82. člen ZJC

Odškodninska odgovornost tožene stranke se sicer lahko izvaja že iz lastninske pravice na javni cesti, kjer je prišlo do obravnavanega poškodovanja. Dolžnost lastnika nepremičnine je namreč, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost na nastanek škode, in sprejeme ukrepe, potrebe za varno uporabo te površine. V kolikor lastnik nepremičnine ne ravna v skladu z navedenim, je podlaga njegove odškodninske odgovornosti že v temeljnem načelu obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), ki je v sistemu krivdne odškodninske odgovornosti konkretizirano z določbo prvega odstavka 131. člena OZ.3 Sodišče prve stopnje se sicer res nepravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 100. člena sedaj veljavnega ZCes-1, po katerem so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Vendar pa pritožba prezre, da je prav enako določbo, ki posebej normira odškodninsko odgovornost v zvezi s prometno ureditvijo občinskih cest, vseboval že tudi ob času škodnega dogodka (9. 3. 2011) veljaven ZVCP-1 v prvem odstavku 15. člena. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka tega člena je bila občina obvezana določiti prometno ureditev na

Glede možnosti sodelovanja v upravnem postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ima tožeča stranka prav, da bi moralo biti iz podatkov v spisu nedvoumno razvidno, da je bila tožeča stranka obveščena o začetku postopka v zvezi z možnostjo odstranitve oreha in o ogledu, ki ga je opravila uradna oseba na kraju samem, zato da bi tožnica imela možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Vendar pa v tem primeru ni šlo za absolutno bistveno kršitev določb postopka glede na to, da je upravni organ vse bistvene elemente utemeljitve izpodbijanega akta vključil v prvostopenjsko odločbo, in je tožeča stranka imela možnost in jo je tudi izkoristila, tako da je vse ugovore podala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, o kateri je odločal drugostopenjski organ. Poseg v lastninsko pravico tožnice je primeren, ker je z njim možno doseči legitimen cilj, torej odpraviti ogrožanje prometa in tožnica po oceni sodišča ni uspela z listino, ki jo je priložila v pritožbenem postopku, dokazati, da ukrep ni nujen v tem smislu, da ne bi bilo mogoče z milejšim ukrepom doseči zavarovanja prometa na cesti niti milejšega posega sploh ni predlagala.<

Občina je na podlagi zakona dolžna kategorizirati občinske ceste v skladu z merili, ki jih določi vlada. V primeru, če ugotovi, da gre za javno cesto na zemljišču v zasebni lasti, je dolžna cesto tako ustrezno kategorizirati kot tudi s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče na katerem je cesta zgrajena. Kajti ZJC določa, da je občinska cesta v lasti občine. Tožnika sta postavila količke v varovanem pasu javne poti ne da bi za njihovo postavitev predhodno pridobila soglasje občine. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je upravni organ pravilno izrekel inšpekcijski ukrep.

Lastnik zemljišča krši določila občinskega odloka tudi z opustitvijo del - v konkretnem primeru z opustitvijo rezanja vej, ki z njegovega zemljišča segajo na območje ceste.

Ker je odgovor na izpostavljeno vprašanje, ali so lastniki zemljišč, po katerih poteka kategorizirana občinska pot, stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, mogoč že z branjem 2. točke drugega odstavka 62. člena ZGO-1 in ker v pravni teoriji in pravni praksi tudi ni dvomov ali dilem, da kategorizacija poti na lastninska razmerja ne vpliva, saj Odlok o kategorizaciji nima razlastitvenega učinka, vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

V izpodbijani odločbi in v upravnih spisih ni podatkov, na katerih bi morala temeljiti ugotovitev, da je predmetna nepremičnina druga javna površina, za katero veljajo določbe Odloka. Druga javna površina je namreč le tista površina, ki se na podlagi pravnega akta uporablja za javne namene, in njeno vzdrževanje bremeni občinski proračun (6. člen Odloka).

Ob ugotovitvi, da površina ceste ni namenjena splošni rabi (vsak jo lahko prosto uporablja) za namen, ki ga javna cesta po ZJC ima (uporaba za promet), je utemeljena ukinitev take ceste ali njenega dela kot javno dobro.

Pravni promet z delom javne ceste je dopusten, kolikor pristojni občinski organ o tem sprejme ustrezen upravni akt, s katerim se del javne ceste opusti (1. in 2. odstavek 82. člena ZJC v zvezi z 18. členom ZJC). Sklep Sveta tožene stranke z dne 22. 2. 2006 št. ... tudi po presoji sodišča po svoji vsebini ni takšen upravni akt. Z njim je tožena stranka šele napovedala izvedbo postopka za ukinitev javnega dobra, parcelacijo in pogoje za prodajo določenemu kupcu, v tem obsegu pa ne gre za upravno stvar, ki jo ureja upravno pravo, zato tožnica v tem delu postopka ne more imeti položaja stranke v upravnem postopku.

Kategorizacije cest se ne da dokazovati z izpovedbami strank in prič. Gre za pravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti sodišče po ugotovitvi vseh pravno relevantnih okoliščin primera. Vprašanje ocenjevanja možnosti nastanka telesnih poškodb presega stroko izvedenca cestnoprometne stroke. Gre za strokovno vprašanje, na katero mora odgovoriti izvedenec medicinske stroke, upoštevaje ugotovitve cestnoprometnega izvedenca o jakosti trka oziroma sil, ki so ob trku delovale na oškodovance.

Ker je Odlok o kategorizaciji ob času odločanja upravnih organov še vedno veljal, je bilo treba tudi tožnikovo parcelo v tem upravnem sporu šteti za javno dobro, kar pomeni, da investitorici (kot tudi vsem drugim uporabnikom) za prevoz preko te parcele ni bilo treba imeti dovoljenja tožnika kot lastnika te parcele.

Cestno prometno signalizacijo na edinem nivojskem križanju ceste z železnico na njenem območju bi po ZVZP morala vzdrževati tožena stranka. Toda tožena stranka tudi v pritožbi sama navaja, da ni niti postavila (očitno meni prometno signalizacijo - zapornice) niti odredila vzdrževanja cestne signalizacije. To pomeni, da za vzdrževanje te signalizacije, čeprav je bila to njena zakonska dolžnost, ni poskrbela. Čim pa je tako, je tožeča stranka kot strokovno usposobljena za tovrstno delo, torej vzdrževanje cestnih signalno varnostnih naprav na nivojskem prehodu v letu 2001 in 2002 imela podlago v določbah 220. člena in 3. odstavka 226. člena ZOR oziroma v 199. členu in 3. odstavku 204. člena OZ o poslovodstvu brez naročila.

Tožnikoma po zakonu in predpisu, ki sta pravna podlaga odločb o ureditvi prometa, ni mogoče priznati pravic, obveznosti ali pravnih koristi, ki bi jima dajala lastnost stranke v tej upravni stvari. Urejanje prometa v občini je stvar lokalne skupnosti in ga občina izvaja v skladu s pooblastili iz 44. člena ZJC. Z ugovorom, da je zaradi postavitve ovir na peš poti smotrno poslovanje cvetličarne tožnikov, tožnika uveljavljata zgolj svoj dejanski interes, ne pa tudi pravnega.

Dejanska situacija, ki jo navaja tožnica in ki naj bi bila podlaga za postavitev količkov (zasebni zavod v sosednjem objektu), pa tudi po presoji sodišča ob tehtanju javnega interesa z interesi, ki jih uveljavlja tožnica, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Po presoji sodišča je bila tožena stranka pristojna, da izda izpodbijani sklep o ukinitvi javnega dobra, če je pred tem ugotovila, da predmetna površina ni javna cesta in ni več splošnega pomena za cestni promet, kar je v konkretnem primeru izkazano s tem, da ceste tožena stranka ni kategorizirala.

Ker je tožnik postavil kamenje na varovalni pas lokalne ceste, so bile določbe Odloka o občinskih cestah pravilno uporabljene.

Z določbami ZJC, ki se nanašajo na državne ceste, ni dano pooblastilo, da bi republika za državne ceste ali občina za občinske ceste odredila ukrep vzpostavitve prevoznosti javne ceste.

Grajena javna dobra, med katera spadajo tudi javne ceste, nastanejo z aktom pristojnega organa. Lastninska pravica fizičnih in pravnih oseb zasebnega prava na prometnih površinah v smislu ZJC je izključena. Glede na to lastnik parcele, po kateri teče javna pot, ki še ni bila odmerjena in zemljiškoknjižno izvedena, na tem delu parcele nima latninskopravnega varstva.

Javna pot je po Zakonu o javnih cesta občinska cesta. Za občinske ceste zakon nalaga občinam, da sprejmejo odloke, v katerih uredijo upravljanje, graditev, vzdrževanje in varstvo občinskih poti. Zakon pa ne izključuje civilopravnega varstva na teh poteh, zato lastnik javne poti lahko vloži negatorno tožbo, s katero zahteva od vsakogar, da preneha z vsakršnim dejanjem, ki predstavlja vznemirjanje.