41. člen ZVrt
(obveznost vzgojitelja in vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnika vzgojitelja)
Delovna obveznost vzgojitelja obsega pripravo na vzgojno delo, načrtovanje in izvajanje vzgojnega dela, delo s starši ter sodelovanje pri organizaciji življenja in dela v vrtcu. Delovna obveznost vzgojitelja za zgodnjo obravnavo obsega načrtovanje, pripravo in izvajanje dodatne strokovne pomoči, odkrivanje dejavnikov tveganja pri otrocih in preventivno delo z njimi, delo s starši in povezovanje z zunanjimi inštitucijami, vključevanje v dejavnosti strokovne skupine vrtca ter sodelovanje pri organizaciji življenja in dela v vrtcu. Delovna obveznost vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnika vzgojitelja obsega sodelovanje z vzgojiteljem pri načrtovanju, izvajanju in pripravi vzgojnega dela v oddelku, samostojno izvajanje nekaterih dejavnosti predšolske vzgoje ter sodelovanje pri ostalih dejavnostih in opravljanje drugih nalog, povezanih z dejavnostjo vrtca. V okviru z zakonom in kolektivno pogodbo določenega polnega tedenskega delovnega časa delo vzgojitelja in vzgojitelja v prilagojenem programu obsega 30 ur, delo vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnika vzgojitelja 35 ur tedensko, delo vzgojitelja predšolskih otrok za zgodnjo obravnavo pa 25 ur tedensko.
- VDSS sodba in sklep Pdp 78/2016Višje delovno in socialno sodišče · 2016
Tožena stranka tožniku ni dokazala, da je naklepno ali iz hude malomarnosti storil očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Izvedenka je zapisala, da večina iger, dejavnosti in ravnanj, ki jih je tožnik uporabljal in vključujejo telesni stik oziroma dotik, sama po sebi ustreza standardom pedagoške stroke, ustrezajo starostni stopnji otrok in specifični situaciji uvajalnega obdobja v vrtcu. Tudi iz psihiatričnega mnenja izhaja, da tožnik svojih ravnanj ni povezal s spolnostjo, da pa je do potrebe po bližini oziroma posega v integriteto otrok mogoče premalo kritičen, vendar pa navedeno ne pomeni, da je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik z ravnanji, ki mu jih je tožena stranka očitala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, ni kršil 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 35. člena ZDR-1 (spoštovanje predpisov o varnosti pri zdravju in delu) in 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja).
- VDSS sklep Pdp 1677/2014Višje delovno in socialno sodišče · 2015
Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da prihaja sodišče prve stopnje v nasprotje pri obrazložitvi razlogov o odločilnih dejstvih, saj na eni strani v sodbi navaja, da ni dokazano, da bi pri očitanih kršitvah prišlo do spolne konotacije, na drugi strani pa sodišče pavšalno, brez podrobnejše utemeljitve, zaključi, da takšna ravnanja, kot se očitajo tožniku, predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnika kot vzgojitelja. Pri tem sodišče ne pojasni, katere kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti je tožena stranka tekom postopka tožniku dokazala, oziroma zakaj takšne kršitve po mnenju sodišča predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti. Sklicevanje sodišča, da je z očitanimi ravnanji tožnik storil kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, oziroma da je tak razlog za odpoved tožena stranka dokazala, saj naj bi tožnik kršil 33. člen ZDR-1 in 37. člen ZDR-1 ter 2. člen ZVrt, ne more nadomestiti ustrezne obrazložitve dokazne ocene sodišča oziroma presoje, katera dejstva se po oceni sodišča, štejejo za dokazana, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz
Različice besedila: 4Pokaži ▾
- od 13. 11. 2025 · trenutno
- 13. 10. 2017 – 12. 11. 2025
- 21. 3. 2008 – 12. 10. 2017
- 7. 3. 1996 – 20. 3. 2008
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 1. 12. 2016Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VDSS sodba in sklep Pdp 78/2016Višje delovno in socialno sodišče · 1. 12. 2016besedilo 2008–2017
Tožena stranka tožniku ni dokazala, da je naklepno ali iz hude malomarnosti storil očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Izvedenka je zapisala, da večina iger, dejavnosti in ravnanj, ki jih je tožnik uporabljal in vključujejo telesni stik oziroma dotik, sama po sebi ustreza standardom pedagoške stroke, ustrezajo starostni stopnji otrok in specifični situaciji uvajalnega obdobja v vrtcu. Tudi iz psihiatričnega mnenja izhaja, da tožnik svojih ravnanj ni povezal s spolnostjo, da pa je do potrebe po bližini oziroma posega v integriteto otrok mogoče premalo kritičen, vendar pa navedeno ne pomeni, da je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik z ravnanji, ki mu jih je tožena stranka očitala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, ni kršil 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 35. člena ZDR-1 (spoštovanje predpisov o varnosti pri zdravju in delu) in 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja).
- VDSS sklep Pdp 1677/2014Višje delovno in socialno sodišče · 12. 3. 2015besedilo 2008–2017
Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da prihaja sodišče prve stopnje v nasprotje pri obrazložitvi razlogov o odločilnih dejstvih, saj na eni strani v sodbi navaja, da ni dokazano, da bi pri očitanih kršitvah prišlo do spolne konotacije, na drugi strani pa sodišče pavšalno, brez podrobnejše utemeljitve, zaključi, da takšna ravnanja, kot se očitajo tožniku, predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnika kot vzgojitelja. Pri tem sodišče ne pojasni, katere kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti je tožena stranka tekom postopka tožniku dokazala, oziroma zakaj takšne kršitve po mnenju sodišča predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti. Sklicevanje sodišča, da je z očitanimi ravnanji tožnik storil kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, oziroma da je tak razlog za odpoved tožena stranka dokazala, saj naj bi tožnik kršil 33. člen ZDR-1 in 37. člen ZDR-1 ter 2. člen ZVrt, ne more nadomestiti ustrezne obrazložitve dokazne ocene sodišča oziroma presoje, katera dejstva se po oceni sodišča, štejejo za dokazana, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz