86. člen ZPol

KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, temveč 52. člen ZSPJS določa, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Bistvo obravnavanega kolektivnega spora ni nezakonitost oziroma neustavnost določbe 35. člena KPJS, ki ne določa dodatka za stalnost, temveč nestrinjanje predlagatelja s tem, da je prvi odstavek 52. člena ZSPJS posegel v določbe področnih zakonov, ki so pred uveljavitvijo novega plačnega sistema določali višino dodatka za stalnost ter nestrinjanje z njegovo višino, določeno v drugem odstavku 52. člena ZSPJS. Ker predlagatelj po vsebini ne izpodbija kolektivne pogodbe, ne gre za kolektivni spor, tudi če je sicer formalno zahtevek iz predloga oblikovan tako, da predlagatelj z njim izpodbija zakonitost določbe kolektivne pogodbe. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog predlagatelja zavreči skladno z 18. členom ZPP.

Napačna je tožnikova interpretacija 112. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, da se mu v delovno dobo, od katere se odmerja dodatek na stalnost, všteva tudi delovna doba v obdobju 1979 - 1988, ko je bil zaposlen pri organu za notranje zadeve. Namen citiranega člena je bil v izenačitvi policistov s pooblaščenimi uradnimi osebami v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij na področju pravic socialnega zavarovanja. Ob smiselni uporabi 86. čl. ZPol je potrebno 112. člen ZIKS razumeti tako, da pooblaščenim uradnim osebam iz uprave pripada za vsako začeto leto delovne dobe v upravi nad pet let dodatek na stalnost v višini 0,5 osnovne plače. Drugačna intrepretacija 112. člena ZIKS bi pomenila, da bi bile uradne osebe, zaposlene v zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij, favorizirane, kar pa je v nasprotju z namenom citirane določbe.