24. člen MMSTO

Storitve v zvezi s tem sporazumom opravlja Sekretariat WTO, razen v zvezi s tistimi odgovornostmi, ki so posebej določene za Tehnični odbor, za katerega opravlja storitve Sekretariat CCC. Zaporedje uporabe metod vrednotenja 1. Členi od 1 do 7 opredeljujejo določanje carinske vrednosti za uvoženo blago na podlagi določb tega sporazuma. Metode vrednotenja so razvrščene v zaporedju glede na njihovo uporabo. Glavna metoda carinskega vrednotenja je opredeljena v 1. členu in se uvoženo blago mora vrednotiti v skladu z določbami tega člena, kadarkoli so izpolnjeni tam predpisani pogoji. 2. Če carinske vrednosti ni možno ugotoviti na podlagi določb 1. člena, se ta ugotavlja z zaporedno uporabo členov, ki so za 1. členom, do prvega naslednjega, na podlagi katerega je možno določiti carinsko vrednost. Z izjemo določbe 4. člena se lahko uporabijo določbe naslednjega člena, ki takemu členu sledijo, samo kadar carinska vrednost ni določljiva na podlagi določbe določenega člena. 3. Če uvoznik ne zahteva, da se vrstni red 5. in 6. člena zamenja, je treba slediti normalnemu zaporedju členov. Če uvoznik vendarle tako zahteva, pa se izkaže, da je nemogoče določiti carinsko vrednost na podlagi določb 6. člena, se carinska vrednost ugotovi na podlagi določb 5. člena, če jo je možno ugotoviti na ta način. 4. Če carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi določb 1. do 6. člena, se določi na podlagi določb 7. člena. Uporaba splošno veljavnih računovodskih načel 1. ”Splošno veljavna računovodska načela” se nanašajo na spoznano soglasje ali na znatno avtoritativno podporo v neki državi v določenem času v zvezi s tem, katere gospodarske resurse in obligacije je treba zapisati kot aktivo in pasivo oziroma katere spremembe v aktivi ali pasivi je treba zapisati, kako je treba meriti spremembe v aktivi in pasivi, katere informacije je treba objaviti in kako se objavljajo ter katera finančna poročila je treba pripravljati. Ti standardi so lahko širše smernice v splošni uporabi kakor tudi podrobna praksa in postopki. 2. Za namene tega sporazuma carinska uprava vsake članice uporablja informacije, ki so pripravljene na način, ki je v skladu s splošno veljavnim računovodskim načelom v državi ustrezno določenemu členu. Na primer ugotavljanje običajnega dobička in splošnih izdatkov na podlagi 5. člena bi se izvedlo z uporabo informacij, ki so pripravljene na način, ki je v skladu s splošno veljavnim računovodskim načelom države uvoza. Po drugi strani pa bi se ugotavljanje običajnega dobička in splošnih izdatkov na podlagi določb 6. člena izvedlo z uporabo informacij, ki so pripravljene na način, ki je v skladu s splošno veljavnim računovodskim načelom države proizvodnje. Kot nadaljnji primer bi se ugotavljanje elementa, ki je določen v prvem (b) (ii) odstavku, 8. člena, ki obstaja v državi uvoza, izvedlo z uporabo informacij, ki so v skladu s splošno veljavnimi računovodskimi načeli te države. Dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati 1. Dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, je skupno plačilo kupca ali plačilo, ki ga mora kupec plačati prodajalcu ali v korist prodajalca za uvoženo blago. Ni nujno, da je plačilo v obliki nakazila. Plačilo je lahko v obliki akreditiva ali prenosnih dokumentov. Plačilo je lahko neposredno ali posredno. Primer posrednega plačila bi bila bodisi v celoti ali deloma poravnava dolga kupcu, ki mu ga je dolžan prodajalec. 2. Dejavnosti, ki jih opravi kupec na svoj lasten račun, razen tistih, za katere je treba opraviti določene prilagoditve, določene v 8. členu, ne veljajo kot posredno plačilo prodajalcu, četudi jih je možno šteti kot korist prodajalca. Stroški takih dejavnosti se pri ugotavljanju carinske vrednosti ne smejo dodajati ceni, ki je dejansko plačana ali ki jo je treba plačati. 3. Carinska vrednost ne sme vključevati naslednjih plačil ali stroškov pod pogojem, da so ločena od dejansko plačane cene ali cene, ki jo je treba plačati za uvoženo blago: (a) plačila za gradnjo, postavitev, sestavo, vzdrževanje ali tehnično pomoč, ki se plačujejo za uvoženo blago po opravljenem uvozu, kot so industrijski obrat, stroji ali oprema; (b) stroški prevoza po opravljenem uvozu; (c) carine in dajatve države uvoza. 4. Dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, se nanaša na ceno uvoženega blaga. Pretok dividend ali drugih plačil od kupca k prodajalcu, ki nimajo zveze z uvoženim blagom, niso del carinske vrednosti. Prvi (a) (iii) odstavek Med omejitvami, zaradi katerih dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, ne bi bila nesprejemljiva, so omejitve, ki bistveno ne učinkujejo na vrednost blaga. Primer takih omejitev bi lahko bil, ko prodajalec od kupca avtomobilov zahteva, da jih ne prodaja ali razstavlja pred točno določenim datumom, ki pomeni začetek določenega letnika. Prvi (b) odstavek 1. Če je prodaja ali cena odvisna od določenega pogoja ali koristi, za katero pa ni možno določiti vrednosti glede na blago, ki se vrednoti, v tem primeru transakcijska vrednost ni sprejemljiva za potrebe carinjenja. Nekaj takih primerov vključuje: (a) prodajalec določi ceno za uvoženo blago pod pogojem, da bo kupec prav tako kupil drugo blago v določenih količinah; (b) cena uvoženega blaga je odvisna od cene ali cen po katerih kupec uvoženega blaga proda drugo blago prodajalcu uvoženega blaga; (c) cena se določi na podlagi načina plačila neodvisno od uvoženega blaga, če gre npr. za uvoženo blago, ki so polizdelki in jih je dobavil prodajalec pod pogojem, da prodajalec dobi določeno količino dokončanega blaga. 