36. člen ZKZ

Pritožbena trditev, da ni pravno pomembno, ali je toženka nadaljevala z izvajanjem igre golfa, in za kaj je po odpovedi najemne pogodbe uporabljala zemljišče, je pritožniku lasten zaključek, ki mu v konkretnem primeru ne gre pritrditi. Pomembnost takšne trditve v povezavi z ugotavljanjem okoliščin obogatitve (in v njej vsebovane koristi za toženko) je zaznalo tudi prvostopno sodišče. Upoštevaje v postopku ponujeno trditveno podlago tožeče stranke o okoliščinah obogatitve (oz. koristi) toženke, glede katere je tekom postopka podala le splošne trditve o tem, da obstaja, je prvostopenjsko sodišče obrazložilo svojo pravno presojo, da ne glede na izvedena vlaganja tožnika toženka od njih ni imela nobenih koristi in z njimi že ob prevzemu zemljišč v svojo posest ob prenehanju najemnega razmerja ni bila obogatena. Da so vsa opravljena zemeljska dela in v to vložena vlaganja ostala uporabna, ne glede na to, ali se površina uporablja za igranje golfa ali za kaj drugega, predstavlja lasten pritožnikov zaključek, s katerim ne more uspešno izpodbiti zaključka sodišča o neutemeljenosti zahtevka na podlagi 190. člena OZ in prvega odstavka 48. člena SPZ. Glede slednjega, kot ugotavlja prvostop

Da je na temelju določenega pravnega razmerja mogoče utemeljiti zaključke o detenciji, je zraven tega, da se v okviru tega razmerja dejanska oblast izvaja za drugega, potrebo hkrati ugotoviti razmerje odvisnosti in podrejenosti med detentorjem in posestnim gospodarjem, to pa more biti razpoznavno tudi navzven. Kot detencijo je tako mogoče opredeliti položaje, ko ravnanje izhaja iz delovnega ali podobnega razmerja, kjer more hkrati obstajati obveznost ravnati se po navodilih posestnika (drugega). Kot tipičen primer detentorja tako štejejo prodajalci v trgovini, uradniki, policisti in vojaki (glede uniforme in nošnje orožja). Pri tem je bistveno, da zgolj gospodarska odvisnost od posestnega gospodarja ne zadošča, temveč mora obstajati volja detentorja, da se obnaša in izvaja dejansko oblast tako, kot da je instrument gospodarja, ki ne more odstopati od njegovih navodil. Dogovor, da bo tožnik tudi po prodaji spornih kmetijskih zemljišč M.T. ta zemljišča še naprej obdeloval in pobiral pridelke, pri čemer bo del iz tega naslova pridobljene koristi v naravi oziroma denarju izročil zakoncema K. oziroma kasneje M.T. oziroma družbi A. d.o.o., je namreč pravno pravilno opredeliti bo

Pritožbeno sodišče soglaša, da gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene prodajne pogodbe in pri zahtevku (oblikovalnemu) za razveljavitev prodajne pogodbe za uveljavljanje dveh različnih oblik neveljavnosti, za kateri je tudi predpisan različen način uveljavljanja (različen je tudi krog oseb, ki take zahtevke lahko uveljavljajo). A je vprašanje, o čem je bilo odločeno s pravnomočno zavrnjenim zahtevkom za ugotovitev, da je (sklenjena) pogodba neveljavna. Sledeč razlogom Vrhovnega sodišča je tožnikov (podrejen) zahtevek „pogodba je neveljavna in se razveljavi“ potrebno interpretirati kot (enoten oziroma en) zahtevek, ki se glasi: „pogodba je izpodbojna in se razveljavi,“ oziroma kot zahtevek, ki se glasi: „pogodba se razveljavi.“ Toda ne le, da je tožba z zahtevkom za ugotovitev izpodbojnosti nedopustna (izpodbojnost ni pravica ali pravno razmerje); za tako ugotovitev tožnik (zaradi zahtevane razveljavitve) tudi nima (ni imel) pravnega interesa. Odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene pogodbe je pogojena z utemeljenostjo zahtevka za sklenitev pogodbe. Obveznost sklenitve pogodbe se lahko v obravnavani zadevi nanaša zgolj na sklenitev zavez

Zakup kmetijskih zemljišč kot razlog za predkupno pravico pri nakupu teh zemljišč se izkazuje s pisno zakupno, sklenjeno v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Med toženima strankama ni bila sklenjena zakupna pogodba v skladu z določbami ZKZ 1979. Ne le, da ni bila spoštovana zahtevana obličnost (37. člen) in da ni bil izveden postopek, ki zagotavlja prednostnim upravičencem, da prednostno pravico do zakupa uveljavijo (38. člen v zvezi s 24. do 28. členom ZKZ 1979), ampak pogodba tudi po vsebini ni izpolnjevala zahtev iz 36. člena ZKZ 1979, zlasti ni bila določena višina zakupnine. Pravno razmerje med toženima strankama glede spornih parcel torej ni zakupna pogodba, kakršno določa ZKZ 1979. Samo taka pogodba pa daje zakupniku prednostno pravico do nakupa.

Pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini, ki v času sklenitve ni bila predložena javnemu pravobranilcu, ni bila nična, ampak le neizvedljiva v zemljiški knjigi. Določilo 44. člena SPZ naj bi zagotavljalo varnost pravnega prometa, kar pomeni, da se ne nanaša na primere, ko je bila lastninska pravica pridobljena originarno, torej na podlagi zakona. Kadar lastninska pravica nastane originarno, to je na podlagi priposestvovanja, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom ni potreben oziroma celo nasprotuje prvemu delu zahtevka. Značilnost izvirne pridobitve je namreč v tem, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane lastninske pravice bo tožeča stranka lahko dosegla na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe.

Prednostno pravico nakupa po 24. členu ZKZ ima samo zakupnik, ki je sklenil zakupno pogodbo z bistvenimi sestavinami, ki jih za zakup določa 36. člen ZKZ.