Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-A)

V zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popravek, 25/96 - odločba US in 5/98 – odločba US) se v 35. členu doda nov tretji odstavek, ki se glasi: “(3) Zoper sklep iz prvega odstavka tega člena ni pritožbe.“.

V 39. členu se v 4. točki za besedo “postopek“ doda besedilo “in je bil podan predlog za kaznovanje“.

V 40. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: “(1) Brž ko sodnik ali sodnik porotnik zve za kakšen razlog svoje izločitve iz 1. do 5. točke prejšnjega člena, mora prenehati z vsakim delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča, ki odredi, da se zadeva po pravilih sodnega reda dodeli drugemu sodniku. Če gre za izločitev predsednika sodišča, v tej zadevi kot predsednik odloča podpredsednik sodišča, če pa mora biti izločen tudi ta, si predsednik sodišča določi namestnika izmed sodnikov tega sodišča, če to ni mogoče, pa zahteva od predsednika neposredno višjega sodišča, naj mu določi namestnika.“.

V 41. členu se na koncu drugega odstavka pika nadomesti z vejico in doda besedilo “v primeru iz 6. točke 39. člena tega zakona pa samo do začetka glavne obravnave.“.

V 42. členu se na začetku petega odstavka doda besedilo “Če je bila zahteva za izločitev iz 6. točke 39. člena tega zakona vložena po začetku glavne obravnave ali“.

V 65. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: “(3) V kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz XIX. poglavja kazenskega zakonika Republike Slovenije, razen dejanj po členih 185 do 187 in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 201. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije, mora imeti mladoletni oškodovanec ves čas od uvedbe kazenskega postopka dalje pooblaščenca, ki skrbi za njegove pravice, še posebej v zvezi z zaščito njegove integritete med zaslišanjem pred sodiščem in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. Mladoletnemu oškodovancu, ki pooblaščenca še nima, postavi pooblaščenca sodišče po uradni dolžnosti izmed odvetnikov.“.

V 70. členu se v prvem odstavku za besedo “zapora,“ doda besedilo “ali če je po 157. členu tega zakona priveden k preiskovalnemu sodniku,“. Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi: “(2) Obdolženec mora imeti zagovornika pri postopku po 204.a členu tega zakona in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor.“. V tretjem odstavku se besedilo “oziroma zasebne tožbe, če gre za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča“ nadomesti z besedilom “,če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen“. V četrtem odstavku se za besedo “let“ doda besedilo “ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani“.

V 71. členu se za besedo “sodnik“ dodajo besede “oziroma predsednik senata“.

V 72. členu se prvi odstavek spremeni tako da se glasi: “(1) V primerih, ko prenehajo razlogi obvezne obrambe iz 70. člena tega zakona, kot tudi če si obdolženec namesto postavljenega zagovornika vzame drugega zagovornika, se postavljeni zagovornik razreši.“.

V 78. členu se v prvem odstavku besedilo “čiste plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji“ nadomesti z besedilom “neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo“.

85. člen se spremeni tako, da se glasi: “Za zapisnik o glavni obravnavi se uporabljajo določbe členov 314 do 317 tega zakona, ostale določbe o zapisniku pa le kolikor niso v nasprotju s temi določbami.“.

V 89. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: “(1) Obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje, da napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oziroma odda tudi pritožbo.“.

V 90. členu se v prvem odstavku za besedo “je“ doda besedilo “razglasil sodbo, zoper katero se napoveduje pritožba oziroma“. V tretjem odstavku se za besedo “skupaj“ doda besedilo “z napovedjo pritožbe zoper sodbo oziroma“.

V 92. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: “(1) Stroški kazenskega postopka so izdatki, ki nastanejo v kazenskem postopku ali zaradi njega.“. V tretjem odstavku se besedilo “čiste plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji“ nadomesti z besedilom “neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo“. V četrtem odstavku se za besedo “izdatki“ dodata besedi “in nagrada“. Za besedo “oškodovanca“ se dodata besedi “ter oškodovanca“.

V 94. členu se v prvem odstavku za besedo “stroške“ v četrti vrstici postavi vejica in doda beseda “nastale“, za besedo “obravnave“ pa se doda besedilo “ali nevložitvijo napovedane pritožbe“.

V 96. členu se v tretjem odstavku besedilo “Zasebni tožilec mora“ nadomesti z besedilom “Zasebni tožilec in oškodovanec kot tožilec morata“. Za besedo “tožilcu“ na koncu prvega stavka se črta pika in doda besedilo “ali oškodovancu kot tožilcu, kot tudi v primeru iz drugega odstavka 63. člena tega zakona.“ V drugem stavku se za besedama “zasebnega tožilca“ postavi vejica, besedilo “in njegovega pooblaščenca“ pa se nadomesti z besedilom “oškodovanca kot tožilca in njunih pooblaščencev“. V tretjem stavku se za besedo “tožilec“ doda besedilo “ali oškodovanec kot tožilec“. Za besedo “tožilcev“ v četrtem stavku se doda besedilo “oziroma oškodovancev kot tožilcev“.

V 97. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: “(3) Če plačilo stroškov kazenskega postopka ni naloženo obdolžencu, bremenijo stroški pooblaščenca oškodovanca iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona proračun.“.

Za 98. členom se doda nov 98.a člen, ki se glasi: Glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, se smiselno uporabljajo določbe členov 92 do 98 tega zakona.“.

Za 141. členom se doda nov 141.a člen, ki se glasi:

(1)Obdolžencu, ki se mu mora kazen odpustiti (tretji odstavek 297. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije) in njegovim bližnjim sorodnikom (1. do 3. točka prvega odstavka 236. člena) se mora v primerih, ko obstaja utemeljena nevarnost za njihovo življenje, v največji možni meri zagotoviti osebna varnost v predkazenskem postopku, med in po končanem kazenskem postopku.

(2)Ukrepi za zagotavljanje osebne varnosti se izvajajo na predlog državnega tožilca po navodilih, ki jih za posamezni primer izdata skupaj minister, pristojen za pravosodje in minister, pristojen za notranje zadeve. Če mora obdolženec prestajati zaporno kazen po obsodbi za druga kazniva dejanja, izda ustrezna navodila minister, pristojen za pravosodje po predhodnem mnenju upravnika zavoda za prestajanje kazni.“.

V 149. členu se v drugem odstavku beseda “in“ črta. Črta se pika na koncu prvega stavka in doda besedilo “in bris ustne sluznice.“.

V XV. poglavju se členi od 150 do 156 nadomestijo z novimi členi, ki se glasijo:

(1)Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi, se lahko zoper to osebo odredi: 1) nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem; 2) kontrola pisem in drugih pošiljk; 3) kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost; 4) prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru.