2. Pogoji ali koristi v zvezi s proizvodnjo ali trženjem uvoženega blaga ne smejo imeti za rezultat zavrnitev transakcijske vrednosti. Na primer, če kupec priskrbi prodajalcu inženiring in načrte v državi uvoza, to ne sme imeti za posledico zavrnitev transakcijske vrednosti za namene 1. člena. Podobno, če kupec v dogovoru s prodajalcem prevzame na svoj račun dejavnosti, ki se nanašajo na trženje uvoženega blaga, vrednost teh dejavnosti ni del carinske vrednosti niti ne morejo take dejavnosti imeti za posledico zavrnitev transakcijske vrednosti. Drugi odstavek 1. Drugi (a) odstavek in drugi (b) odstavek omogočata različne načine ugotavljanja sprejemljivosti transakcijske vrednosti. 2. Drugi (a) odstavek določa, če sta kupec in prodajalec v razmerju, se morajo preveriti okoliščine v zvezi s prodajo, transakcijska vrednost pa se sprejme kot carinska vrednost pod pogojem, da razmerje ni vplivalo na ceno. Ni namenjeno, da se okoliščine preverjajo v vseh primerih, v katerih sta kupec in prodajalec v razmerju. Taka preverjanja se opravijo zgolj tedaj, kadar obstajajo dvomi o sprejemljivosti cene. Če carinska uprava ne dvomi o sprejemljivosti cene, se ta sprejme brez nadaljnjih zahtev po informacijah od uvoznika. Na primer, carinska uprava je lahko že prej preverjala razmerja ali pa že ima podrobne informacije v zvezi s kupcem in prodajalcem, in se je že na podlagi takih preverjanj ali informacij zadovoljila, da razmerje ni vplivalo na ceno. 3. Če carinska uprava ne more sprejeti transakcijske vrednosti brez nadaljnjih preverjanj, tedaj mora dati uvozniku možnost, da po potrebi zagotovi take nadaljnje informacije, ki ji omogočajo, da preveri okoliščine v zvezi s prodajo. Na tej podlagi mora biti carinska uprava pripravljena preverjati ustrezne vidike transakcije, vključno z načinom, kako kupec in prodajalec organizirata medsebojne trgovinske odnose, in načinom, kako je oblikovana zadevna cena, z namenom, da ugotovi, ali je razmerje vplivalo na ceno. Če je možno prikazati, četudi sta kupec in prodajalec v razmerju na podlagi določb 15. člena, da kupujeta in prodajata drug drugemu, kot da ne bi bila v razmerju, tak primer kaže, da cena ni bila pod vplivom razmerja. Na primer, če je cena dogovorjena v skladu z normalno prakso oblikovanja cen v določeni industriji ali na način, ki ga kupec uporablja za oblikovanje cen pri prodaji kupcem, ki niso v razmerju sprodajalcem, to kaže na to, da cena ni bila pod vplivom razmerja. Kot nadaljnji primer, če se prikaže, da cena zadostuje za nadomestilo vseh stroškov z dodatkom dobička, ki je primerljiv s celotnim dobičkom, ki ga je podjetje ustvarilo v določenem primerljivem obdobju (npr. na letni osnovi) pri prodaji blaga istega razreda ali vrste, bi kazalo, da ni bilo vpliva na ceno. 4. Drugi (b) odstavek omogoča uvozniku, da prikaže da je transakcijska vrednost zelo blizu “preizkusni” vrednosti, ki jo je že prej sprejela carinska uprava, ter je zato sprejemljiva na podlagi določb 1. člena. Če je preizkus v skladu z drugim (b) odstavkom pozitiven, ni treba obravnavati vprašanja vplivov v skladu z drugim (a) odstavkom. Če ima carinska uprava že dovolj informacij, da je lahko brez nadaljnjih podrobnih preverjanj zadovoljna, da je eden od preizkusov, ki so določeni v drugem (b) odstavku pozitiven, tedaj ni razloga, da od uvoznika zahteva, da dokaže izpolnjevanje preizkusnih pogojev. V drugem (b) odstavku se izraz “kupci, ki niso v razmerju” nanaša na kupce, ki niso v nobenem določenem primeru v razmerju s prodajalcem. Drugi (b) odstavek Treba je upoštevati določeno število dejavnikov, da bi ugotovili ali je ena vrednost “zelo blizu” drugi vrednosti. Ti dejavniki vključujejo naravo uvoženega blaga, naravo industrije same, sezono, v kateri se blago uvaža, in ali je razlika v vrednosti trgovinsko pomembna. Ker se lahko ti dejavniki razlikujejo od primera do primera, je nemogoče uporabljati enoten standard, kot na primer fiksen odstotek za vsak primer. Na primer, majhna razlika v vrednosti je lahko nesprejemljiva za eno vrsto blaga, medtem ko je lahko velika razlika v primeru drugega blaga sprejemljiva pri določanju, ali je transakcijska vrednost zelo blizu “preizkusni” vrednosti, ki je predvidena v drugem (b) odstavku 1. člena. 1. Pri uporabi 2. člena mora carinska uprava, kjerkoli je možno, uporabiti prodajo enakega blaga na enaki trgovinski ravni in v pretežno enakih količinah kot blago, ki se vrednoti. Če taka prodaja ne obstaja, je možno uporabiti prodajo, do katere pride pod enim izmed teh treh pogojev: (a) prodaja na enaki trgovinski ravni, vendar v drugačnih količinah; (b) prodaja na drugačni trgovinski ravni, vendar v pretežno enakih količinah; (c) prodaja na drugačni trgovinski ravni in v drugačnih količinah. 2. Če se ugotovi prodaja na podlagi kateregakoli od teh treh pogojev, se od primera do primera opravijo prilagoditve samo glede: (a) količinskih dejavnikov; (b) dejavnikov trgovinske ravni; ali (c) trgovinske ravni in količinskih dejavnikov. 3. Izraz “in/ali” dopušča prožnost pri uporabi prodaje in pri opravljanju potrebnih prilagoditev pri kateremkoli od treh zgoraj navednih pogojev. 4. Za namene 2. člena pomeni transakcijska vrednost enakega uvoženega blaga carinsko vrednost, ki je usklajena, kot je določeno v prvem (b) in drugem odstavku, ter je že bila sprejeta na podlagi 1. člena. 5. Pogoj za prilagajanje zaradi različnih trgovinskih ravni ali različnih količin, bodisi da vodi k povečanju ali zmanjšanju vrednosti, je, da je tako prilagajanje možno samo na podlagi predloženih dokazil, ki jasno kažejo na upravičenost in točnost prilagoditev, npr. veljavni ceniki, ki vsebujejo cene, ki se nanašajo na različne ravni ali različne količine. Na primer, če je uvoženo blago, ki se vrednoti, sestavljeno iz 10 enot in če je edino enako uvoženo blago, za katero obstaja transakcijska vrednost, prodano v količini 500 enot, če je hkrati ugotovljeno, da prodajalec daje količinske popuste, tedaj je možno doseči potrebno prilagoditev z uporabo prodajalčevega cenika ter z uporabo take cene, ki je uporabna za prodajo 10 enot. To ne pomeni, da je morala biti opravljena prodaja v količini 10 enot, če je ugotovljeno, da je cenik bona fide pri prodajah v drugačnih količinah. Če pa takega objektivnega merila ni, tedaj ugotavljanje carinske vrednosti na podlagi določb 2. člena ni ustrezno. 1. Pri uporabi 3. člena mora carinska uprava, kadarkoli je možno, uporabiti prodajo podobnega blaga na enaki trgovinski ravni in v pretežno enakih količinah kot blago, ki se vrednoti. Če taka prodaja ne obstaja, je možno uporabiti prodajo, ki je opravljena v okviru enega izmed teh treh pogojev: (a) prodaja na enaki trgovinski ravni, vendar v drugačnih količinah; (b) prodaja na drugačni trgovinski ravni, vendar v pretežno enakih količinah; ali (c) prodaja na drugačni trgovinski ravni in v drugačnih količinah. 2. Če se ugotovi prodaja na podlagi kateregakoli od teh treh pogojev, se od primera do primera opravijo prilagoditve samo glede: (a) količinskih dejavnikov; (b) dejavnikov trgovinske ravni; ali (c) trgovinske ravni in količinskih dejavnikov. 3. Izraz “in/ali” omogoča prožnost pri uporabi prodaje in pri opravljanju potrebnih prilagoditev pri kateremkoli od treh zgoraj navedenih pogojev. 4. Za namene 3. člena pomeni transakcijska vrednost podobnega uvoženega blaga carinsko vrednost, ki je prilagojena, kot je določeno v prvem (b) in drugem odstavku, ter je že bila sprejeta na podlagi 1. člena. 5. Pogoj za prilagajanje zaradi različnih trgovinskih ravni ali različnih količin, bodisi da vodi k povečanju ali zmanjšanju vrednosti, je, da je tako prilagajanje možno samo na podlagi predloženih dokazil, ki jasno kažejo na upravičenost in točnost prilagoditev, npr. veljavni ceniki, ki vsebujejo cene, ki se nanašajo na različne ravni ali različne količine. Na primer, če je uvoženo blago, ki se vrednoti, sestavljeno iz 10 enot in če je edino podobno uvoženo blago, za katero obstaja transakcijska vrednost, prodano v količini 500 enot, če je hkrati ugotovljeno, da prodajalec priznava količinske popuste, tedaj je možno doseči potrebno prilagoditev z uporabo prodajalčevega cenika ter z uporabo take cene, ki je uporabna za prodajo 10 enot. To ne pomeni, da je morala bili opravljena prodaja v količini 10 enot, če je ugotovljeno, da je cenik bona fide pri prodajah v drugačnih količinah. Če pa takega objektivnega merila ni, tedaj ugotavljanje carinske vrednosti na podlagi določb 2. člena ni ustrezno. 1. Izraz “cena enote, po kateri se ... blago prodaja v največji agregirani količini” pomeni ceno, po kateri je največje število enot prodanih v prodaji osebam, ki niso v razmerju z osebami, od katerih kupujejo tako blago na prvi trgovinski ravni po uvozu, na kateri se taka prodaja opravi. 2. Na primer, blago je prodano na podlagi cenika, ki priznava ugodnejše cene za enoto za nakupe v večjih količinah. text="---------------------------------------------------------------------- Prodajna Cena za Število prodajnih Celotna količina, količina enoto transakcij prodana po določeni ceni ---------------------------------------------------------------------- 1-10 enot 100 10 prodaj po 5 enot 65 5 prodaj po 3 enote 11-25 enot 95 5 prodaj po 11 enot 55 nad 25 enot 90 1 prodaja 30 enot 80 1 prodaja 50 enot ----------------------------------------------------------------------" Največje število enot, prodanih po določeni ceni, je 80; torej je cena za enoto na podlagi največje agregirane količine 90. 3. Drugi primer tega je, ko nastaneta dve prodaji. V prvi prodaji je prodanih 500 enot po ceni 95 denarnih enot za vsako enoto. V drugi prodaji je prodanih 400 enot po ceni 90 denarnih enot za vsako enoto. V tem primeru je največje število prodanih enot po določeni ceni 500; torej je cena za enoto v največji agregirani količini 95. 4. Tretji primer je naslednji položaj, v katerem so prodane različne količine po različnih cenah. (a) Prodaja text="prodajna količina cena za enoto 40 enot 100 30 enot 90 15 enot 100 50 enot 95 25 enot 105 35 enot 90 5 enot 100" (b) Vsota text="celotne prodane količine cena za enoto 65 90 50 95 60 100 25 105" V tem primeru je največje število prodanih enot po določeni ceni 65; torej je cena za enoto za največjo agregirano količino 90. 5. Za kakršnokoli prodajo v državi uvoza, kot je opisana v prvem odstavku zgoraj, osebi, ki neposredno ali posredno dobavlja blago brezplačno ali ob znižani ceni za uporabo v proizvodnji in za prodajo za izvoz uvoženega blaga, se pri ugotavljanju cene za enoto za namene 5. člena ne upošteva noben element, ki je določen v prvem (b) odstavku 8.člena 6. Treba se je zavedati, da je treba “dobiček in splošne izdatke”, na katere se nanaša prvi odstavek 5. člena, obravnavati kot celoto. Znesek v zvezi s tem odbitkom je treba ugotoviti na podlagi informacij, ki jih da uvoznik ali pa so dane v njegovem imenu, razen če uvoznikovi zneski niso v skladu s tistimi, ki so razvidni iz prodaj v državi uvoza za uvoženo blago enakega razreda ali vrste. Če uvoznikovi zneski niso v skladu s temi zneski, je možno znesek dobička in splošnih izdatkov utemeljevati na ustreznih informacijah, ki ne izvirajo od uvoznika ali so dane v njegovem imenu. 7. ”Splošni izdatki” vključujejo neposredne in posredne stroške trženja določenega blaga. 8. Lokalne dajatve, ki se plačujejo v zvezi s prodajo blaga, za katere v smislu določb prvega (a) (iv) odstavka 5. člena ni opravljen odbitek, se odbijejo v okviru določb prvega (a) (i) odstavka 5. člena. 9. Pri ugotavljanju bodisi provizij ali običajnega dobička in splošnih izdatkov v okviru določb prvega odstavka 5. člena se vprašanje, ali je določeno blago “enakega razreda ali vrste” kot drugo blago, rešuje od primera do primera glede na določene okoliščine. V državi uvoza je treba proučiti prodajo najožje skupine ali vrste uvoženega blaga enakega razreda ali vrste, ki vključuje blago, ki se vrednoti, za katero je možno pridobiti potrebne informacije. Za namene 5. člena “blago enakega razreda ali vrste” vključuje uvoženo blago iz iste države kakor blago, ki se vrednoti, kakor tudi blago, ki je uvoženo iz drugih držav. 10. Za namene prvega (b) odstavka 5. člena je “najzgodnejši datum” datum, do katerega se opravi prodaja uvoženega blaga ali enakega ali podobnega blaga v zadostni količini, da je možno ugotoviti ceno za enoto. 11. Če se uporabi metoda drugega odstavka 5. člena, morajo odbitki za dodano vrednost na podlagi nadaljnje predelave temeljiti na objektivnih in količinsko opredeljivih podatkih, ki se nanašajo na stroške takega dela. Osnovo za izračun bi lahko sestavljale v industriji sprejete formule, recepti, načini gradnje in druge industrijske metode. 12. Splošno je sprejeto, da metode vrednotenja, ki je določena v drugem odstavku 5. člena, običajno ne bi bilo možno uporabiti, če bi kot posledica nadaljnje predelave uvoženo blago izgubilo svojo istovetnost. Toda lahko obstajajo primeri, ko je možno natančno ugotoviti dodano vrednost na podlagi predelave brez posebnih težav, četudi bi se istovetnost uvoženega blaga izgubila. Po drugi strani so lahko primeri, ko uvoženo blago ohranja svojo istovetnost, vendar pa pomeni tako majhno sestavino prodanega blaga v državi uvoza, da bi bila uporaba te metode vrednotenja neupravičena. Glede na zgornje je treba vsak položaj take vrste posebej obravnavati. 1. Kot splošno pravilo na podlagi tega sporazuma se carinska vrednost ugotavlja po podatkih, ki so enostavno dostopni v državi uvoza. Toda z namenom, da bi določili izračun vrednosti, se lahko zgodi, da je treba proučiti stroške proizvodnje blaga, ki se vrednoti, in druge informacije, ki jih je treba pridobiti zunaj države uvoza. V večini primerov je proizvajalec blaga zunaj pristojnosti oblasti države uvoza. Uporaba metode izračuna vrednosti bo na splošno omejena na tiste primere, v katerih sta kupec in prodajalec v razmerju, proizvajalec pa je pripravljen oblastem države uvoza dati potrebne podatke o stroških in možnosti za poznejša preverjanja, ki utegnejo biti potrebna. 2. Izraz “strošek ali vrednost”, na katerega se nanaša prvi (a) odstavek 6. člena, se ugotavlja na podlagi informacij v zvezi s proizvodnjo blaga, ki se vrednoti, ki jih da ali pa so dane v imenu proizvajalca. Te morajo temeljiti na knjigovodstvu proizvajalca pod pogojem, da je tako knjigovodstvo v skladu s splošno veljavnimi knjigovodskimi načeli, ki se uporabljajo v državi, v kateri je blago proizvedeno. 3. ”Stroški ali vrednost” vključujejo stroške elementov, ki so določeni v prvem (a) (ii) in (iii) odstavku 8. člena. Vključevati morajo tudi vrednost, ki je določena kot ustrezna v skladu z določbo ustrezne opombe k 8. členu, kateregakoli elementa prvega (b) odstavka 8. člena, ki ga neposredno ali posredno dobavi kupec zaradi uporabe v zvezi s proizvodnjo uvoženega blaga. Vrednost elementov, ki so določeni v prvem (b) (iv) odstavku 8. člena, ki se izvajajo v državi uvoza, se vključi samo toliko, da gredo ti elementi na račun proizvajalca. Razume se, da se noben strošek ali vrednost elementov iz tega odstavka ne računa dvakrat pri ugotavljanju izračuna vrednosti. 4. ”Znesek dobička in splošnih izdatkov”, na katerega se nanaša prvi (b) odstavek 6. člena, se ugotavlja na podlagi informacij, ki jih zagotovi proizvajalec, ali pa se zagotavijo v njegovem imenu, razen če proizvajalčevi zneski niso v skladu s tistimi, ki se običajno izražajo pri prodaji blaga enakega razreda ali vrste kot blago, ki se vrednoti in ga proizvedejo proizvajalci v državi izvoza za izvoz v državo uvoza. 