protipehotnih min za razvoj tehnike odkrivanja, odstranjevanja ali uničevanja min in za usposabljanje v ta namen. Količina teh min ne sme presegati najmanjšega števila min, nujno potrebnega za te namene. 2. Prenos protipehotnih min zaradi njihovega uničenja je dovoljen.

Ob upoštevanju izjem iz 3. člena se vsaka država pogodbenica obvezuje, da bo uničila ali zagotovila uničenje vseh nakopičenih zalog protipehotnih min, ki jih ima v lasti ali posesti ali so pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, in sicer takoj ko je mogoče, najkasneje pa štiri leta po tem, ko bo ta konvencija začela zanjo veljati.

1. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da bo uničila ali zagotovila uničenje vseh protipehotnih min na miniranih območjih, ki so pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, in sicer takoj ko je mogoče, najkasneje pa deset let po tem, ko bo ta konvencija začela zanjo veljati. 2. Vsaka država pogodbenica si po svojih najboljših močeh prizadeva, da določi vsa območja pod svojo jurisdikcijo ali nadzorom, za katera se ve ali sumi, da so na njih postavljene protipehotne mine, in čim prej zagotovi, da so vsa območja, minirana s protipehotnimi minami, ki so pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, označena po zunanji meji, nadzorovana in zaščitena z ograjo ali kako drugače, tako da civilisti res ne morejo zaiti nanje, dokler niso uničene vse protipehotne mine na miniranih območjih. Označuje se najmanj po standardih, določenih v Protokolu o prepovedi ali omejitvi uporabe min, min presenečenja in drugih sredstev, kot je bil spremenjen 3. maja 1996 in dodan Konvenciji o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerno travmatične učinke ali da glede ciljev delujejo enako. 3. Če država pogodbenica meni, da ne bo mogla uničiti ali zagotoviti uničenja vseh protipehotnih min iz prvega odstavka v navedenem roku, lahko zaprosi na sestanku držav pogodbenic ali pregledni konferenci za podaljšanje roka za uničenje protipehotnih min za obdobje do deset let. 4. Vsaka prošnja vsebuje: a) trajanje predlaganega podaljšanja roka; b) podrobno obrazložitev razlogov za predlagano podaljšanje roka, ki vključuje: i) pripravo in stanje del, ki potekajo po državnih programih za razminiranje; ii) finančna in tehnična sredstva, ki jih ima država pogodbenica na voljo za uničenje vseh protipehotnih min, in iii) okoliščine, zaradi katerih država pogodbenica ne more pravočasno uničiti vseh protipehotnih min na miniranih območjih; c) humanitarne, družbene, gospodarske in okoljske posledice podaljšanja roka in d) katere koli druge pomembne informacije v zvezi s prošnjo za predlagano podaljšanje roka. 5. Na sestanku držav pogodbenic ali na pregledni konferenci se ob upoštevanju dejavnikov iz 4. odstavka prošnja oceni in na podlagi večine glasov držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo, odloči, ali se prošnji za podaljšanje roka ugodi. 6. Tako podaljšanje roka je lahko obnovljeno na podlagi nove prošnje skladno s tretjim, četrtim in petim odstavkom tega člena. V prošnji za nadaljnje podaljšanje roka predloži država pogodbenica ustrezne dodatne informacije o tem, kaj vse je storila v prejšnjem obdobju podaljšanja na podlagi tega člena.