(2)Kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se lahko odredijo ukrepi iz prejšnjega odstavka, so: 1) kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih ali več let; 2) kaznivo dejanje ugrabitve po 144. členu, neopravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu, omogočanja uživanja mamil po 197. členu, izsiljevanja po 218. členu, neupravičenega sprejemanja daril po 247. členu, neupravičenega dajanja daril po 248. členu, pranja denarja po 252. členu, tihotapstva po 255. členu, jemanja podkupnine po 267. členu, dajanja podkupnine po 268. členu, nezakonitega posredovanja po 269. členu, hudodelskega združevanja po 297. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 310. členu ter povzročitve nevarnosti z jedrskimi snovmi po tretjem odstavku 319. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije; 3) druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let.

(1)Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se bo lahko v točno določenem prostoru pridobilo dokaze, katerih se z milejšimi ukrepi, vključno z ukrepi iz prejšnjega člena ne bi dalo zbrati oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ljudi, se lahko zoper to osebo izjemoma odredi prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene prostore.

(2)Ukrep iz prejšnjega odstavka se lahko odredi v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji iz prve točke drugega odstavka prejšnjega člena, kaznivimi dejanji iz druge točke istega odstavka, razen za kazniva dejanja ugrabitve po 144. členu, omogočanja uživanja mamil po 197. členu, izsiljevanja po 218. členu, pranja denarja po prvem, drugem, tretjem in petem odstavku 252. člena in tihotapstva po 255. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije, v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji iz tretje točke istega odstavka, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let pa le, če obenem obstaja resna nevarnost za življenje ljudi.

(1)Ukrepe iz 150. in 151. člena tega zakona odredi preiskovalni sodnik na pisni predlog državnega tožilca, ki mora vsebovati: 1) podatke o osebi, zoper katero se predlaga ukrep; 2) utemeljitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje, pripravo ali organizacijo v 150. oziroma 151. členu tega zakona določenih kaznivih dejanj; 3) kateri ukrep se predlaga, način izvajanja ukrepa, njegov obseg in trajanje, točno določitev prostora ali kraja, v katerem se ukrep izvaja, komunikacijsko oziroma telekomunikacijsko sredstvo in ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo posameznega ukrepa; 4) utemeljitev neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in uporabe ostalih milejših ukrepov; 5) utemeljitev razloga za predčasno izvrševanje odredbe v primeru iz naslednjega odstavka tega člena.

(2)Izjemoma, če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja, lahko organi za notranje zadeve začnejo z izvrševanjem ukrepov iz 150. člena tega zakona na podlagi ustne odredbe preiskovalnega sodnika. Pisna odredba mora biti izdana najkasneje v dvanajstih urah po izdaji ustne odredbe. Za predčasno izvrševanje mora obstajati utemeljen razlog; v nasprotnem primeru sodišče ne glede na siceršnjo upravičenost uporabe ukrepov vselej postopa po četrtem odstavku 154. člena tega zakona.

(3)Če pri izvrševanju ukrepa iz 2. točke prvega odstavka 150. člena tega zakona organi za notranje zadeve ocenijo, da je vsebina pisma ali druge pošiljke takšna, da bi utegnila biti dokaz v kazenskem postopku, morajo s tem nemudoma seznaniti preiskovalnega sodnika, ki odloči, kako se bo s pošiljko ravnalo. O tem preiskovalni sodnik sestavi poseben zapisnik.

(4)Izvajanje ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona lahko traja največ en mesec, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakič za en mesec, vendar za ukrepe iz 150. člena tega zakona skupno največ šest mesecev, za ukrep iz 151. člena tega zakona pa skupno največ tri mesece. Izvajanje teh ukrepov se odpravi takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni.

(5)Odredbo iz prvega odstavka tega člena izvršijo organi za notranje zadeve. Podjetja, ki opravljajo prenos informacij, so organom za notranje zadeve dolžna omogočiti izvršitev odredbe.

(1)Po prenehanju uporabe ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona morajo organi za notranje zadeve vse posnetke, sporočila in predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov, skupaj s poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, predati državnemu tožilcu.

(2)Državni tožilec celotno gradivo preda preiskovalnemu sodniku; ta pa preizkusi, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni. Preiskovalni sodnik lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja v celoti ali deloma prepišejo. Glede prepisa teh posnetkov se uporabljajo določbe petega odstavka 84. člena tega zakona.

(1)Sporočila in posnetke, pridobljene z uporabo ukrepov po 150. in 151. členu tega zakona, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis.

(2)Če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. O tem uničenju napravi preiskovalni sodnik uradni zaznamek. Pred uničenjem obvesti preiskovalni sodnik o uporabi teh ukrepov osumljenca, ki ima pravico seznaniti se s pridobljenim gradivom, v primerih večjega obsega tega gradiva pa s poročilom iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. Če je mogoče utemeljeno sklepati, da bo zaradi seznanitve z gradivom nastala nevarnost za življenje in zdravje ljudi ali iz drugih tehtnih razlogov, lahko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti odloči, da osumljenca z vsebino pridobljenega gradiva ne bo seznanjal.

(3)Ne smejo se uporabiti kot dokaz posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja oseb, če se ne nanašajo na katero izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 150. člena tega zakona, kadar so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepov po prvem odstavku 150. člena oziroma na katero izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 151. člena tega zakona, kadar so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa po prvem odstavku 151. člena tega zakona.

(4)Če so bili ukrepi iz 150. in 151. člena tega zakona izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila.

(5)Določbe 237. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za podatke, posnetke, sporočila in dokazila, pridobljena z uporabo ukrepov iz 150. in 151. člena tega zakona.

(1)Če je mogoče utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji iz drugega odstavka 150. člena tega zakona, lahko državni tožilec na podlagi obrazloženega predloga organov za notranje zadeve s pisno odredbo dovoli ukrep navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine. Predlog in odredba postaneta sestavni del kazenskega spisa.

(2)Odredba državnega tožilca se lahko nanaša le na enkraten ukrep. Predlog za vsak nadaljnji ukrep zoper isto osebo mora vsebovati razloge, ki utemeljujejo njegovo uporabo.

(3)Pri izvrševanju ukrepov iz prvega odstavka tega člena organi za notranje zadeve in njihovi sodelavci ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti. Pri ugotavljanju ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, je potrebno presojati predvsem ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti.

(4)Če je bila izzvana kriminalna dejavnost, je to okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi z ukrepom iz prvega odstavka tega člena.

(5)Glede predmetov, pridobljenih z ukrepi iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo določbe 110., 131., 498. in 498.a člena tega zakona.

Če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je povezano s pridobitvijo premoženjske koristi, lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi banki, hranilnici ali hranilno kreditni službi, da mu sporoči podatke o vlogah, računih in drugih poslih te osebe in drugih oseb, za katere je moč utemeljeno sklepati, da so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih storilca, če bi ti podatki utegnili biti pomemben dokaz v kazenskem postopku.“.

