86. člen ZIZ

Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor tožene stranke, da je pridobljena premičnina že zarubljena in rubež vpisan v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin in zato po 86. členu ZIZ je tak posel prepovedan. Zato gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa ob opisani obveznosti leasingodajalca v primeru razveze pogodbe in opravljenega obračuna ni najti nobenega tehtnega razloga (in tudi ne pravne podlage), da bi se morebiten presežek po izvedenem obračunu iz drugega odstavka XIV. Splošnih pogojev izplačal leasingojemalcu (tožnici). Tožnica je namreč tista, ki je s kršitvijo Pogodbe o finančnem leasingu povzročila njeno razvezo. Ker je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti izgubila pravico izkoristiti opcijo odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico na predmetu leasinga (XI. člen Splošnih pogojev), posledično nima nobene pravice do tistega dela ocenjene vrednosti vozila, ki presega dolg tožnice, ugotovljen po sklepu o izvršbi.

Sodišče lahko izreče denarno kazen dolžniku, če v nasprotju z odločitvijo sodišča skriva, poškoduje ali uničuje svoje premoženje ali če izvršitelja ovira pri opravljanju posameznih dejanj izvršbe. Iz dolžničinih navedb, da zarubljenega viličarja ni na njenem naslovu in da ji ni znano, kjer bi lahko bil, vsekakor izhaja ravnanje, ki pomeni skrivanje zarubljenega premoženja, hkrati pa tudi oviranje izvršitelja pri opravi izvršilnih dejanj, saj je dolžnica preprečila opravo dražbe. Namen kaznovanje dolžnika je v tem, da se vpliva na njegovo voljo, naj opravi ravnanja, ki so nujna za učinkovito varstvo upnika, oziroma opusti ravnanja, ki takšno varstvo preprečujejo. Konkretno to za dolžnico pomeni, da naj opusti ravnanja, s katerimi je preprečila izvedbo javne dražbe.

Materialna predpostavka konkretne tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je obstoječa lastninska pravica, povedano drugače: druga tožnica mora biti lastnica premičnin ves čas postopka. Iz tega, kar je povedal zakoniti zastopnik druge tožnice pa izhaja, da je stranka lastninsko pravico na vozilih opustila. S tem je za drugo tožnico prenehala materialna predpostavka tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Pogodba, ki je sklenjena z namenom obeh strank, da se prepreči izvršba, je sklenjena v nasprotju z moralo, končno tudi s prisilnimi predpisi.

Po drugem odstavku 163. člena ZIZ je rubež opravljen že z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžniku. Posledica rubeža je pridobitev zastavne pravice (četrti odstavek 163. člena ZIZ), dolžniku pa je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi (prvi odstavek 86. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi, s katerim se dovoli rubež, sodišče dolžniku prepove razpolagati s to pravico (tretji odstavek 163. člena ZIZ). Iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča tako jasno izhaja, da je sodišče že s tem sklepom tožniku (kot dolžniku) prepovedalo razpolaganje s patentom. Po mnenju sodišča (ne)pravnomočnost sklepa o izvršbi, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ni bistvena za odločitev v tej zadevi. To je toženka po presoji sodišča pravilno upoštevala, ko je odločala o zahtevi za vpis licence pri patentu. V nasprotnem primeru bi namreč (lahko) taka prepoved izgubila svoj smisel oziroma namen.

Ker sta upnici že pridobili izvršilni naslov za terjatve, katerih poplačilo naj bi bilo ogroženo, pri tem pa tudi v izvršilnem postopku na obravnavanih nepremičninah še hipoteko z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ni pogojev za izdajo zavarovalne začasne odredbe. Običajno uživanje nepremičnine, kar je tudi legalna (s strani pristojne institucije nadzorovana in odobrena) sečnja gozda, ne pomeni grozeče škode.

Ker je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da rubež dolžnikovih vozil ni mogoč, za kar je predlagal zaslišanje izvršitelja, je zaključek sodišča prve stopnje, da upnik za predlagano začasno odredbo nima pravnega interesa, ker mu izvršilni postopek nudi večje pravno varstvo, preuranjen.

Sklenjeni sporazum je pravni naslov za pridobitev zastavne pravice na zastavljenih premičninah, medtem ko je rubež pridobitni način za pridobitev zastavne pravice. Sklep o izvršbi na premičnino se zaznamuje v evidenci, kjer se premičnina vodi, in v dokumentu, ki izkazuje lastništvo premičnine, tak dokument pa je original in ne fotokopija prometnega dovoljenja. Prepoved razpolaganja je pravni standard, ki pomeni prepoved pravnega prometa s stvarjo, torej prepoved odsvojitve ali obremenitve stvari, ne pa tudi prepovedi dejanskega razpolaganja, torej normalne rabe stvari.

Rubež dnevnega izkupička v gostinskem lokalu dolžnika kot samostojnega podjetnika predstavlja izvršilno sredstvo izvršbe na premičnine po 77. in sledečih členih ZIZ. Dnevni izkupiček oz. blagajniški inkaso namreč predstavlja gotovino, gotovina pa je premičnina, zato za rubež dnevnega inkasa veljajo omejitve oziroma oprostitve izvršbe po 5. tč. 1. odst. 79. čl. ZIZ v zvezi s 102. čl. ZIZ.

Napačno je pravno stališče prvostopnega sodišča, da naj bi upnik v konkretnem primeru ne imel pravnega interesa za zavarovanje svoje terjatve s predlagano začasno odredbo. Z vložitvijo predloga za izvršbo in izdajo sklepa o izvršbi upnik še ni pridobil nobenih pravic na dolžnikovih premičninah, na katerih predlaga izvršbo. Le-te namreč upnik v postopku izvršbe pridobi šele z rubežem in mu zato v tej fazi postopka ni mogoče odreči pravnega interesa za zavarovanje terjatve. Sicer pa odločba sodišča prve stopnje tudi ni v skladu z 263. členom ZIP (sedaj 267. člen ZIZ), v konkretnem primeru pa tudi niso podani pogoji za predhodno odredbo (264. člen v zvezi z 253. členom ZIP, sedaj 269. člen v zvezi z 257. členom ZIZ).