5. Upoštevati je treba, da mora biti “znesek dobička in splošnih izdatkov” obravnavan kot celota. Sledi torej, da če je v kateremkoli posameznem primeru znesek proizvajalčevega dobička majhen, proizvajalčevi splošni stroški pa so visoki, da so proizvajalčev dobiček in splošni izdatki skupaj lahko v skladu s tistim, kar se običajno izraža pri prodaji blaga enakega razreda ali vrste. Tak položaj lahko nastane, na primer, ko se proizvod prvič pojavi v državi uvoza, proizvajalec pa je pristal na nič ali malo dobička, da bi s tem zmanjšal visoke splošne stroške v zvezi z uvajanjem proizvoda. Če proizvajalec lahko prikaže majhen dobiček pri prodaji zaradi določenih prodajnih okoliščin, je treba upoštevati dejanske zneske proizvajalčevega dobička pod pogojem, da ima proizvajalec sprejemljive trgovinske razloge, s katerimi jih lahko opravičuje, proizvajalčeva cenovna politika pa izraža običajno cenovno politiko v določeni industrijski panogi. Taka situacija utegne na primer nastati, kadar so proizvajalci prisiljeni, da začasno znižujejo cene zaradi nepredvidenega padca povpraševanja ali če blago prodajajo kot dopolnilno ponudbo vrsti drugega blaga, ki se proizvaja v državi uvoza, in sprejmejo nizek dobiček, da bi ohranili konkurenčnost. Če proizvajalčevi lastni podatki o dobičku in splošnih izdatkih niso v skladu s tistimi, ki so običajni pri prodaji blaga enakega razreda ali enake vrste kot blago, ki se vrednoti in ga proizvajajo proizvajalci v državi izvoza za izvoz v državo uvoza, tedaj lahko znesek dobička in splošnih izdatkov temelji na ustreznih informacijah, ki so drugačne od tistih, ki jih da proizvajalec blaga ali pa so dane v njegovem imenu. 6. Če se uporabijo podatki, ki so drugačni od tistih, ki jih da proizvajalec ali so dani v njegovem imenu z namenom določitve izračuna vrednosti, morajo oblasti države uvoza pod pogoji določb 10. člena obvestiti uvoznika, če ta zahteva, o viru takih podatkov, o uporabljenih podatkih v izračunih, ki temeljijo na teh podatkih. 7. ”Splošni izdatki”, na katere se nanaša prvi (b) odstavek 6. člena, se nanašajo na neposredne in posredne stroške proizvodnje in prodaje blaga za izvoz, ki niso vključeni na podlagi prvega (a) odstavka 6. člena. 8. Ali je določeno blago “enakega razreda ali enake vrste” kot drugo blago, je treba ugotavljati od primera do primera v zvezi z ustreznimi okoliščinami. Pri ugotavljanju običajnih dobičkov in splošnih izdatkov v skladu z določbami 6. člena je treba proučiti prodajo najožje skupine ali vrste blaga za izvoz državi uvoza, ki pa vključujejo tudi blago, ki se vrednoti, za katere je možno dobiti potrebne podatke. Za namene 6. člena mora biti “blago enakega razreda ali vrste” iz iste države kot blago, ki se vrednoti. 1. Carinske vrednosti, določene pod pogoji 7.člena, morajo v največji možni meri temeljiti na prej ugotovljenih carinskih vrednostih. 2. Metode vrednotenja, ki se uporabljajo na podlagi 7. člena, morajo biti tiste, ki so določene od 1. do 6. člena, vendar bi bila razumna prožnost pri uporabi teh metod v skladu s cilji in določbami 7. člena. 3. Nekaj primerov razumne prožnosti je: (a) Enako blago - zahteva, da mora biti enako blago izvoženo sočasno ali približno sočasno kot blago, ki se vrednoti, se lahko prožno razlaga; enako uvoženo blago, ki je proizvedeno v drugi državi kot državi izvoza blaga, ki se vrednoti, je lahko podlaga za carinsko vrednotenje; možno je uporabiti carinske vrednosti enakega uvoženega blaga, ki so že bile ugotovljene na podlagi določb 5. in 6. člena. (b) Podobno blago - zahteva, da mora biti podobno blago izvoženo sočasno ali približno sočasno kot blago, ki se vrednoti, se lahko prožno razlaga; podobno uvoženo blago, ki je proizvedeno v drugi državi kot državi izvoza blaga, ki se vrednoti, je lahko podlaga za carinsko vrednotenje; možno je uporabiti carinske vrednosti podobnega uvoženega blaga, ki so že bile ugotovljene na podlagi določb 5. in 6. člena. (c) Deduktivna metoda - zahteva v prvem (a) odstavku 5. člena, da je bilo blago prodano v “stanju, kot uvoženo” se lahko prožno razlaga; zahtevo “90 dni” je možno upravno obravnavati na prožen način. Prvi (a) (i) odstavek Izraz “nakupovalna provizija” pomeni plačilo, ki ga plača uvoznik uvoznikovemu zastopniku za storitev v zvezi z zastopanjem uvoznika v tujini pri nakupu blaga, ki se vrednoti. Prvi (b) (ii) odstavek 1. Dva dejavnika vplivata na porazdelitev elementov, ki so določeni v prvem (b) (ii) odstavku 8. člena, glede na uvoženo blago - vrednost elementa samega in način, na katerega naj bi se ta vrednost porazdelila glede na uvoženo blago. Porazdelitev teh elementov mora biti izvedena na razumen način, ki ustreza okoliščinam in je v skladu s splošno veljavnimi računovodskimi načeli. 2. Če pridobi uvoznik od prodajalca element, ki ni v razmerju z uvoznikom po določeni ceni, je vrednost tega elementa enaka tej ceni. Če je element proizvod uvoznika ali osebe, ki je v razmerju z uvoznikom, je vrednost elementa cena te proizvodnje. Če je uvoznik prej uporabljal element, ne glede na to ali ga je sam pridobil ali proizvedel, je treba izvirno ceno proizvodnje ali pridobitve znižati zaradi prejšnje uporabe tega elementa, da bi prišli do vrednosti tega elementa. 3. Ob ugotovljeni vrednosti elementa je treba dodati to vrednost uvoženemu blagu. Obstajajo različne možnosti. Na primer, vrednost je možno dodati prvi pošiljki, če uvoznik želi plačati carino enkrat za celotno vrednost. Drugi primer, uvoznik lahko zahteva, da se vrednost razporedi na vse enote, ki se proizvedejo do prve pošiljke. Kot nadaljnji primer, uvoznik lahko zahteva, da se vrednost razporedi na celotno pričakovano proizvodnjo, če obstajajo pogodbe ali čvrste obveznosti v zvezi s to proizvodnjo. Način razporeditve, ki se uporabi, bo odvisen od dokumentacije, ki jo predloži uvoznik. 