V 157. členu se v prvem odstavku črtata besedi “in drugega“. Za besedo “člena“ se doda besedilo “ali prvega odstavka 432. člena“. V drugem odstavku se za besedama “3. točke“ besedilo “drugega odstavka 201. člena tega zakona“ nadomesti z besedilom “prvega odstavka 201. člena tega zakona in 1. in 2. točke prvega odstavka 432. člena tega zakona“; za besedama “2. točke“ se beseda “drugega“ nadomesti z besedo “prvega“.

Za 161. členom se doda nov 161.a člen, ki se glasi:

(1)Državni tožilec sme ovadbo za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, odstopiti v postopek poravnavanja. Pri tem upošteva vrsto in naravo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, osebnost storilca, njegovo predkaznovanost za istovrstna ali druga kazniva dejanja, kot tudi stopnjo njegove kazenske odgovornosti.

(2)Poravnavanje vodi poravnalec, ki je zadevo dolžan prevzeti v postopek. Poravnavanje se sme izvajati le s pristankom osumljenca in oškodovanca. Poravnalec je pri svojem delu neodvisen. Poravnalec si mora prizadevati, da je vsebina sporazuma v sorazmerju s težo in posledicami dejanj.

(3)Ko prejme obvestilo o izpolnitvi sporazuma, državni tožilec ovadbo zavrže. Poravnalec je državnega tožilca dolžan obvestiti tudi o neuspelem poravnavanju ter razlogih za to. Rok za izpolnitev sporazuma ne sme biti daljši od treh mesecev.

(4)V primeru zavrženja ovadbe iz prejšnjega odstavka oškodovancu ne gredo pravice iz drugega in četrtega odstavka 60. člena tega zakona, o čemer ga mora poravnavalec poučiti pred podpisom sporazuma.

(5)S splošnimi navodili, ki jih izda generalni državni tožilec, se podrobneje opredelijo pogoji in okoliščine iz prvega odstavka tega člena, ki vplivajo na odstop ovadbe v postopek poravnavanja.“.

V 162. členu se v prvem odstavku za besedo “sme“ doda besedilo “s soglasjem oškodovanca“. Besedi “enega leta“ se nadomestita z besedama “treh let“. Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi: “(3) V primeru zavrženja ovadbe iz prejšnjega odstavka oškodovancu ne gredo pravice iz drugega in četrtega odstavka 60. člena tega zakona. O izgubi teh pravic mora državni tožilec poučiti oškodovanca, preden da ta soglasje po prvem odstavku tega člena.“.

V 163. členu se v 1. točki prvega odstavka za besedo “sme“ doda besedi “oziroma mora“.

V 169. členu se v četrtem odstavku črta tretji stavek. V devetem odstavku se besede “sedmega in osmega“ nadomestijo z besedami “šestega in sedmega“.

V 178. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: “(1) Pri zaslišanju obdolženca sta lahko navzoča državni tožilec in zagovornik. Če preiskovalni sodnik oceni, da je njuna navzočnost v posameznem primeru potrebna, lahko odredi, da se zaslišanje opravi v njuni obvezni navzočnosti. Navzočnost državnega tožilca in zagovornika je obvezna vselej, ko gre za prvo zaslišanje po privedbi obdolženca na podlagi 157. člena tega zakona.“. V četrtem odstavku se za prvim stavkom doda besedilo: “Preiskovalni sodnik lahko odredi, da se obdolženec odstrani z zaslišanja, če priča v njegovi navzočnosti ne želi izpovedati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice ali v primeru, če bo po zaslišanju priče potrebno opraviti sodno prepoznavo. Obdolženec ne sme biti navzoč pri zaslišanju priče, mlajše od 15 let, ki je žrtev katerega izmed kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona.“. Šesti odstavek se spremeni tako, da se glasi: “(6) Če tisti, ki mu je bilo poslano obvestilo o preiskovalnem dejanju, ne pride, se dejanje lahko opravi tudi v njegovi nenavzočnosti. Če preiskovalni sodnik odredi obvezno navzočnost, pa na zaslišanje obdolženca ne prideta državni tožilec ali zagovornik, se zaslišanje praviloma preloži, razen če bi potekel rok iz drugega odstavka 203. člena tega zakona oziroma če preiskovalni sodnik glede na spremenjene okoliščine oceni, da obvezna navzočnost ni več potrebna. O preložitvi oziroma izostanku z zaslišanja preiskovalni sodnik obvesti višjega državnega tožilca oziroma odvetniško zbornico.“. V sedmem odstavku se črta drugi stavek.

V 180. členu se na koncu prvega odstavka doda nov stavek, ki se glasi: “Če oškodovancu obvestila ni bilo mogoče vročiti, ker sodišču ni prijavil spremembe naslova ali prebivališča, se šteje, da ne namerava nadaljevati pregona.“.

V 184. členu se v prvem odstavku vejica za besedo “razjasnjeno“ nadomesti s piko, ostalo besedilo do konca odstavka pa se črta.

Pred 192. členom se naslov XVII. poglavja spremeni tako, da se glasi: “UKREPI ZA ZAGOTOVITEV OBDOLŽENČEVE NAVZOČNOSTI, ZA ODPRAVO PONOVITVENE NEVARNOSTI IN ZA USPEŠNO IZVEDBO KAZENSKEGA POSTOPKA“ V 192. členu se prvi in drugi odstavek spremenita tako, da se glasita: “(1) Ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, so: vabilo, privedba, obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, prepoved približanja določenemu kraju ali osebi, javljanje na policijski postaji, varščina, hišni pripor in pripor.

(2)Pri odločanju o tem, kateri od ukrepov iz prejšnjega odstavka naj se uporabi, mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.“.

Za 195. členom se dodata nova naslova in nova člena 195.a in 195.b, ki se glasita:

(1)Če so podane okoliščine iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona, vendar je nevarnost, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, vplival na priče, udeležence ali prikrivalce ali ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, moč odvrniti s prepovedjo približanja obdolženca določenemu kraju ali osebi, uporabi sodišče ta ukrep.

(2)Sodišče določi primerno razdaljo - oddaljenost od določenega kraja ali osebe, ki jo mora obdolženec spoštovati in je namerno ne sme prekoračiti; v nasprotnem primeru lahko sodišče zoper njega odredi pripor. O tej posledici je obdolženca predhodno vselej treba obvestiti.

(3)Če razdaljo - oddaljenost, ki jo mora spoštovati obdolženec, namerno krši z ukrepom varovana oseba, jo lahko sodišče vsakokrat kaznuje z denarno kaznijo iz 78. člena tega zakona.

(4)O ukrepu iz tega člena odloči sodišče z obrazloženim sklepom; obrazložitev mora vsebovati utemeljitev suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, okoliščin iz prvega odstavka tega člena in uporabe tega ukrepa.