1. Pri izpolnjevanju svojih obveznosti po tej konvenciji ima vsaka država pogodbenica pravico zaprositi za pomoč druge države pogodbenice in jo od njih v možnem obsegu prejeti, kjer je to izvedljivo. 2. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da bo v največji možni meri olajševala izmenjavo opreme, sredstev in znanstveno-tehnoloških informacij za izvajanje te konvencije ter ima pravico pri tem sodelovati. Države pogodbenice ne smejo uvesti nepotrebnih omejitev v zvezi z nabavo opreme za čiščenje miniranih območij in s tem povezanimi tehnološkimi informacijami za humanitarne namene. 3. Vsaka država pogodbenica, ki to lahko stori, zagotavlja pomoč pri negi in rehabilitaciji ter pri družbeni in ekonomski reintegraciji žrtev min ter pri programih za ozaveščanje ljudi o nevarnosti min. Taka pomoč se med drugim lahko zagotavlja prek sistema Združenih narodov, mednarodnih, regionalnih ali državnih organizacij ali ustanov ali Mednarodnega odbora Rdečega križa, nacionalnih organizacij Rdečega križa in Rdečega polmeseca in njihove mednarodne zveze, nevladnih organizacij ali na dvostranski podlagi. 4. Vsaka država pogodbenica, ki to lahko stori, zagotavlja pomoč pri odstranjevanju min in s tem povezanimi dejavnostmi. Taka pomoč se lahko med drugim zagotavlja prek sistema Združenih narodov, mednarodnih ali regionalnih organizacij ali ustanov, nevladnih organizacij ali ustanov ali na dvostranski podlagi ali s prispevki v prostovoljni sklad Združenih narodov za pomoč pri odstranjevanju min ali v druge regionalne sklade, ki se ukvarjajo z razminiranjem. 5. Vsaka država pogodbenica, ki to lahko stori, zagotavlja pomoč pri uničevanju nakopičenih zalog protipehotnih min. 6. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da bo zagotovila podatke v bazo podatkov o odstranjevanju min, vzpostavljeno v okviru sistema Združenih narodov, še posebej pa informacije o različnih sredstvih in tehnologijah za odstranjevanja min in sezname strokovnjakov, strokovnih organizacij ali državnih organov za stike v zvezi z odstranjevanjem min. 7. Države pogodbenice lahko Združene narode, regionalne organizacije, druge države pogodbenice ali druge pristojne medvladne ali nevladne organizacije zaprosijo, da njihovim organom pomagajo pri izdelavi državnega programa za razminiranje, da bi med drugim določile: a) obseg in področje problematike protipehotnih min; b) finančne, tehnološke in človeške vire, potrebne za izvajanje programa; c) predvideno število let, potrebnih za uničenje vseh protipehotnih min na miniranih območjih, ki so pod jurisdikcijo ali nadzorom določene države pogodbenice; d) dejavnosti za ozaveščanje o nevarnosti min, da se zmanjša pogostost poškodb ali smrti zaradi min; e) pomoč žrtvam min; f) odnos med vlado določene države pogodbenice in ustreznimi vladnimi, medvladnimi ali nevladnimi organizacijami, ki bodo sodelovale pri izvajanju programa. 8. Vsaka država pogodbenica, ki daje in prejema pomoč po določbah tega člena, pri tem sodeluje z namenom zagotavljati polno in takojšnje izvajanje dogovorjenih programov pomoči.