4. Kot ponazoritev prejšnjega uvoznik priskrbi proizvajalcu kalup, ki naj bi ga ta uporabil pri proizvodnji uvoženega blaga, na osnovi pogodb s proizvajalcem, da bo kupil 10 000 enot. Do dospelosti prve pošiljke 1000 enot je proizvajalec že proizvedel 4000 enot. Uvoznik lahko zahteva, da carinska uprava razporedi vrednost kalupa na 1000, 4000 ali 10 000 enot. Prvi (b) (iv) odstavek 1. Dodatki k elementom, ki so določeni v prvem (b) (iv) odstavku 8. člena, morajo temeljiti na objektivnih in količinsko opredeljivih podatkih. Z namenom, da se breme za uvoznika in carino čim bolj zmanjša pri določanju vrednosti, ki jo je treba dodati, je treba, kolikor je možno, uporabljati najlažje dostopne podatke iz sistema trgovinskih zapisov kupca. 2. Za elemente, ki jih zagotavlja kupec in jih je kupil ali zakupil, je dodatek znesek kupnine oziroma zakupnine. Nič se ne prišteva za tiste elemente, ki so na razpolago kot javna dobrina, z izjemo stroškov za pridobitev kopij. 3. Kako bo lahko možno izračunati vrednosti, ki jih je treba dodajati, bo odvisno od strukture in prakse vodenja določenega podjetja kakor tudi od knjigovodskih metod. 4. Na primer, možno je, da firma, ki uvaža različne proizvode iz nekaj držav, vodi knjige svojega centra za oblikovanje zunaj države uvoza, da bi na ta način točno prikazovala stroške, ki jih je možno pripisovati določenemu proizvodu. V takih primerih je možna ustrezna neposredna prilagoditev na podlagi določb 8. člena. 5. V drugem primeru podjetje lahko prenaša stroške centra za oblikovanje zunaj države uvoza kot splošno režijo brez pripisovanja teh stroškov konkretnemu proizvodu. V tem primeru je možna ustrezna prilagoditev na podlagi določb 8. člena glede na uvoženo blago, tako da se razporedijo vsi stroški centra za oblikovanje na celotne stroške proizvodnje, ki je imela koristi od centra za oblikovanje, ter z dodajanjem teh stroškov, razporejenih na enoto proizvoda, k uvozu. 6. Različne možnosti navedenih okoliščin bodo seveda zahtevale upoštevanje drugih dejavnikov pri ugotavljanju ustrezne metode za določanje stroškovnih mest. 7. Kadar proizvodnja elementa vključuje več držav v določenem obdobju, mora biti prilagoditev omejena na vrednost, ki je dejansko dodana temu elementu zunaj države uvoza. Prvi (c) odstavek 1. Licenčnine, na katere se nanaša prvi (c) odstavek 8. člena, lahko med drugim vključujejo tudi plačila za patente, blagovne znamke in avtorske pravice. Toda plačila za reprodukcijo uvoženega blaga v državi uvoza se ne prištevajo k dejansko plačani ceni ali ceni, ki jo je treba plačati za uvoženo blago pri ugotavljanju carinske vrednosti. 2. Plačila kupca se za pravico do distribucije ali preprodaje uvoženega blaga ne dodajajo k dejansko plačani ceni ali ceni, ki jo je treba plačati za uvoženo blago, če taka plačila niso pogoj za prodajo za izvoz uvoženega blaga v državo uvoza. Tretji odstavek Če objektivnih ali količinsko določljivih podatkov ni v zvezi z zahtevanimi dodatki na podlagi določb 8. člena, se transakcijska vrednost ne more ugotoviti v skladu s prvim členom. Za ponazoritev se licenčnina plača na podlagi cene pri prodaji v državi uvoza za liter določenega proizvoda, ki je uvožen po kilogramih in predelan v obliki raztopine, po uvozu. Če licenčnina temelji deloma na uvoženem blagu, deloma pa na drugih dejavnikih, ki nimajo nobene zveze z uvoženim blagom (če se uvoženo blago meša z domačimi sestavinami in jih ni več možno ločevati ali če licenčnina ni razvidna iz posebnih finančnih dogovorov med kupcem in prodajalcem) , bi bilo neustrezno poskušati uveljaviti dodatek za licenčnino. Toda če znesek te licenčnine temelji zgolj na uvoženem blagu in jo je možno enostavno ovrednotiti, je možno uveljaviti dodatek k dejansko plačani ali ceni, ki jo je treba plačati. Za namene 9. člena lahko “čas uvoza” vključuje čas vstopanja za potrebe carinjenja. 1. 11. člen daje uvozniku pravico do priziva zoper določeno vrednotenje, ki ga je sprejela carinska uprava za blago, ki je bilo vrednoteno. Priziv je možen najprej na višji stopnji v carinski upravi, toda uvoznik mora imeti pravico, da na končni stopnji vloži priziv pred sodnimi oblastmi. 2. ”Brez kazni” pomeni, da se zoper uvoznika ne izreče globa ali da se grozi z globo zgolj zaradi tega, ker se je uvoznik odločil vložiti priziv. Plačilo normalnih sodnih stroškov in stroškov odvetnikov ne pomeni, da gre za globo. 3. Nič v 11. členu ne preprečuje članici, da zahteva plačilo določenih carin pred vložitvijo priziva. Četrti odstavek Za namene 15. člena izraz “osebe” vključuje pravno osebo, kjer je to primerno. Četrti (e) odstavek Za namene tega sporazuma se šteje, da ena oseba nadzoruje drugo, če je prejšnja pravno ali poslovno v položaju, da izvaja omejitve ali daje usmeritve slednji. 1. V skladu z 18. členom tega sporazuma se ustanovi Tehnični odbor pod pokroviteljstvom CCC z namenom da na tehnični ravni zagotavlja poenoteno razlago in uporabo tega sporazuma. 