10. člen ZSZ

Četudi je zahtevek za plačilo odškodnine nastal zaradi izgube lastnine, nima stvarnopravne, temveč obligacijskopravno naravo. Njegov namen namreč ni v varstvu lastninske pravice, ki je z razlastitvijo že prenehala, temveč v pridobitvi nadomestila, s katerim bo prizadetemu lastniku omogočena pridobitev stvari oziroma pravice iste vrednosti, kot mu je bila odvzeta. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki zastara po pravilih ZOR o zastaranju terjatev. S predlogom za izplačilo odškodnine, podanim pred upravnim organom, do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj ta o višini odškodnine ni bil pristojen odločati, temveč je bil pristojen le za vodenje postopka za sklenitev sporazuma o odškodnini. Določitev odškodnine je bila v izključni pristojnosti sodišča. Predlagateljica je imela možnost sodno uveljaviti svoj zahtevek, pravico do sodnega varstva pa je pridobila z iztekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom, saj je drugi odstavek 51. člena ZRPPN jasno določal, da se lahko po izteku tega roka razlaščeni lastnik obrne neposredno na sodišče. Tudi z zahtevo za priznanje prednostne pravice uporabe za gradnjo zastaranje odškodninskega zahtevka ni bil

V skladu z drugim odstavkom 7. člena v relevantnem obdobju veljavnega ZPN se je s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za njeno redno uporabo. Temu ustrezna je bila vsebina 12. člena ZTLR, po kateri je imel lastnik stavbe (dokler je ta obstajala), ki je bila zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, pravico uporabe zemljišča, na katerem je bila stavba zgrajena, in zemljišča, namenjenega za njeno redno rabo. Z ozirom na vsebino pogodbe, ki sta jo tožnika sklenila s prodajalcem (investitorjem), sta postala ne le lastnika stavbe, ampak (posledično) tudi imetnika/subjekta pravice uporabe na zemljišču (predmetne parcele). Vpis nepremičnin v družbeni lastnini in pravice uporabe na njih ni bil obvezen, niti ni imel konstitutivnih učinkov.

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.

Okoliščina, da odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda po Zakonu o varstvu okolja zagotavlja občina kot obvezno lokalno javno službo, ne vpliva na to, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem postopku lahko posamezni že zgrajeni takšni objekti postanejo grajeno javno dobro. Ta status lahko objektu v skladu z zakonom podeli z pristojen občinski organ ali Vlada Republike Slovenije z ustreznim sklepom.

Kolikor bi na zemljiščih tožeče stranke prenehala lastninska pravica s pravnomočno odločbo, izdano na podlagi ZR in bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 26. člena tega zakona, bi tožeča stranka imela pravno podlago za odpravo pravnomočne razlastitvene odločbe. Ker pa pravna podlaga v konkretnem primeru ni bil ZR, ampak ZPLPDP (ZNKG) - (Ur.l. SRS, št. 19/76), torej drug zakon, ki zaradi načina prenehanja lastninske pravice take možnosti ne predvideva, je odločitev tožene stranke zakonita (zavrnitev pritožbe zoper sklep prvostopnega organa o zavržbi zahtevka tožeče stranke).