8. člen ZPSDP

Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi. Že na podlagi presoje, da je tožena stranka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati.

Tožena stranka je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.

Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF, ki je sicer veljala šele od 1. 6. 2012 dalje, kar pa na opredelitev napotitve tožnika za obdobje pred tem ne vpliva. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi (prim. sodbo X Ips 387/2011).

Določbo četrtega odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja prebivališča do delovnega mesta, se tolmači na način, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen.

Okoliščina, da tožnik ni dal pisne izjave takoj, ko je zaradi prenehanja uporabe službenega vozila postal upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela, ne pomeni, da je zaradi tega izgubil pravico do povrnitve dejansko nastalih stroškov. Navedena opustitev pomeni zgolj to, da toženi stranki za čas do prejema tožnikove izjave ni možno očitati, da tožniku ni povrnila teh stroškov, zaradi česar tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki so mu nastali do datuma podaje izjave.

Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Po Uredbi se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivanja do delovnega mesta, kar ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom in tudi tukaj delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz. Razdalja od tožnikovega doma do delovnega mesta je okoli 30 kilometrov, če se pelje z osebnim avtomobilom in okoli 100 kilometrov, če uporablja javni prevoz, kar pomeni, da javni prevoz ni mogoč. Zato tožnik od tožene stranke neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov javnega prevoza, ki predstavlja višji znesek od kilometrine.

Določbe Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Kadar ima zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javno finančno sprejemljiva, pri tem pa ni relevantno, s katerim prevoznim sredstvom javni uslužbenec dejansko prihaja na delo. Uredba ureja zgolj način obračunavanja in povračila stroškov najcenejšega javnega prevoza, ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega (1. in 2. odstavek 2. člena Uredbe) ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometirne za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen (4. odstavek 2. člena Uredbe). Tožnik za del poti (od prebivališča do železniške postaje Poljčane) nima dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, v preostalem pa je javni prevoz možen in tudi časovno sprejemljiv. Zato je tožniku treba priznati kilometrino le za del poti, n

Delodajalec delavcu (javnemu uslužbencu) ni dolžan povrniti vseh dejanskih stroškov, ki mu nastanejo v zvezi s prihodom na delo in z dela, pač pa le tiste, ki jih nalaga izvršilni predpis, konkretno Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih iz leta 2006 oziroma (za obdobje pred tem) Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih iz leta 2006.

Četudi tožnik za celotno pot od doma do službe nima na voljo javnega prevoza, mu tožena stranka ni dolžna plačati kilometrine za celotno pot, ampak mu je dolžna povrniti stroške javnega prevoza, za preostanek poti (kjer ni možnosti javnega prevoza) pa plačati kilometrino.

Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povračilo stroškov na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, saj v nobenem primeru (razen glede predložitve potrdila o nakupu mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice) ne zahteva predložitve dokazila o plačilu stroškov prevoza. To pomeni, da ni bistveno, kakšen prevoz je tožnik dejansko uporabljal oziroma da z javnim prevozom ne bi mogel pravočasno priti na delo.

Razlogi za dopustitev revizije niso podani, če se glede izpostavljenih pravnih vprašanj zagotavlja pravna varnost in enotna uporaba prava že s poenotesno sodno prakso, ki se oblikuje pred pritožbenim sodiščem.

Zgolj dejstvo, da o pravnem vprašanju vrhovno sodišče še ni odločalo, ne utemeljuje predloga za dopustitev revizije, zlasti ob ugotovitvi, da je glede tega vprašanja praksa višjega sodišča enotna. Pomen „enotnosti sodne prakse“ zato, ker je v Republiki Sloveniji le eno višje delovno in socialno sodišče, ni manjši, kot če bi na tem področju odločalo več višjih sodišč.

Četudi tožnik za celotno pot od doma do službe nima na voljo javnega prevoza, mu tožena stranka ni dolžna plačati kilometrine za celotno pot, ampak mu je dolžna povrniti stroške javnega prevoza, za preostanek poti (kjer ni možnosti javnega prevoza) pa plačati kilometrino.

Zgolj za dneve, ko tožnik zaradi dela v posebnih pogojih dela javnega prevoza ni mogel uporabljati, je upravičen do povračila kilometrine za pot od doma do delovnega mesta, za preostale dneve pa je upravičen do kilometrine le za pot od doma do Maribora, to je do javnega prevoza.

Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih vsebuje določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehničen predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov in ne ureja povračila dejanskih stroškov prevoza. Upoštevaje, da temelji na konceptu najcenejšega prevoza, je tožena stranka tožnici pravilno povrnila stroške najcenejšega javnega prevoza in kilometrine in ji ni bila dolžna povrniti stroškov za kombinacijo javnega prevoza, ki bi bila dražja.

Čeprav je tožena stranka v svojih aktih določila le povračilo stroškov v zvezi z namestitvijo službenega psa na domu, je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov, ki so mu nastali, ker je moral službenega psa vsakodnevno voziti na delo z lastnim avtomobilom (v obliki kilometrine).