(1)Če obstaja bojazen, da se bo obdolženec med postopkom skril ali odšel neznano kam ali v tujino, lahko sodišče odloči, da se mora vsakodnevno ali občasno, ob določenih urah javljati na policijski postaji, na katerem področju stalno ali začasno prebiva ali se nahaja v trenutku odločanja o uporabi ukrepov za zagotovitev njegove navzočnosti. Sklep se vroči obdolžencu in pošlje pristojni policijski postaji.

(2)Če se obdolženec ne javlja na policijski postaji, tako kot je določeno v sklepu, morajo organi za notranje zadeve to nemudoma sporočiti sodišču; sodišče lahko zoper obdolženca v primeru namerne prekršitve obveznosti odredi pripor. O tej posledici je obdolženca predhodno vselej potrebno opozoriti.

(3)O ukrepu iz tega člena odloči sodišče z obrazloženim sklepom; obrazložitev mora vsebovati utemeljitev suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, okoliščin iz prvega odstavka tega člena in uporabe tega ukrepa.

(4)Če v tem členu ni drugače določeno, se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave ukrepov iz prejšnjega in tega člena smiselno uporabljajo določbe tega zakona o priporu.

(5)O podaljšanju ukrepov iz prejšnjega in tega člena pred vložitvijo obtožnice odloča po uradni dolžnosti ali na predlog državnega tožilca vselej preiskovalni sodnik.“.

V 196. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi: “(2) Ob izpolnjenih pogojih za odreditev pripora samo iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena) se, razen v primeru, ko gre za kazniva dejanja iz XV., XIX., XX., XXI., XXVII., XXVIII., XXIX., XXX., XXXIII., XXXIV. in XXXV. poglavja kazenskega zakonika Republike Slovenije, za katera je predpisana kazen pet ali več let zapora, obdolženca ob dani varščini in obljubi, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, da poskušanega kaznivega dejanja ne bo dokončal oziroma da ne bo storil kaznivega dejanja, s katerim je grozil, lahko pusti na prostosti oziroma izpusti, če je že v priporu.“.

V 197. členu se doda nov četrti odstavek, ki se glasi: “(4) Če obdolženec ponovi kaznivo dejanje, dokonča poskušeno kaznivo dejanje ali stori kaznivo dejanje, s katerim je grozil, se lahko pripre. Z dano varščino se ravna po prejšnjem odstavku.“.

V 198. členu se v prvem odstavku za besedo “obdolženec“ doda beseda “lahko“. Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi: “(3) V primeru, ko je bila varščina dana na podlagi drugega odstavka 196. člena tega zakona, preneha, ko je kazenski postopek pravnomočno končan. Z varščino se ravna enako kot v prejšnjem odstavku.“. Dosedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.

Za 199. členom se dodata nov naslov in 199.a člen, ki se glasita:

(1)Če obstajajo razlogi iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona, vendar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka, lahko sodišče zoper obdolženca odredi hišni pripor. Sklep o odreditvi, podaljšanju ali odpravi hišnega pripora se vselej pošlje tudi policijski postaji, na območju katere se izvaja ukrep.

(2)S sklepom o odreditvi hišnega pripora sodišče določi, da se obdolženec ne sme oddaljiti iz poslopja, v katerem stalno ali začasno prebiva, oziroma javne ustanove za zdravljenje ali oskrbo. Obdolžencu, zoper katerega je odrejen hišni pripor, lahko sodišče omeji ali prepove stike z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo.

(3)Obdolžencu, zoper katerega je odrejen hišni pripor, sme sodišče izjemoma dovoliti, da se za določen čas oddalji iz prostorov, kjer se izvaja hišni pripor, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, ali za opravljanje dela. O tem sodišče obvesti policijsko postajo, na območju, katere se izvaja ukrep.

(4)V primeru, da se obdolženec brez dovoljenja sodišča oddalji iz poslopja, v katerem stalno ali začasno prebiva, oziroma javne ustanove za zdravljenje ali oskrbo ali pa to stori izven dovoljenega časa, lahko sodišče zoper njega odredi pripor. O tej posledici je potrebno obdolženca vselej predhodno opozoriti.

(5)Sodišče nadzoruje izvajanje ukrepa hišnega pripora samo ali preko organov za notranje zadeve. Organi za notranje zadeve smejo vsak čas, tudi brez zahteve sodišča preverjati izvajanje ukrepa hišnega pripora, o morebitnih kršitvah ukrepa pa brez odlašanja obvestiti sodišče.

(6)Če v tem členu ni drugače določeno, se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave hišnega pripora, kot tudi glede vštevanja hišnega pripora v izrečeno kazen, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o priporu.

(7)O podaljšanju hišnega pripora pred vložitvijo obtožnice odloča na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca vselej senat (šesti odstavek 25. člena). S predlogom mora biti seznanjen obdolženec, če ima zagovornika, pa tudi ta, v roku iz drugega odstavka 205. člena tega zakona.“.

V 201. členu se v 2. točki prvega odstavka beseda “preiskavo“ nadomesti z besedami “potek kazenskega postopka“. 3. točka se spremeni tako, da se glasi: “3) če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.“. Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi: “(3) Kot posebne okoliščine iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena se štejejo zlasti obdolženčeve kršitve ukrepov iz 195., 195.a, 195.b, 196. in 199.a člena tega zakona.“.

V 202. členu se na koncu prvega odstavka pika črta in doda besedilo “na predlog državnega tožilca.“. Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi: “(2) Pripor se odredi s pisnim sklepom, ki obsega: ime in priimek tistega, ki mu je odvzeta prostost; kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen; zakonski razlog za pripor; pouk o pravici do pritožbe; obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.“. V tretjem odstavku se beseda “štiriindvajsetih“ nadomesti z besedo “oseminštiridesetih“. Sedmi odstavek se spremeni tako, da se glasi: “(7) V primerih iz petega odstavka tega člena lahko preiskovalni sodnik ob zahtevi, naj o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora odloči senat, vselej odredi katerega izmed nadomestnih ukrepov iz tega poglavja.“.

V 203. členu se v prvem odstavku črta zadnji stavek. Drugi, tretji in četrti odstavek se spremenijo tako, da se glasijo: “(2) Preiskovalni sodnik mora tistega, ki mu je bila vzeta prostost, brez odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila oseba pripeljana, zaslišati.

(3)Če si tisti, ki mu je vzeta prostost, ne vzame zagovornika v štiriindvajsetih urah od ure, ko je bil poučen o tej pravici, ali izjavi, da si zagovornika ne bo vzel, mu ga postavi sodišče po uradni dolžnosti.

(4)Preiskovalni sodnik v primerih iz prejšnjih odstavkov tega člena s sklepom odredi pridržanje za potreben čas, vendar najdalj za oseminštirideset ur od ure, ko mu je bila pripeljana oseba, ki ji je bila vzeta prostost. Za pritožbo zoper ta sklep se smiselno uporablja določba sedmega odstavka 157. člena tega zakona.“. Doda se nov peti odstavek, ki se glasi: “(5) Pridržanje po prejšnjem odstavku se izvršuje v prostorih za pripor.“.