2. Odgovornosti Tehničnega odbora vsebujejo: (a) proučevanje določenih tehničnih problemov, ki izhajajo iz dnevnega izvajanja sistema carinskega vrednotenja članic in dajanje svetovalnih mnenj o ustreznih rešitvah na podlagi predloženih dejstev; (b) da na zahtevo proučuje zakone o vrednotenju, postopke in prakso v zvezi s tem sporazumom ter da pripravlja poročila o rezultatih takih proučevanj; (c) pripravo in razširjanje poročil o tehničnih vidikih izvajanja in statusa tega sporazuma; (d) zagotavljanje takih informacij in nasvetov o katerikoli zadevi, ki se nanaša na vrednotenje uvoženega blaga za namene carinjenja, ki jih zahtevajo katerekoli članice ali Odbor. Take informacije in nasveti lahko imajo obliko svetovalnih mnenj, komentarjev ali razlag; (e) dajanje tehnične pomoči članicam na zahtevo z namenom pospeševanja mednarodnega uveljavljanja tega sporazuma; (f) izvedba preiskave v zadevi, ki jo pošlje ugotovitveni svet na podlagi 19. člena tega sporazuma; in (g) opravljanje takih drugih dolžnosti, ki jih naloži Odbor. Splošno 3. Tehnični odbor si prizadeva končati svoje delo v zvezi z določenimi zadevami, zlasti tistimi, ki jih pošljejo članice, Odbor ali ugotovitveni svet v razumno kratkem času. Kot je določeno v četrtem odstavku 19. člena, ugotovitveni svet določi čas, v katerem mora prejeti poročila Tehničnega odbora, Tehnični odbor pa poročilo zagotovi v tem času. 4. Sekretariat CCC ustrezno pomaga Tehničnemu odboru pri njegovi dejavnosti. Zastopanost 5. Vsaka članica ima pravico biti zastopana v Tehničnem odboru. Vsaka članica lahko imenuje enega delegata in enega ali več namestnikov kot svoje predstavnike v Tehničnem odboru. Taka članica, ki je tako zastopana v Tehničnem odboru, se v tej prilogi imenuje “članica Tehničnega odbora”. Predstavnikom članic Tehničnega odbora lahko pomagajo svetovalci. Sekretariat WTO lahko prav tako sodeluje na teh zasedanjih s statusom opazovalca. 6. Članice CCC, ki niso članice WTO, so lahko zastopane na zasedanjih Tehničnega odbora z enim delegatom in z enim ali več namestniki. Taki predstavniki se udeležujejo zasedanj Tehničnega odbora kot opazovalci. 7. Pod pogojem odobritve predsedujočega Tehničnega odbora sme generalni sekretar CCC (v nadaljnjem besedilu generalni sekretar) vabiti predstavnike vlad, ki niso niti članice WTO niti članice CCC, in predstavnike mednarodnih vladnih in trgovinskih organizacij, da se udeležijo zasedanj Tehničnega odbora kot opazovalci. 8. Imenovanja delegatov, namestnikov in svetovalcev za zasedanja Tehničnega odbora se morajo sporočiti generalnemu sekretarju. Zasedanja Tehničnega odbora 9. Tehnični odbor se sestaja po potrebi, vendar najmanj dvakrat letno. Datum vsakega zasedanja določi Tehnični odbor na svojem prejšnjem zasedanju. Datum zasedanja se lahko spreminja ali na zahtevo katerekoli članice Tehničnega odbora s potrditvijo enostavne večine članic Tehničnega odbora ali v primerih, ki zahtevajo nujno obravnavo, na zahtevo predsedujočega. Ne glede na določbe v prvem stavku se Tehnični odbor sestaja po potrebi v zvezi z obravnavo zadev, ki jih pošilja ugotovitveni svet na podlagi določb 19. člena tega sporazuma. 10. Tehnični odbor zaseda na sedežu CCC, razen če ni drugače odločeno. 11. Generalni sekretar obvesti vse članice Tehničnega odbora in tiste, ki so določeni v 6. in 7. odstavku, vsaj 30 dni vnaprej pred prvim dnem zasedanja Tehničnega odbora, razen v nujnih primerih. Dnevni red 12. Generalni sekretar pripravi začasni dnevni red za vsako zasedanje Tehničnega odbora, ki se pošlje članicam Tehničnega odbora in tistim, ki so vključeni v 6. in 7. odstavku, vsaj 30 dni pred zasedanjem, razen v nujnih primerih. Ta dnevni red vsebuje vse točke, katerih vključitev je odobril Tehnični odbor na prejšnjem zasedanju, vse točke, ki jih je vključil predsedujoči na lastno pobudo in vse točke, katerih vključitev so zahtevali generalni sekretar, Odbor ali katerakoli članica Tehničnega odbora. 13. Tehnični odbor določi dnevni red na začetku vsakega zasedanja. Kadarkoli med zasedanjem lahko Tehnični odbor spremeni dnevni red. Funkcionarji in vodenje 14. Tehnični odbor izmed delegatov svojih članic izvoli predsedujočega in enega ali več namestnikov. Predsedujoči in njegov namestnik se izvolita za eno leto. Predsedujoči in njegov namestnik sta lahko ponovno izvoljena. Mandat predsedujočega ali njegovega namestnika, ki ne zastopata več članice Tehničnega odbora, samodejno preneha. 15. V odsotnosti predsedujočega z zasedanja ali dela zasedanja predseduje njegov namestnik, ki ima enake pristojnosti in naloge kot predsedujoči. 16. Predsedujoči zasedanja sodeluje v postopkih Tehničnega odbora kot tak in ne kot predstavnik članice Tehničnega odbora. 17. Poleg uporabe pooblastil, ki jih ima predsedujoči na podlagi teh pravil, predsedujoči odpira in zapira vsako zasedanje, usmerja razpravo, daje besedo in na podlagi teh pravil nadzoruje postopke. Predsedujoči lahko opozori govornika, če njegove pripombe niso primerne. 18. Med razpravo o katerikoli zadevi lahko delegacija sproži vprašanje postopka. V tem primeru predsedujoči takoj odloči o zadevi. Če ta odločitev naleti na nasprotovanje, predsedujoči predlaga zasedanju, da o tem sprejme odločitev, ki velja, če ni zavrnjena. 19. Generalni sekretar ali funkcionarji Sekretariata CCC, ki jih določi generalni sekretar, opravljajo sekretarsko delo za zasedanje Tehničnega odbora. Sklepčnost in glasovanje 20. Tehnični odbor je sklepčen, če ga sestavlja enostavna večina članic Tehničnega odbora. 