1. Vsaka država pogodbenica poroča generalnemu sekretarju Združenih narodov, kakor hitro je to izvedljivo, v vsakem primeru pa najkasneje 180 dni po začetku veljavnosti te konvencije za to državo pogodbenico, o: a) državnih ukrepih za izvajanje konvencije, navedenih v 9. členu; b) skupnem številu vseh nakopičenih zalog protipehotnih min, ki jih ima v lasti ali posesti ali ki so pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, vključno s specifikacijo glede na tip, količino, in če je mogoče, glede na številke serij vsakega tipa protipehotnih min, ki jih ima na zalogi; c) kolikor je to le mogoče, o tem, kje so vsa minirana območja pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, na katerih so ali se sumi, da so protipehotne mine, in podrobnosti o posameznih tipih in količini vsakega tipa protipehotnih min, postavljenih na vsakem miniranem območju, in kdaj so bile postavljene; d) tipih, količinah, in če je mogoče, o številkah serij vseh protipehotnih min, ki so bile obdržane ali prenesene za razvoj tehnike odkrivanja, odstranjevanja ali uničevanja min in za usposabljanje v ta namen ali prenesene zaradi uničenja, kakor tudi o ustanovah, ki jih je država pogodbenica skladno s 3. členom pooblastila, da obdržijo ali prenesejo protipehotne mine; e) stanju programov za preureditev ali razgraditev objektov in tehnološke opreme za proizvodnjo protipehotnih min; f) stanju programov za uničenje protipehotnih min skladno s 4. in 5. členom, vključno s podrobnostmi o metodah, ki bodo uporabljene za uničenje, o vseh mestih, kjer poteka uničevanje, in o veljavnih varnostnih in okoljskih standardih, ki jih je treba upoštevati; g) tipih in količinah vseh uničenih protipehotnih min po tem, ko je ta konvencija za državo pogodbenico začela veljati, vključno s specifikacijo količine vsakega tipa uničenih protipehotnih min, skladno s 4. oziroma 5. členom, in če je mogoče, skupaj s številkami serij vsakega tipa protipehotnih min v primeru uničenja skladno s 4. členom; h) tehničnih značilnostih vsakega tipa proizvedenih protipehotnih min, kolikor so znane, in vseh min, ki jih država pogodbenica trenutno ima v lasti ali posesti, in kjer je to razumno mogoče, navaja take vrste informacij, ki lahko pospešujejo odkrivanje in odstranjevanje protipehotnih min; te informacije morajo vključevati vsaj podatke o dimenzijah, načinu aktiviranja, vsebnosti razstreliva, vsebnosti kovin, barvne fotografije in druge informacije, ki lahko olajšajo odstranjevanje min, in i) sprejetih ukrepih za takojšnje in učinkovito opozarjanje prebivalstva v zvezi z območji, določenimi na podlagi drugega odstavka 5. člena. 2. Informacije, zagotovljene v skladu s tem členom, države pogodbenice dopolnjujejo vsako leto za zadnje koledarsko leto in o njih poročajo generalnemu sekretarju Združenih narodov najkasneje do 30. aprila vsakega leta. 3. Generalni sekretar Združenih narodov pošilja vsa ta prejeta poročila državam pogodbenicam.