Za 204. členom se doda nov 204.a člen, ki se glasi:

(1)Takoj po zaslišanju mora državni tožilec izjaviti, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor ali katerega od nadomestnih ukrepov iz tega poglavja.

(2)Če državni tožilec napove postopanje v smislu prejšnjega odstavka tega člena, mora obrazložiti okoliščine, ki lahko vplivajo na odločitev o posameznih ukrepih. Obdolženec in njegov zagovornik lahko pri odgovoru na izvajanje državnega tožilca podajata svoje predloge in stališča.

(3)Ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev o uporabi ukrepov iz tega poglavja, preiskovalni sodnik odloči o predlogih strank.

(4)Če je bil zoper obdolženca odrejen pripor in če državni tožilec v oseminštiridesetih urah od ure, ko je bil obveščen o priporu, ne vloži pisne zahteve za uvedbo kazenskega postopka, preiskovalni sodnik pripor odpravi in priprtega izpusti.“.

V 205. členu se na koncu drugega odstavka doda besedilo “S predlogom morata biti najmanj tri dni pred iztekom roka iz tega odstavka seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko pred odločitvijo sodišča izjavita o navedbah v predlogu ali pa preiskovalni sodnik opravi poseben narok.“.

V XVII. poglavju se naslov 7. podpoglavja ter členi 209 do 213 nadomestijo z novim naslovom in členi 209 do 213.d, ki se glasijo:

(1)Med prestajanjem pripora se ne smeta žaliti osebnost in dostojanstvo pripornika. S pripornikom je treba ravnati humano ter varovati njegovo telesno in duševno zdravje.

(2)Zoper pripornika se smejo uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka.

(1)Pripornik se sprejme v zavod, v katerem se prestaja pripor (v nadaljnjem besedilu: zavod), na podlagi pisnega sklepa o priporu.

(2)Zavod lahko sprejme pripornika tudi brez pisnega sklepa, vendar mora pristojno sodišče najpozneje v štiriindvajsetih urah, odkar je pripornik v zavodu, poslati zavodu pisni sklep o priporu.

(3)V primeru iz prejšnjega odstavka mora odgovorni delavec zavoda napraviti uradni zaznamek, v katerem navede pristojno sodišče, ki je zahtevalo sprejem, ter datum in uro sprejema pripornika v zavod.

(4)Če zavod v roku iz prejšnjega odstavka ne prejme pisnega sklepa o priporu, izpusti pripornika in o tem obvesti pristojno sodišče.

(1)Zaradi zakonitega in pravilnega izvrševanja pripora zavod zbira, obdeluje, shranjuje in vodi zbirko podatkov o pripornikih.

(2)Zbirka podatkov iz prejšnjega odstavka obsega: 1. podatke o identiteti pripornika in o njegovem osebnem stanju, 2. podatke o sklepu o priporu, 3. podatke o delu, ki ga opravlja med priporom, 4. podatke o sprejemu v pripor, trajanju, podaljšanju oziroma odpravi pripora, 5. podatke o obnašanju pripornika in o disciplinskih ukrepih.

(3)Podatki iz zbirke podatkov se shranjujejo in uporabljajo, dokler traja pripor; po odpravi pripora se podatki arhivirajo in se hranijo trajno.

(4)Podatke iz drugega odstavka tega člena zavod posreduje centralni evidenci pripornikov, drugim uporabnikom pa samo, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom oziroma na podlagi pismene privolitve ali zahteve posameznika, na katerega se podatki nanašajo.

(5)Minister, pristojen za pravosodje, izda predpis, s katerim podrobneje opredeli podatke iz drugega odstavka tega člena.

(1)Pripornik prestaja pripor v posebnih prostorih za pripor oziroma v ločenem zaprtem delu zavoda za prestajanje kazni zapora ali njegovega oddelka.

(2)V istem prostoru ne smejo biti zaprte osebe, ki niso istega spola. Praviloma tudi ne smejo biti v istem prostoru osebe, ki so sodelovale pri istem kaznivem dejanju, in ne osebe, ki prestajajo kazen, s tistimi, ki so v priporu. Če je mogoče, ne smejo biti osebe, ki so obdolžene za kaznivo dejanje v povratku, priprte v istem prostoru z drugimi priporniki, na katere bi lahko škodljivo vplivale.

(3)Zaradi varnosti, reda in discipline ali uspešne in racionalne izvedbe kazenskega postopka, lahko pristojno sodišče premesti pripornika iz enega v drug zavod na predlog upravnika zavoda, v katerem je pripornik.

Pripornik sme med prestajanjem pripora imeti pri sebi in uporabljati stvari za osebno rabo, za vzdrževanje higiene, sredstva za spremljanje javnih medijev, tiskovine, strokovno in drugo literaturo, denar in druge predmete, ki glede na velikost in količino omogočajo funkcionalno bivanje v bivalnem prostoru in ne motijo sopripornikov. Ostali predmeti se ob osebnem pregledu pripornika ali med prestajanjem pripora odvzamejo in shranijo.

(1)Pripornik ima pravico do osemurnega nepretrganega počitka v štiriindvajsetih urah. Poleg tega mu je potrebno zagotoviti vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem.

(2)Pripornik se sme uporabiti za dela, ki so potrebna za vzdrževanje reda in čistoče v njegovem prostoru. Priporniku je treba v skladu z možnostmi zavoda in pod pogojem, da to ni škodljivo za kazenski postopek, omogočiti delo, ki ustreza njegovim duševnim in telesnim sposobnostim. O tem odloči preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata v sporazumu z upravo zavoda.

(3)Pripornik ima pravico do plačila za opravljeno delo. Minister, pristojen za pravosodje, podrobneje predpiše način in višino plačila.

(1)Z dovoljenjem preiskovalnega sodnika, ki opravlja preiskavo, in pod njegovim nadzorstvom ali pod nadzorstvom nekoga, ki ga on določi, lahko obiskujejo pripornika v mejah hišnega reda zavoda bližnji sorodniki, na njegovo zahtevo pa tudi zdravnik in drugi. Posamezni obiski se smejo prepovedati, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek.

(2)Diplomatski in konzularni predstavniki tuje države imajo pravico, da z vednostjo preiskovalnega sodnika, ki opravlja preiskavo, obiskujejo in brez nadzora govorijo s pripornikom, ki je državljan njihove države.

(3)Varuh človekovih pravic oziroma njegov namestnik lahko pripornika obiskuje in si z njim dopisuje brez predhodnega obveščanja in nadzorstva preiskovalnega sodnika ali nadzorstva nekoga, ki ga ta določi. Pisanj, ki jih pripornik pošilja Uradu varuha človekovih pravic, ni dopustno pregledovati.

(4)Pripornik si lahko dopisuje ali ima druge stike z osebami zunaj zavoda z vednostjo in pod nadzorom preiskovalnega sodnika, ki opravlja preiskavo. Ta lahko priporniku prepove pošiljanje in sprejemanje pisem in drugih pošiljk ali vzpostavljanje stikov, ki so škodljivi za postopek, ne sme pa mu prepovedati, da bi poslal prošnjo ali pritožbo.

