149. člen ZOFVI

Le strokovni izpit, opravljen po Pravilniku o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, ki je veljal v času, ko je tožnica opravila izpit, je po presoji sodišča mogoče šteti za izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki je primerljiv strokovnemu izpitu po sedaj veljavnem Pravilniku o strokovnem izpitu.

Edini pravno relevanten predpis glede izobrazbenih pogojev za učitelje v osnovni šoli je določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena ZOFVI v materialnem smislu. To pomeni, da tožena stranka nepravilno utemeljuje, da tožnik nima ustrezne izobrazbe (ker to utemeljuje z določili ZOŠ). Tožena stranka tudi nepravilno utemeljuje, da tožnik nima pedagoške smeri izobrazbe. Oboje skupaj pomeni, da tožena stranka ni uspela na zakonit način utemeljiti, da tožnik nima ustrezne izobrazbe.

Načelo enakega obravnavanja pred upravnim organom, ki je splošno ustavno-pravno načelo (2. odstavek 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave) sicer ne pomeni, da mora organ ne glede na vidik (ne)pravilnosti in (ne)zakonitosti nek kasnejši dejanski stan obravnavati na enak način, kot je odločal predhodno v bistveno enakem primeru. Upravni organ lahko sprejme drugačno odločitev kot v pretekli primerljivi zadevi, vendar mora za to navesti razloge. Iz določbe 1. odstavka 149. člena ZOFVI izhaja, da je za obravnavani primer bistveno, ali je tožnica opravila strokovni izpit „po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja.“ To pa pomeni, da ni bistveno samo, pred katero komisijo je tožnica opravila strokovni izpit, ampak je treba poleg tega upoštevati tudi, ali je po vsebini opravljala tak strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga je mogoče šteti za primerljivega z strokovnim izpitom pred komisijo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje.

Določbo 149. člena ZOFVI je potrebno razlagati s sistematično metodo razlage, torej v povezavi z določbami drugih področnih predpisov, in ne le z jezikovno metodo razlage.

Določbo 149. člena ZOFVI je potrebno razlagati s sistematično metodo razlage, torej v povezavi z določbami drugih področnih predpisov, in ne le z jezikovno metodo razlage, kot to zatrjuje tožnik.

Po upravno-sodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS, mora upravni organ odločati po predpisu, ki velja v času odločanja, ne pa v času vložitve vloge ali zahtevka stranke. Vendar je potrebno v tem primeru upoštevati 4. odstavek 105. člena ZOFVI in Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96 in nadaljnji, v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa postopek za podelitev naziva. V danem primeru je bil predlog za napredovanje tožnika vložen 1. 2. 1999, tožena stranka je pozvala k dopolnitvi vloge, ki je bila dopolnjena s dopisom z dne 3. 11. 1999. Tožena stranka pa je o zahtevku odločila 16. 10. 2001, in sicer po uveljavitvi spremembe ZOFVI. Ker Pravilnik o napredovanju v 2. odstavku 4. člena določa, da se odločba izda v roku 30 dni od vložitve predloga, ter ob upoštevanju ostalih določb tega Pravilnika je potrebno v tem primeru uporabiti določilo 149. člena ZOFVI, ki je veljal pred uveljavitvijo spremembe tega člena v Uradnem listu RS, št. 64/01.

ZSZN ni mogoče interpretirati v kontekstu izobrazbenih pogojev za učitelje in posledično za napredovanje v nazive. Sklep o določitvi kadrovskih pogojev je izdal Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje na podlagi Zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja, ki pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Ker gre pri določbah iz poglavja XIV in a.) za specialne določbe v okviru ZOFVI, ki se nanašajo na osnovno šolo, je treba uporabiti razlagalno metodo argumentum a cohaerentia in lex posterior derogat legi priori. Edini predpis, ki je pravno relevanten glede izobrazbenih pogojev za učitelja osnovne šole, je določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena v materialnem smislu.