1. Države pogodbenice se strinjajo, da se medsebojno posvetujejo in sodelujejo v zvezi z izvajanjem določb te konvencije in da v duhu sodelovanja olajšujejo državam pogodbenicam ravnati skladno z njihovimi obveznostmi po tej konvenciji. 2. Če ena ali več držav pogodbenic želi razjasniti in razrešiti vprašanja v zvezi z ravnanjem druge države pogodbenice skladno z določbami te konvencije, lahko tej državi pogodbenici prek generalnega sekretarja Združenih narodov pošlje zaprosilo za pojasnilo o tej zadevi. Takemu zaprosilu je treba priložiti vse ustrezne informacije. Vsaka država pogodbenica se vzdrži neutemeljenih zaprosil za pojasnilo in poskrbi, da se izogne zlorabi. Država pogodbenica, ki je prejela zaprosilo za pojasnilo, v 28 dneh prek generalnega sekretarja Združenih narodov državi pogodbenici, ki je zaprosila za pojasnilo, preskrbi vse informacije, ki bi pomagale pri razjasnitvi te zadeve. 3. Če država pogodbenica, ki je zaprosila za pojasnilo, prek generalnega sekretarja Združenih narodov ne prejme odgovora v določenem roku ali meni, da odgovor na njeno zaprosilo za pojasnilo ni zadovoljiv, lahko prek generalnega sekretarja Združenih narodov predloži zadevo v obravnavo na naslednjem sestanku držav pogodbenic. Generalni sekretar Združenih narodov pošlje zadevo skupaj z ustreznimi informacijami, ki se nanašajo na zaprosilo za pojasnilo, vsem državam pogodbenicam. Vse te informacije je treba predložiti državi pogodbenici, od katere se zahteva pojasnilo, ta pa ima pravico do odgovora. 4. Dokler ni sklican sestanek držav pogodbenic, lahko katera koli od držav pogodbenic, ki jih to zadeva, zaprosi generalnega sekretarja Združenih narodov za posredovanje pri čim hitrejši razjasnitvi. 5. Država pogodbenica, ki je zaprosila za pojasnilo, lahko prek generalnega sekretarja Združenih narodov predlaga sklic posebnega sestanka držav pogodbenic za obravnavo te zadeve. Nato generalni sekretar Združenih narodov sporoči ta predlog in vse informacije, ki so jih dale države pogodbenice, ki jih to zadeva, vsem državam pogodbenicam s prošnjo, da povedo, ali se strinjajo s posebnim sestankom držav pogodbenic za proučitev te zadeve. Če se v 14 dneh od datuma takega sporočila vsaj ena tretjina držav pogodbenic strinja s posebnim sestankom, generalni sekretar Združenih narodov v naslednjih 14 dneh skliče tak posebni sestanek držav pogodbenic. Za sklepčnost takega sestanka je potrebna večina držav pogodbenic. 6. Na sestanku oziroma posebnem sestanku se države pogodbenice najprej odločijo, ali bodo zadevo še naprej obravnavale, pri čemer upoštevajo vse informacije, ki so jih dale države pogodbenice, ki jih to zadeva. Na sestanku ali posebnem sestanku si države pogodbenice kar najbolj prizadevajo doseči odločitev s konsenzom. Če kljub vsem prizadevanjem dogovor ni bil dosežen, se odločitev sprejme z večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo. 7. Vse države pogodbenice na sestanku držav pogodbenic ali posebnem sestanku držav pogodbenic v polni meri sodelujejo pri pregledovanju zadeve, vključno s katerimi koli misijami za ugotavljanje dejstev, ki so pooblaščene skladno z osmim odstavkom. 8. Če je potrebno nadaljnje razjasnjevanje, lahko države pogodbenice na sestanku ali posebnem sestanku pooblastijo misijo za ugotavljanje dejstev in sprejmejo odločitev o njenem mandatu z večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, lahko kadar koli povabi misijo za ugotavljanje dejstev na svoje ozemlje. Taka misija lahko poteka brez pooblastila, sprejetega na sestanku držav pogodbenic ali posebnem sestanku držav pogodbenic. Misija, ki jo sestavlja do 9 strokovnjakov, imenovanih in pooblaščenih v skladu z devetim in desetim odstavkom, lahko zbira dodatne informacije na kraju samem ali na drugih krajih, ki so pod jurisdikcijo ali nadzorom države pogodbenice, za katero se zahteva misija, in so neposredno povezani z vprašanjem domnevnega neskladnega ravnanja s konvencijo. 9. Generalni sekretar Združenih narodov pripravi in sproti dopolnjuje seznam imen izbranih strokovnjakov, ki jih priskrbijo države pogodbenice, skupaj s podatki o njihovem državljanstvu in drugimi ustreznimi podatki in ga pošlje vsem državam pogodbenicam. Za vsakega strokovnjaka s tega seznama se šteje, da je imenovan za vse misije za ugotavljanje dejstev, razen če kaka država pogodbenica pisno izjavi, da ga ne sprejema. V primeru nesprejetja tak strokovnjak ne sodeluje v misiji za ugotavljanje dejstev na ozemlju ali katerem koli drugem kraju pod jurisdikcijo ali nadzorom države pogodbenice, ki njegovemu imenovanju nasprotuje, če je bila izjava o nesprejetju dana pred njegovim imenovanjem v take misije. 