24. člen ZJSRS

Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavitev pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Ker je bila zahteva tožnice vložena po izteku 90-dnevnega prekluzivnega roka, sta odločbi tožene stranke, ki jih je tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala, zakoniti.

Vrhovno sodišče je že odločalo v podobnih primerih in revizije ni dopustilo. Obenem je treba opozoriti tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-48/15, Up-237/15 z dne 18. 11. 2015 zavrglo ustavno pritožbo zoper zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 56/2014 z dne 28. 1. 2015, s katerim je bilo odločeno enako kot v obravnavani zadevi, in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 16. člena in drugega odstavka 24. člena ZJSRS.

Vrhovno sodišče je že odločalo v podobnih primerih in revizije ni dopustilo. Obenem sodišče opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-49/15, Up-238/15 z dne 15. 10. 2015, s katero je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 16. člena in drugega odstavka 24. člena ZJSRS.

Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Tožnik zahteve na jamstveni sklad ni vložil v roku 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.

Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.

Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje pri delodajalcu A d. o. o. - v stečaju prenehalo dne 3. 8. 2012 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika (iz razlogov na strani delodajalca). Tožnik je zahtevo za priznanje pravic na Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS vložil šele 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno. Tožnik tudi sicer ne more pridobiti pravic po ZJSRS zato, ker mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.

Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu A d. o. o. - v stečaju prenehalo dne 3. 8. 2012 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice (iz razlogov na strani delodajalca). Stečajni postopek nad tem delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, torej po tem, ko je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Tožnica je zahtevo za priznanje pravic na Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS naslovila šele 28. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno.

Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR prenehalo 3. 8. 2012), tožnik pa je zahtevo na Javni jamstveni in preživninski sklad RS vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno. Tožnik tudi sicer ne more pridobiti pravic po ZJSRS zato, ker mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.

Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.

Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu B. d.o.o. - v likvidaciji prenehalo dne 25. 5. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Stečajni postopek nad tem delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, torej po tem, ko je tožnici delovno razmerje že prenehalo. Tožnica je zahtevo za priznanje pravic na Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS vložila šele 18. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnica je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnica ni uveljavljala pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato ji navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

Tožnici je delovno razmerje pri delodajalcu v skladu s 4. odstavkom 442. člena ZFPPIPP prenehalo, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra. 24. člen ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je zahtevek za plačilo neizplačanih plač za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja (v višini treh minimalnih plač), odškodnino za letni dopust, odpravnino (za 4 leta delovne dobe) na Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije vložila po poteku 90 dni po datumu prenehanja delovnega razmerja. Njen zahtevek je bil tako vložen prepozno.

Preživninski zavezanec ne more biti stranka v postopkih za uveljavitev pravice do nadomestila preživnine. V teh postopkih je lahko stranka edino otrok, ki ga v postopku zastopa zakoniti zastopnik.

Za obrazloženost ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova ne zadostuje, da dolžnik le navaja pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, in predloži dokaze za svoje trditve, temveč mora svoje pravno pomembne navedbe tudi argumentirati.

Materialni predpis tako ne daje preživninskemu zavezancu neposrednega položaja ne aktivne ne pasivne stranke, saj je postopek za uveljavitev nadomestila preživnine namenjen izključno varstvu koristi mladoletnega otroka, kateremu je plačevanje preživnine že določeno, vendar pa se ta obveznost ne izpolnjuje. Preživninski zavezanec tako ne more imeti položaja stranke, saj se o njegovih pravicah ali obveznostih v tem postopku ne presoja. Morebitna udeležba v zvezi z določbo 21.f člena ZJSRS pa je mogoča le, če preživninski zavezanec dokaže, da je plačal vse preživninske obveznosti za nazaj in dva meseca vnaprej oziroma da je te prevzel njegov dolžnik.