21. Vsaka članica Tehničnega odbora ima en glas. Tehnični odbor odloča z večino, ki jo sestavljata vsaj dve tretjini prisotnih članov. Ne glede na izid glasovanja o določeni zadevi lahko Tehnični odbor Odboru ali CCC pripravi celovito poročilo o tej zadevi, v katerem opiše različna mnenja, ki so bila izražena v določenih razpravah. Ne glede na prejšnje določbe tega odstavka o zadevah, ki jih pošlje ugotovitveni svet, odloča Tehnični odbor s konsenzom. Če ni soglasja v Tehničnem odboru o vprašanju, ki ga je poslal ugotovitveni svet, Tehnični odbor priskrbi poročilo, ki navaja podrobnosti o zadevi in vsebuje mnenja članov. Jeziki in zapisniki 22. Uradni jeziki Tehničnega odbora so angleški, francoski in španski jezik. Govori ali izjave v kateremkoli od teh jezikov se takoj prevedejo v druge uradne jezike, razen če se vse delegacije strinjajo, da se ne prevaja. Govori in izjave v kateremkoli drugem jeziku se prevedejo v angleški, francoski in španski jezik pod enakimi pogoji, vendar mora v tem primeru določena delegacija zagotoviti prevod v angleški, francoski in španski jezik. Za uradne dokumente Tehničnega odbora se uporabljajo samo angleški, francoski in španski jezik. Zapisi in dopisi, ki naj jih obravnava Tehnični odbor morajo biti predloženi v enem od uradnih jezikov. 23. Tehnični odbor pripravi poročilo o vseh svojih zasedanjih in če predsedujoči meni, da je to potrebno, tudi zapisnike ali povzetke zasedanj. Predsedujoči ali tisti, ki ga ta pooblasti, poroča o delu Tehničnega odbora na vsakem zasedanju Odbora in na vsakem zasedanju CCC. 1. V praksi utegne biti za določene članice države v razvoju petletna odložitev uporabe sporazuma, ki jo določa prvi odstavek 20. člena, nezadostna. V takih primerih lahko članica država v razvoju zahteva pred koncem obdobja, ki ga določa prvi odstavek 20.člena, podaljšanje tega obdobja, pri čemer se razume, da bodo članice tako zahtevo ugodno obravnavale, če lahko določena članica država v razvoju ustrezno utemelji svojo zahtevo. 2. Države v razvoju, ki zdaj vrednotijo blago na podlagi uradno določenih najnižjih vrednosti, utegnejo želeti doseči pridržke, ki bi omogočili, da ohranijo take vrednosti na omejeni in predhodni podlagi pod pogoji, s katerimi se strinjajo članice. 3. Države v razvoju, ki menijo, da jim lahko zamenjava vrstnega reda na zahtevo uvoznika, ki je določena v 4. členu tega sporazuma, povzroči resne težave, utegnejo doseči pridržek glede uporabe 4. člena na podlagi: “Vlada.....si pridržuje pravico, da ustrezne določbe 4. člena sporazuma uporablja le takrat, kadar se carinski organi strinjajo z zahtevo, da se obrne vrstni red uporabe 5. in 6. člena.” Če države v razvoju dajo tak pridržek, članice soglašajo z njim na podlagi 21. člena sporazuma. 4. Države v razvoju utegnejo dati pridržek glede drugega odstavka 5.člena sporazuma na podlagi: “Vlada.....si pridržuje pravico, da se drugi odstavek 5.člena sporazuma uporablja v skladu z določbami ustrezne opombe, ne glede na to ali uvoznik tako zahteva.” Če države v razvoju dajo tak pridržek, članice soglašajo z njim na podlagi 21. člena sporazuma. 5. Določene države v razvoju utegnejo imeti težave z izvajanjem 1.člena sporazuma v zvezi z uvozom v njihovo državo po samostojnih zastopnikih, izključnih distributerjih in izključnih koncesionarjih. Če take težave nastanejo v praksi članic držav v razvoju pri izvajanju sporazuma, se pripravi študija v zvezi s tem vprašanjem na zahtevo take članice z namenom, da se poišče ustrezna rešitev. 6. 7.člen upošteva, da carinske uprave pri izvajanju sporazuma utegnejo imeti potrebo, da preverijo resnico ali točnost katerekoli izjave, dokumenta ali deklaracije, ki jim je predložena za namene carinskega vrednotenja. Na ta način ta člen ugotavlja, da utegnejo biti potrebne poizvedbe, ki imajo na primer namen ugotoviti, ali so elementi vrednosti, prijavljeni ali predloženi carini v zvezi z ugotavljanjem carinske vrednosti, popolni in točni. Članice imajo pravico zahtevati celovito sodelovanje uvoznikov pri teh izvedbah na podlagi svojihnacionalnih zakonov in postopkov. 7. Dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, vključuje vsa dejanska plačila ali plačila, ki jih mora opraviti kot pogoj za prodajo uvoženega blaga kupec prodajalcu ali kupec tretji osebi zaradi izpolnitve obveznosti prodajalcu. Članice se ob upoštevanju, da so se ministri 20. septembra 1986 sporazumeli, da bo Urugvajski krog mnogostranskih trgovinskih pogajanj imel za cilj “ uresničiti nadaljnjo liberalizacijo in širitev svetovne trgovine”, “utrditi vlogo GATT” in “povečati občutljivost sistema GATT za razvijajoče se mednarodno gospodarsko okolje”, ob upoštevanju, da določeno število članic držav v razvoju uporablja predodpremno kontrolo, ob spoznanju potrebe držav v razvoju, da uporabljajo tak ukrep dotlej in do te mere, kolikor je potrebno, da se preverijo kakovost, količina ali cena uvoženega blaga, z mislijo, da se morajo taki programi izvajati tako, da ne povzročajo nepotrebnih zastojev ali neenakopravne obravnave, ob upoštevanju, da se ta kontrola po definiciji izvaja na ozemlju članice izvoznice, ob spoznanju potrebe po vzpostavitvi sporazumnega mednarodnega okvira pravic in obveznosti članic uporabnic in članic izvoznic, ob spoznanju, da se načela in obveznosti GATT 1994 uporabljajo glede na tiste dejavnosti subjektov predodpremne kontrole, ki jih predpisujejo vlade, ki so članice WTO, ob spoznanju, da je zaželeno zagotoviti preglednost dejavnosti subjektov predodpremne kontrole in zakonov in predpisov, ki se nanašajo na predodpremno kontrolo, z željo, da se zagotovi hitra, učinkovita in pravična razrešitev sporov med izvozniki in subjekti predodpremne kontrole, ki izvirajo iz tega sporazuma, sporazumejo, kot sledi: