58. člen ZVrt

Po določbi 7. alineje 75. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) preneha pogodba o zaposlitvi v primerih, ki jih določa zakon. Po določbi drugega odstavka 58. člena ZVrt je določeno prenehanje pogodbe o zaposlitvi za varuhom(injam), ki na dan uveljavitve zakona niso imeli ustrezne izobrazbe. Ker je po ugotovitvah nižjih sodišč, ki jih stranke niti niso izpodbijale, tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas s toženo stranko šele 10.7.2001, to pomeni, da jo je tožena stranka sprejela v delovno razmerje za nedoločen čas skoraj pet let po uveljavitvi zakona in to kljub temu, da tožnica ob sprejemu ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta pomočnice vzgojiteljice. Zato ji delovno razmerje ni moglo prenehati iz razloga po drugem odstavku 58. člena ZVrt po 7. alineji 75. člena ZDR. Je pa v sklepu o sklenitvi delovnega razmerja bil tožnici postavljen pogoj, da mora tožnica doseči ustrezno izobrazbo, ki jo določa ZVrt do 1.9.2003. Ta rok sicer ni povsem skladen z določbami ZVrt, ki predpisuje, do kdaj morajo delavci (ki so v delovnem razmerju ob uveljavitvi zakona) izpolniti izobrazbene pogoje, ki jih predpisuje zakon, vsekakor pa tako dol

Tožnici je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi 7. alinee 75. člena ZDR v zvezi z 2. odst. 58. člena Zakona o vrtcih (ki določa, da delavcu, ki v roku 7 let od uveljavitve zakona ne pridobi zahtevane izobrazbe, preneha delovno razmerje), saj v predpisanem roku ni pridobila zahtevane izobrazbe za delovno mesto pomočnice vzgojitelja, ki ga je zasedala. Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo iz navedenega razloga, ne pa po 2. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR (odpoved PZ iz razloga nesposobnosti), tožnica ni upravičena do odpravnine po 109. členu ZDR.

Tožnici je PZ zakonito prenehala na podlagi 2. odstavka 58. člena Zakona o vrtcih (saj v zakonskem roku 7 let od uveljavitve zakona ni pridobila ustrezne izobrazbe za delovno mesto varuha) in ji bilo potrebno PZ odpovedovati še po določilih ZDR o prenehanju PZ. Tožnici bi bilo potrebno PZ odpovedati po določbah 88. člena ZDR le, če bi ZVrt delavcem brez pridobljene ustrezne izobrazbe delo le prepovedoval, konretizacijo te določbe pa prepustil delodajalcu. Tako stališče je zavzelo tudi VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 262/2004 z dne 23.11.2004.

Tožnica v času uveljavitve ZVrt še ni bila zaposlena pri toženi stranki in jo je ta zaposlila skoraj štiri leta po uveljavitvi zakona, čeprav pogojev določenih v zakonu za zaposlitev na delovnem mestu pomočnika vzgojitelja ni izpolnjevala. Pri tem je v obojestransko podpisani pogodbi o zaposlitvi celo določba, da je razporejena na delovno mesto pomočnice vzgojiteljice z zahtevano V. stopnjo izobrazbe in ustrezno smerjo. Ker je tožnica delovno razmerje s toženo stranko sklenila že v času veljavnosti ZVrt, zanjo ne veljajo določbe drugega odstavka 58. člena ZVrt o prenehanju delovnega razmerja v primeru neizpolnjevanja pogojev v času uveljavitve zakona. Tožnico bi lahko po določbah tega člena obravnaval samo njen prejšnji delodajalec, tožena stranka pa tožnice, ki ni izpolnjevala pogojev, v letu 2000 ne bi več smela zaposliti, posebno ne za nedoločen čas. Zato je odločitev sodišča, da taka odpoved pogodbe o zaposlitvi v tožničinem primeru, kot je bila obravnavana, to je po določbi 75. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) ni bila zakonita, pravilna.

Ker ZVrt v drugem odstavku 58. člena določa, da varuhom, ki ne pridobijo zahtevane izobrazbe najkasneje v sedmih letih od uveljavitve zakona, preneha delovno razmerje, to pomeni, da razlaga, da ta člen samo prepoveduje opravljati delo varuha (pravilno pomočnika vzgojitelja) tistemu, ki za to nima ustrezne izobrazbe, ne drži. Dejansko gre v takem primeru za delovno razmerje, ki je po pravni naravi podobno delovnemu razmerju za določen čas, s tem, da je čas trajanja delovnega razmerja brez ustrezne izobrazbe zakonsko določen. Po poteku tega časa pa v primeru, da delavec ne pridobi ustrezne izobrazbe, pride do prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu. Ker gre za časovno že omejeno delovno razmerje, je pisni akt o prenehanju pogodbe o zaposlitvi le deklaratorne in ne konstitutivne narave.

Delavec nikoli ne more sočasno zahtevati presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma po določbah ZDR odpovedi pogodbe o zaposlitvi in oškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Podlaga za navedeno odškodnino je namreč le pravnomočna odločba sodišča. Zato je bila tožba v tem delu preuranjena in bi jo moralo sodišče zavreči, skladno z določbo 274. člena ZPP. Če delavci nimajo ustrezne izobrazbe za pomočnika vzgojitelja po 2. odstavku 58. člena Zakona o vrtcih, je to lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Takšnim delavcem ne more ex lege prenehati pogodba o zaposlitvi.

Tožnica je sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za delovno mesto pomočnice vzgojiteljice, čeprav ni v celoti izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta pomočnice vzgojiteljice (ni imela opravljenega tečaja za delo s predšolskimi otroki). Tožena stranka je kljub temu z njo sklenila delovno razmerje, kar pomeni, da je bila tožena stranka seznanjena z zakonsko zahtevo po izobrazbi za navedeno delovno mesto. Tožnica se je zaposlila pri toženi stranki dejansko štiri leta po uveljavitvi ZVrt. Zato zanjo ne more veljati določba 2. odstavka 58. člena ZVrt, ki se nanaša le na delavce, ki so bili v delovnem razmerju pri toženi stranki na dan 15.3.1996. Iz tega razloga odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bila zakonita.