10. Ko generalni sekretar Združenih narodov prejme ustrezen zahtevek s sestanka držav pogodbenic ali posebnega sestanka držav pogodbenic, po posvetovanju z državo pogodbenico, za katero se zahteva misija, imenuje člane misije in vodjo misije. Državljani držav pogodbenic, ki zahtevajo misijo za ugotavljanje dejstev, ali neposredno prizadeti državljani ne smejo biti imenovani v misijo. Člani misije za ugotavljanje dejstev uživajo privilegije in imunitete po 6. členu Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov, sprejete 13. februarja 1946. 11. Na podlagi obvestila, danega vsaj 72 ur vnaprej, morajo člani misije za ugotavljanje dejstev kar najhitreje prispeti na ozemlje države pogodbenice, za katero se zahteva misija. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, sprejme potrebne upravne ukrepe za sprejem, prevoz in nastanitev misije in je odgovorna za zagotavljanje največje možne varnosti misije, dokler je ta na ozemlju pod njenim nadzorom. 12. Misija za ugotavljanje dejstev lahko prinese na ozemlje države pogodbenice, za katero se zahteva misija, potrebno opremo, ki jo uporablja zgolj za zbiranje informacij povezanih z vprašanjem domnevnega neskladnega ravnanja, s čimer pa ne posega v suverenost države pogodbenice, za katero se zahteva misija. Pred prihodom bo misija obvestila državo pogodbenico, za katero se zahteva misija, o opremi, ki jo namerava uporabljati pri svojem delu. 13. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, si čim bolj prizadeva zagotoviti, da bo imela misija za ugotavljanje dejstev možnost govoriti z vsemi takimi osebami, ki bi lahko priskrbele informacije, povezane z vprašanjem domnevnega neskladnega ravnanja. 14. Država pogodbenica, za katero se zahteva misija, dovoli misiji za ugotavljanje dejstev dostop na vsa območja in v vse objekte pod svojim nadzorom, kjer se lahko pričakuje, da bi se lahko zbrala dejstva, pomembna za vprašanje skladnega ravnanja s konvencijo. Pri tem je treba upoštevati vse predpise, za katere država pogodbenica, za katero se zahteva misija, meni, da so potrebni za: a) zaščito občutljive opreme ter varstvo informacij in območij; b) varstvo kakršnih koli ustavnih obveznosti, ki bi jih država pogodbenica, za katero se zahteva misija, lahko imela v zvezi z lastninskimi pravicami, preiskavami in zaplembami ali drugimi ustavnimi pravicami, ali c) fizično varovanje in varnost članov misije za ugotavljanje dejstev. Če država pogodbenica, za katero se zahteva misija, ima take predpise, si po svojih najboljših močeh prizadeva, da z drugimi sredstvi dokaže svoje skladno ravnanje s konvencijo. 15. Misija za ugotavljanje dejstev ne sme ostati na ozemlju zadevne države pogodbenice več kot 14 dni, v vsakem posameznem kraju pa ne več kot 7 dni, razen če ni drugače dogovorjeno. 16. Vse informacije, ki so pridobljene zaupno in niso povezane z zadevo, s katero se ukvarja misija za ugotavljanje dejstev, se obravnavajo kot zaupne. 17. Misija za ugotavljanje dejstev o rezultatih svojih ugotovitev prek generalnega sekretarja Združenih narodov poroča na sestanku držav pogodbenic ali na posebnem sestanku držav pogodbenic. 18. Na sestanku ali posebnem sestanku države pogodbenice proučijo vse ustrezne informacije, vključno s poročilom, ki ga je predložila misija za ugotavljanje dejstev, in lahko zahtevajo, da država pogodbenica, od katere je bilo to zahtevano, sprejme ukrepe, da v določenem roku doseže skladnost svojega ravnanja s konvencijo. Država pogodbenica, od katere je bilo to zahtevano, poroča o vseh ukrepih, ki jih je sprejela na podlagi te zahteve. 19. Na sestanku ali posebnem sestanku države pogodbenice lahko predlagajo državam pogodbenicam, ki jih to zadeva, načine in sredstva, s katerimi bi nadalje razjasnile ali rešile obravnavano zadevo, vključno z začetkom ustreznih postopkov v skladu z mednarodnim pravom. Kadar je ugotovljeno, da je obravnavana zadeva posledica okoliščin, na katere država pogodbenica, od katere je bilo to zahtevano, ne more vplivati, lahko na sestanku ali posebnem sestanku države pogodbenice priporočijo ustrezne ukrepe, vključno z uporabo ukrepov sodelovanja iz 6. člena. 20. Na sestanku ali posebnem sestanku si države pogodbenice prizadevajo, da sprejmejo odločitve iz osemnajstega in devetnajstega odstavka s konsenzom, sicer pa z dvotretjinsko večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo.

Vsaka država pogodbenica sprejme vse ustrezne pravne, upravne in druge ukrepe, vključno z uvedbo kazenskih sankcij, za preprečevanje in onemogočanje kakršne koli dejavnosti, ki jo izvedejo osebe na ozemlju pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom ali ki se izvede na ozemlju pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom.

1. Države pogodbenice se medsebojno posvetujejo in sodelujejo, da rešijo vsak spor, do katerega lahko pride pri uporabi ali razlagi te konvencije. Vsaka država pogodbenica lahko predloži vsak tak spor v obravnavo na sestanku držav pogodbenic. 2. Na sestanku lahko države pogodbenice prispevajo k reševanju spora s kakršnimi koli sredstvi, ki se jim zdijo primerna, vključno s tem, da ponudijo svoje posredovanje, pozovejo države pogodbenice v sporu, da začnejo postopek reševanja spora po svoji izbiri, in priporočijo določen rok za izvedbo vsakega dogovorjenega postopka. 3. Ta člen ne vpliva na določbe te konvencije o pomoči in razjasnjevanju za ravnanje skladno z določbami konvencije.

1. Države pogodbenice se redno sestajajo z namenom, da proučijo katero koli zadevo glede uporabe ali izvajanja te konvencije, vključno z: a) uveljavljanjem in statusom te konvencije; b) zadevami, ki izhajajo iz poročil, predloženih na podlagi določb te konvencije; c) mednarodnim sodelovanjem in pomočjo v skladu s 6. členom; d) razvojem tehnologij za odstranjevanje protipehotnih min; e) zaprosili držav pogodbenic v skladu z 8. členom in f) odločitvami v zvezi s prošnjami držav pogodbenic, kot predvideva 5. člen. 2. Generalni sekretar Združenih narodov skliče prvi sestanek držav pogodbenic v enem letu od začetka veljavnosti te konvencije. Naslednje sestanke skliče generalni sekretar Združenih narodov enkrat na leto do prve pregledne konference. 3. Generalni sekretar Združenih narodov skliče posebni sestanek držav pogodbenic pod pogoji, določenimi v 8. členu. 4. Države, ki niso pogodbenice te konvencije, kakor tudi Združeni narodi, druge ustrezne mednarodne organizacije ali ustanove, regionalne organizacije, Mednarodni odbor Rdečega križa in ustrezne nevladne organizacije so lahko povabljeni, da se udeležijo teh sestankov kot opazovalci v skladu z dogovorjenim poslovnikom.

1. Pregledno konferenco skliče generalni sekretar Združenih narodov pet let po začetku veljavnosti te konvencije. Naslednje pregledne konference skliče generalni sekretar Združenih narodov, če to zahteva ena ali več držav pogodbenic, pod pogojem, da presledek med preglednimi konferencami ni v nobenem primeru krajši od petih let. Vse države pogodbenice te konvencije je treba povabiti na vsako pregledno konferenco. 2. Namen pregledne konference je: a) pregledati uveljavljanje in status te konvencije; b) proučiti potrebo po nadaljnjih sestankih držav pogodbenic in presledku med takimi sestanki, na katere se nanaša drugi odstavek 11. člena; c) odločati o prošnjah držav pogodbenic, kot predvideva 5. člen, in d) po potrebi v svojem končnem poročilu sprejeti sklepe v zvezi z izvajanjem te konvencije. 3. Države, ki niso pogodbenice te konvencije, kakor tudi Združeni narodi, druge ustrezne mednarodne organizacije ali ustanove, regionalne organizacije, Mednarodni odbor Rdečega križa in ustrezne nevladne organizacije so lahko povabljeni, da se kot opazovalci udeležijo vsake pregledne konference v skladu z dogovorjenim poslovnikom.

1. Katera koli država pogodbenica lahko kadar koli po začetku veljavnosti te konvencije predlaga spremembe te konvencije. Vsak predlog za spremembo je treba sporočiti depozitarju, ki ga pošlje vsem državam pogodbenicam in zaprosi za njihova mnenja, ali naj se skliče konferenca o spremembah za proučitev tega predloga. Če večina držav pogodbenic uradno obvesti depozitarja najkasneje v 30 dneh po tem, ko je bil predlog razposlan, da podpira nadaljnjo proučitev predloga, depozitar skliče konferenco o spremembah, na katero so povabljene vse države pogodbenice. 2. Države, ki niso pogodbenice te konvencije, kakor tudi Združeni narodi, druge ustrezne mednarodne organizacije ali ustanove, regionalne organizacije, Mednarodni odbor Rdečega križa in ustrezne nevladne organizacije so lahko povabljeni, da se kot opazovalci udeležijo vsake konference o spremembah v skladu z dogovorjenim poslovnikom. 3. Konferenca o spremembah poteka neposredno po sestanku držav pogodbenic ali pregledni konferenci, razen če večina držav pogodbenic ne zahteva, da poteka prej. 4. Vsaka sprememba te konvencije se sprejme z dvotretjinsko večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo na konferenci o spremembah. Depozitar sporoči državam pogodbnicam vsako tako sprejeto spremembo. 5. Sprememba te konvencije začne veljati za vse države pogodbenice te konvencije, ki so jo sprejele, po tem, ko je večina držav pogodbenic pri depozitarju deponirala listine o sprejetju. Po tem začne za vsako preostalo državo pogodbenico veljati na dan deponiranja njene listine o sprejetju.

1. Stroške sestankov držav pogodbenic, posebnih sestankov držav pogodbenic, preglednih konferenc in konferenc o spremembah krijejo države pogodbenice in države, ki niso pogodbenice te konvencije, a se jih udeležujejo, v skladu z ustrezo prilagojenim razdelilnikom stroškov za Združene narode. 2. Stroške generalnega sekretarja Združenih narodov na podlagi 7. in 8. člena in stroške katere koli misije za ugotavljanje dejstev krijejo države pogodbenice v skladu z ustrezno prilagojenim razdelilnikom stroškov za Združene narode.

Ta konvencija, sklenjena v Oslu, Norveška, 18. septembra 1997, je vsem državam na voljo za podpis v Ottawi, Kanada, od 3. decembra 1997 do 4. decembra 1997 in na sedežu Združenih narodov v New Yorku od 5. decembra 1997 do začetka njene veljavnosti.

1. To konvencijo morajo podpisnice ratificirati, sprejeti ali odobriti. 2. Vsaki državi, ki ni podpisala konvencije, je ta na voljo za pristop. 3. Listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu se hranijo pri depozitarju.

1. Ta konvencija začne veljati prvi dan šestega meseca po mesecu, v katerem je bila deponirana 40. listina o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu. 2. Za vsako državo, ki deponira listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu po dnevu deponiranja 40. listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne ta konvencija veljati prvi dan šestega meseca po dnevu, ko je ta država deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.

Vsaka država pogodbenica lahko ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izjavi, da bo začasno uporabljala prvi odstavek 1. člena te konvencije, dokler ta ne začne veljati.

Glede členov te konvencije niso dopustni pridržki.

1. Trajanje te konvencije je neomejeno. 2. Vsaka država pogodbenica ima pri uresničevanju svoje državne suverenosti pravico odstopiti od te konvencije. O odstopu obvesti vse druge države pogodbenice, depozitarja in Varnostni svet Združenih narodov. Listina o odstopu vsebuje popolno razlago vzrokov, ki utemeljujejo odstop. 3. Odstop začne veljati šest mesecev po tem, ko je depozitar prejel listino o odstopu. Če pa je ob izteku šestih mesecev država pogodbenica, ki odstopa, vpletena v oborožen spopad, odstop ne sme začeti veljati pred koncem oboroženega spopada. 4. Odstop države pogodbenice od te konvencije na noben način ne vpliva na dolžnost držav, da še naprej izpolnjujejo obveznosti, prevzete po vseh ustreznih pravilih mednarodnega prava.

Generalni sekretar Združenih narodov je določen za depozitarja te konvencije.

Izvirnik te konvencije, katere besedila v angleškem, arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku so enako verodostojna, se hrani pri generalnem sekretarju Združenih narodov.

Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za obrambo v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje, Ministrstvom za zdravstvo in Ministrstvom za zunanje zadeve.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 213-05/98-5/1 Ljubljana, dne 24. septembra 1998 Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Janez Podobnik, dr. med. l. r.