(5)Po vložitvi obtožnice do pravnomočnosti sodbe ima pravice iz prvega do tretjega odstavka tega člena predsednik senata.

(1)Pripornik se lahko disciplinsko kaznuje za disciplinski prestopek. Disciplinsko kazen sme izreči preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata.

(2)Disciplinski prestopki so: – fizični napad na sopripornika, delavca zavoda ali drugo uradno osebo, – izdelovanje, sprejemanje ali vnašanje predmetov za napad ali pobeg, – vnašanje in izdelovanje alkoholnih pijač in narkotikov ter njihovo razpečevanje, – kršitev predpisov o varstvu pri delu, varstvu pred požarom, eksplozijo in drugimi naravnimi nesrečami, – ponavljajoče se kršitve hišnega reda zavoda, – povzročitev večje materialne škode namenoma ali iz hude malomarnosti, – žaljivo in nedostojno obnašanje.

(3)Za disciplinske prestopke se lahko izrečejo disciplinske kazni prepovedi ali omejevanja obiskov in dopisovanja. Omejitev ali prepoved obiskov ne velja za obiske zagovornika, zdravnika, varuha človekovih pravic ter za diplomatske in konzularne predstavnike države, katere državljan je pripornik.

(4)Zoper sklep o kazni, izrečeni po prvem odstavku tega člena, je v štiriindvajsetih urah od njegovega prejema dovoljena pritožba na senat (šesti odstavek 25. člena). Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

(1)Če s tem zakonom in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ni drugače določeno, se glede spremljanja, zasledovanja, nadziranja, vzdrževanja reda in discipline, uporabe prisilnih sredstev, osebne preiskave in preiskave bivalnih prostorov za pripornike smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

(2)Pri opravljanju uradne naloge sme pooblaščena uradna oseba zavoda zoper pripornika uporabiti strelno orožje samo, če ne more drugače zavarovati življenja ljudi, odvrniti od sebe neposrednega napada, s katerim je ogroženo njeno življenje ali odvrniti napada na osebo ali objekt, ki ga varuje.

(1)Nadzorstvo nad ravnanjem s priporniki izvršuje predsednik okrožnega sodišča.

(2)Predsednik sodišča ali sodnik, ki ga on določi, mora vsaj enkrat na teden obiskati pripornike in jih, če misli, da je to potrebno, tudi brez navzočnosti paznikov vprašati, kako se z njimi ravna. Dolžan je ukreniti, kar je potrebno, da se odpravijo nepravilnosti, ki jih je zapazil pri obisku zavoda. Določeni sodnik ne sme biti preiskovalni sodnik.

(3)Predsednik sodišča in preiskovalni sodnik smeta ob vsakem času obiskati pripornika, z njim govoriti in sprejemati pritožbe.“.

V 215. členu se peti odstavek spremeni tako, da se glasi: “(5) Preiskava se praviloma opravlja med 6. in 22. uro. Opravlja se lahko tudi izven tako določenega časa, če se je v njem začela, pa se do 22. ure še ni končala ali če so podani razlogi iz 218. člena tega zakona ali če preiskovalni sodnik oceni, da bi bili lahko zaradi odlašanja uničeni sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, pomembni za kazenski postopek, in to posebej dovoli.“. Doda se nov šesti odstavek, ki se glasi: “(6) Določbe tega in ostalih členov, ki se nanašajo na hišno in osebno preiskavo, se smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev.“.

V 227. členu se na koncu drugega odstavka doda besedilo “Če gre za kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 297. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije, je obdolžencu treba povedati tudi, v katerih primerih se mu mora kazen odpustiti (tretji odstavek 297. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije).“. V šestem odstavku se črta besedilo “Obdolžencu postavlja vprašanja praviloma najprej državni tožilec, nato zagovornik, na koncu pa še preiskovalni sodnik“.

V 240. členu se dodajo novi peti, šesti in sedmi odstavek, ki se glasijo: “(5) Če bi zaradi razkritja identitete priče nastala utemeljena nevarnost za njeno življenje ali življenje njenega bližnjega sorodnika (1. do 3. točka prvega odstavka 236. člena tega zakona) oziroma, če je priča neposredni izvajalec ukrepov po 150., 151. in 155. členu tega zakona ter 49. členu zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98), ki ga pristojni organ odveže dolžnosti varovanja uradne tajnosti, razkritje njene identitete ni dopustno. V tem primeru se podatki, pridobljeni v postopku po tretjem odstavku tega člena, takoj po identifikaciji in pred zaslišanjem priče, izločijo iz spisa in hranijo kot uradna tajnost. Njihov pregled in uporaba sta dopustna samo v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep iz zadnjega odstavka tega člena. Od neposrednega izvajalca ukrepov po 150., 151. in 155. členu tega zakona ter 49. členu zakona o policiji se praviloma ne zahteva osebnih podatkov, ampak zadostuje, če se identificira s službenim delovnim imenom in uradnim dokumentom, ki potrjuje njegovo svojstvo.

(6)Zaslišanje priče iz prejšnjega odstavka se opravi s pomočjo tehničnih sredstev (zaščitna stena, naprava za popačenje glasu, prenos zvoka iz posebnega prostora in druga zaščitna sredstva). Preiskovalni sodnik prepove vsa vprašanja, pri katerih bi lahko odgovori nanje razkrili identiteto priče.

(7)Preiskovalni sodnik izda poseben sklep, s katerim zagotovi anonimnost določeni priči. Odločitev o tem sprejme na predlog državnega tožilca, priče ali po uradni dolžnosti. Sklep ne sme vsebovati podatkov, ki bi lahko privedli do razkritja identitete priče.“.

V 249. členu se četrti odstavek spremeni tako, da se glasi: “(4) Če so za kakšno vrsto izvedenskega dela imenovani sodni izvedenci, sme sodišče postaviti druge izvedence samo, če bi bilo nevarno odlašati, če so sodni izvedenci zadržani ali če to zahtevajo druge okoliščine.“.

V 288. členu se na koncu drugega odstavka pika nadomesti z vejico in doda besedilo “kot tudi o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal.“.

V 293. členu se na koncu prvega odstavka doda nov stavek, ki se glasi: “Če oškodovancu obvestila ni bilo mogoče vročiti, ker sodišču ni prijavil spremembe naslova ali prebivališča, se šteje, da ne namerava nadaljevati pregona.“.

V 311. členu se v tretjem odstavku besedilo “mesec dni“ nadomesti z besedilom “tri mesece“.

314. člen se spremeni, tako da se glasi: “(1) Zapisnik o glavni obravnavi sestavljata prepis zvočnega zapisa glavne obravnave in zapisnik o poteku glavne obravnave, njenih bistvenih sestavinah in sprejetih odločitvah, kot je opredeljeno v 316. in 317. členu tega zakona.

(2)Zvočni zapis glavne obravnave se v treh delovnih dneh po končani glavni obravnavi, če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen oziroma po napovedi pritožbe v drugih primerih, v celoti prepiše. Prepis pregleda in potrdi predsednik senata ter ga vloži v spis kot sestavni del zapisnika o glavni obravnavi.

(3)Predsednik senata lahko odredi, da se ves potek glavne obravnave ali posamezni njeni deli stenografirajo. Stenografski zapisniki se v 48 urah prepišejo, pregledajo in priložijo zapisniku.“.

V 315. členu se v prvem odstavku za besedo “Zapisnik“ doda besedilo “o poteku glavne obravnave“.

V 316. členu se tretji odstavek spremeni tako, da se glasi: “(3) V zapisnik o poteku glavne obravnave se po presoji predsednika senata vpišejo pomembne izjave strank, po potrebi pa tudi bistveni elementi izpovedb obtoženca, prič in izvedencev.“. Četrti odstavek se črta.

V 317. členu se besedi “glavni obravnavi“ nadomestita z besedami “poteku glavne obravnave“.

V 331. členu se dodajo peti, šesti in sedmi odstavek, ki se glasijo: “(5) Neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona, na glavni obravnavi ni dopustno. Sodišče mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb.

(6)Stranke lahko v primerih iz prejšnjega odstavka postavijo posredna vprašanja. Če senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, postopa po določbi 338. člena tega zakona.

(7)Če je na glavni obravnavi potrebno zaslišati pričo, katere identitete ni dopustno razkriti (peti odstavek 240. člena), se njeno zaslišanje opravi s pomočjo tehničnih sredstev (zaščitna stena, naprava za popačenje glasu, prenos zvoka iz posebnega prostora in druga zaščitna sredstva). Predsednik senata prepove vsa vprašanja, pri katerih bi lahko odgovori nanje razkrili identiteto priče.“.

V 340. členu se v 1. točki prvega odstavka za besedo “sodišču“ doda besedilo “ali če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene“.

V 347. členu se besedilo “ne sme podati določenega predloga o višini kazni, pač pa“ nadomesti z besedilom “lahko poda predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter“.

V 350. členu se doda nov peti odstavek, ki se glasi: “(5) Določbo tretjega odstavka 297. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije o odpustitivi kazni je mogoče uporabiti le v primerih, ko je obdolženec preprečil izvršitev kaznivih dejanj iz prvega odstavka navedenega člena, jih pravočasno naznanil oziroma razkril organizacijo in vodilne člane združbe do konca glavne obravnave, na kateri se obdolžencu sodi za kaznivo dejanje hudodelskega združevanja.“.

V 361. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi: “(1) Ob izreku sodbe, s katero senat obsodi obtoženca na kazen zapora, odredi pripor, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona.“. V tretjem odstavku se beseda “drugi“ nadomesti z besedo “prvi“. V četrtem odstavku se beseda “drugega“ nadomesti z besedo “prvega“. Na koncu odstavka se črta pika in doda besedilo “ter obdolženca in njegovega zagovornika.“. V petem odstavku se črtata besedi “ali drugega“. Za besedo “podaljša“ se pika nadomesti s podpičjem in doda besedilo “pripor pa odpravi, če spozna, da niso več podani razlogi, zaradi katerih je bil odrejen.“.

V 362. členu se v prvem odstavku za besedo “pritožbe“ črta pika in doda besedilo “in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Pouk se vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave“.

V 363. členu se v prvem odstavku besedilo “v osmih dneh po razglasitvi, v zapletenih primerih pa izjemoma v petnajstih dneh“ nadomesti z besedilom “v petnajstih dneh po razglasitvi, če je obtoženec v priporu, v ostalih primerih pa v tridesetih dneh“. V tretjem odstavku se beseda “rokih“ nadomesti z besedo “roku“.

368. člen se spremeni tako, da se glasi: “(1) Upravičenci do pritožbe (367. člen) morajo pritožbo napovedati. Pritožbo lahko napovejo takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe (prvi odstavek 362. člena), najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe.

(2)Če upravičenec do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ne napove, se, razen v primeru iz četrtega odstavka tega člena, šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe.

(3)Če nihče od upravičencev do pritožbe (367. člen) pritožbe ne napove, ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev. V tem primeru tudi ni potreben prepis zvočnega zapisa glavne obravnave.

(4)Če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, napoved pritožbe ni potrebna. V tem primeru mora biti pisno izdelana sodba vselej obrazložena.

(5)Dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, lahko pritožniki že podano pritožbo umaknejo. Umik pritožbe se ne more preklicati.“.

V 378. členu se na koncu prvega odstavka za besedo “tožilec“ črta pika in doda besedilo “pa le, če to v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva.“.

V 392. členu se za četrtim odstavkom doda nov peti odstavek, ki se glasi: “(5) V primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak ravna po prvem odstavku 394. člena tega zakona.“. Dosedanji peti in šesti odstavek postaneta šesti in sedmi odstavek.

V 420. členu se v prvem odstavku za besedo “sme“ doda besedilo “po pravnomočno končanem kazenskem postopku“. Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi: “(4) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.“.

V 421. in 424. členu se izraz “obsojenec“ nadomesti z izrazom “obdolženec“ v ustreznem sklonu. Beseda “soobtoženca“ v drugem odstavku 424. člena se nadomesti z besedo “soobdolženca“.

V 432. členu se v prvem odstavku besedilo prvega stavka do dvopičja spremeni tako, da se glasi: “(1) Pripor se sme izjemoma odrediti zoper tistega, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ali na predlog:“. V prvem odstavku se v 2. točki besedilo od besede “let“ do konca točke nadomesti z besedilom “ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let, kadar je podan razlog za pripor iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona.“. V drugem odstavku se beseda “osem“ nadomesti z besedo “petnajst“.

V 439. členu se na koncu drugega stavka drugega odstavka pika nadomesti z vejico in doda besedilo “kot tudi o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal.“.

V 443. členu se v drugem odstavku beseda “osmih“ nadomesti z besedo “petnajstih“. Četrti odstavek se črta. Dosedanji peti, šesti in sedmi odstavek postanejo četrti, peti in šesti odstavek.

V 466. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi: “(2) Pod pogoji iz prejšnjega odstavka sme državni tožilec odločiti, da bo ovadbo zoper mladoletnika odstopil v postopek poravnavanja. V tem postopku se smiselno uporabljajo določbe 161.a člena tega zakona, v njem pa lahko sodelujejo tudi starši mladoletnika.“. Dosedanji drugi in tretji odstavek postaneta tretji in četrti odstavek. V novem četrtem odstavku se številka “drugega“ nadomesti s številko “tretjega“.

V 469. členu se v drugem odstavku črtata besedi “po potrebi“.

V 471. členu se v prvem odstavku besede “vzgojni ali kakšen podoben zavod“ nadomestijo z besedama “diagnostični center“.

V 473. členu se prvi in drugi odstavek spremenita tako, da se glasita: “(1) Mladoletnik mora biti priprt ločeno od polnoletnih.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek sme sodnik za mladoletnike izjemoma odrediti, naj bo mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi, kadar je to glede na mladoletnikovo osebnost in druge okoliščine v konkretnem primeru v njegovem interesu in v njegovo korist.“. Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi: “Mladoletniku, ki mu je odvzeta prostost, je treba zagotoviti nego, varstvo in vso potrebno individualno pomoč, ki jo utegne potrebovati glede na svojo starost, spol in osebnost.“. Dosedanji tretji odstavek postane četrti odstavek.

V 490. členu se na koncu četrtega odstavka doda besedilo “Pri odločanju mora upoštevati tudi uspešnost oziroma neuspešnost izvajanja vzgojnega ukrepa in mladoletnikovo sodelovanje v njem.“.

V naslovu XXVIII. poglavja se za besedo “Koristi“ doda besedilo, “Podkupnin ter denarja ali premoženja nezakonitega izvora“.

Za 498. členom se doda nov 498.a člen, ki se glasi:

(1)Razen v primerih, ko se kazenski postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, se denar ali premoženje nezakonitega izvora iz 252. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije in protipravno dana ali sprejeta podkupnina iz 168., 247., 248., 267., 268. in 269. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije, vzamejo tudi: 1) če so dokazani tisti zakonski znaki kaznivega dejanja iz 252. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki kažejo na to, da denar ali premoženje iz navedenega člena izvira iz kaznivih dejanj, oziroma 2) če so dokazani tisti zakonski znaki kaznivih dejanj iz 168., 247., 248., 267., 268. in 269. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki kažejo na to, da je bila dana ali sprejeta nagrada, darilo, podkupnina ali kakšna druga premoženjska korist.

(2)Poseben sklep o tem izda senat (šesti odstavek 25. člena) na obrazložen predlog državnega tožilca; pred tem pa mora preiskovalni sodnik na zahtevo senata zbrati podatke in raziskati vse okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev nezakonitega izvora denarja ali premoženja oziroma protipravno dane ali sprejete podkupnine.

(3)Overjen prepis sklepa iz prejšnjega odstavka se vroči lastniku odvzetega denarja ali premoženja oziroma podkupnine, če je ta znan. Če lastnik ni znan, se sklep pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena vročitev tudi neznanemu lastniku.

(5)Zoper sklep iz drugega odstavka tega člena ima lastnik odvzetega denarja ali premoženja oziroma podkupnine pravico do pritožbe, če meni, da za odvzem ni zakonske podlage.“.

V 502. členu se doda nov drugi odstavek, ki se glasi: “(2) Takšno zavarovanje lahko odredi sodišče tudi v predkazenskem postopku.“.

Za 506. členom se doda nov 506.a člen, ki se glasi: Sodišče, ki je odredilo hrambo zaseženih predmetov ali začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi, mora v teh primerih postopati posebej hitro in z zaseženimi predmeti in premoženjem, ki služi za začasno zavarovanje zahtevka, ravnati ekonomično, racionalno in kot dober gospodar. Postopek upravljanja s predmeti in premoženjem iz prvega odstavka tega člena predpiše Vlada Republike Slovenije.“.

507. člen se spremeni tako, da se glasi: “(1) Če ni v tem poglavju določeno drugače, se glede postopka za uporabo varnostnih ukrepov, za odvzem premoženjske koristi, podkupnin in denarja ali premoženja nezakonitega izvora ter za postopek za preklic pogojne obsodbe smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona.

(2)Določbe členov 498.a do vključno 506.a tega zakona, ki se nanašajo na odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora, podkupnin in druge premoženjske koristi, se smiselno uporabljajo tudi za odvzem premoženja v vrednosti, ki ustreza premoženjski koristi (96. in 98. člen kazenskega zakonika Republike Slovenije).

(3)Določbe 499. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za predkazenski in preiskovalni postopek; pri zbiranju dokazov in raziskovanju okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi pa poleg organov, pred katerimi teče kazenski postopek, sodelujejo tudi drugi organi, za katere zakon tako določa.“.

V 515. členu se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi: “(2) V nujnih primerih in ob pogoju vzajemnosti se lahko prošnje za pravno pomoč pošiljajo po ministrstvu za notranje zadeve, kadar pa gre za kaznivo dejanje pranja denarja ali za kazniva dejanja v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, pa tudi po organu, ki je pristojen za preprečevanje pranja denarja.“. Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi: “(3) Če velja vzajemnost ali če tako določa mednarodna pogodba, se lahko mednarodna kazenskopravna pomoč daje tudi neposredno med domačimi in tujimi organi, ki sodelujejo v predkazenskem in kazenskem postopku. Pri tem se lahko uporabljajo sodobna tehnična sredstva, zlasti računalniško omrežje, pripomočki za prenos slike, glasu in elektronskih impulzov.“.

V 518. členu se na koncu doda stavek, ki se glasi: “Kadar gre za kaznivo dejanje pranja denarja ali za kaznivo dejanje v zvezi s pranjem denarja, se podatki brez odlašanja pošljejo organu, ki je pristojen za preprečevanje pranja denarja.“.

V drugem odstavku 539. člena in prvem odstavku 540. člena se besede “ministrstvo za pravosodje“ nadomestijo z besedama “državno pravobranilstvo“.

V 546. členu se v prvem odstavku za besedo “zavarovanja“ doda besedilo “ali ji je bila onemogočena oziroma odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo“.

Členi 11 in 46 do 49 tega zakona se začnejo uporabljati v osemnajstih mesecih po njegovi uveljavitvi, do začetka uporabe novih se uporabljajo dosedanje določbe zakona o kazenskem postopku. V tem roku izda minister, pristojen za pravosodje, podrobnejša navodila o zapisniku o glavni obravnavi.

Pravila o poravnavanju predpiše minister, pristojen za pravosodje, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona.

(1)Minister, pristojen za pravosodje, v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona izda podrobnejše predpise o izvrševanju pripora.

(2)Do izdaje predpisov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe pravilnika o izvrševanju pripora (Uradni list SRS, št. 22/81), kolikor niso v nasprotju s tem zakonom.

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati določbe zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93 in 10/98), ki se nanašajo na izvrševanje pripora.

Postopek v zahtevah za varstvo zakonitosti, vloženih pred uveljavitvijo tega zakona, se izvede in dokonča po dosedanjih določbah zakona o kazenskem postopku.

Vlada Republike Slovenije sprejme predpis iz drugega odstavka 76. člena tega zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Ta zakon začne veljati tri mesece po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 713-01/93-10/50 Ljubljana, dne 15. oktobra 1998. Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Janez Podobnik, dr. med. l. r.