18. člen MMSTO

18.1 Opraviti se ne sme nobeno konkretno dejanje proti dumpinškemu izvozu iz druge članice, razen v skladu z določbami GATT 1994, kakor jih razlaga ta sporazum.(24) 18.2 Ni možen noben pridržek glede katerekoli določbe tega sporazuma brez soglasja drugih članic. 18.3 Pod pogoji pododstavkov 3.1 in 3.2 se določbe tega sporazuma uporabljajo za preiskave in proučitve obstoječih ukrepov, ki so sprožene na podlagi vlog, vloženih na dan ali po datumu začetka veljavnosti Sporazuma o WTO za določeno članico. 18.3.1 V zvezi z izračunom stopnje dumpinga in postopki povračil v tretjem odstavku 9. člena se uporabljajo pravila, ki so se uporabljala v zadnjem postopku ugotavljanja obstoja dumpinga oziroma proučitve. 18.3.2 Za namene tretjega odstavka 11. člena se domneva, da so obstoječi protidumpinški ukrepi uvedeni na dan, ki ni poznejši od dneva začetka veljavnosti Sporazum o WTO za določeno članico, z izjemo tistih primerov, v katerih je v veljavni domači zakonodaji članice že vključena določba enake vrste kakor tista v omenjenem odstavku. 18.4 Vsaka članica naredi vse potrebno, splošno ali posebno, da najpozneje do dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO zanjo zagotovi skladnost svojih zakonov, predpisov in upravnih postopkov z določbami tega sporazuma, kakor se te uporabljajo za določeno članico. 18.5 Vsaka članica obvesti Odbor o katerikoli spremembi v svojih zakonih in predpisih, ki so pomembni za ta sporazum, kakor tudi pri izvajanju takih zakonov in predpisov. 18.6 Odbor letno prouči izvajanje tega sporazuma ob upoštevanju njegovih ciljev. Vsako leto obvešča Svet za trgovino z blagom o razvoju v obdobju, na katero se nanaša določena proučitev. 18.7 Priloge k temu sporazumu so njegov sestavni del. 1. Ob uvedbi preiskave morajo biti oblasti članice izvoznice in podjetja, za katera je znano, da so prizadeta, obveščeni o namenu izvedbe preiskave na kraju samem. 2. Če je namen, da se v izjemnih primerih v preiskovalno skupino vključijo tudi nevladni strokovnjaki, morajo biti o tem obveščene oblasti in podjetja članice izvoznice. Za take nevladne strokovnjake morajo veljati učinkovite sankcije za kršitev zaupnosti. 3. Pridobivanje izrecnega privoljenja prizadetih podjetij članice izvoznice pred dokončnim dogovorom o obisku bi moralo biti običajna praksa. 4. Takoj ko je prejeto soglasje določenih podjetij, morajo preiskovalne oblasti obvestiti oblasti članice izvoznice o imenih in naslovih podjetij, ki naj bi jih obiskali, in o dogovorjenih datumih. 5. Pred obiskom je treba prizadeta podjetja obvestiti dovolj vnaprej. 6. Obiske z namenom razlage vprašalnika je treba opraviti le na zahtevo izvoznega podjetja. Tak obisk se sme opraviti le, če (a) oblasti članice uvoznice o tem obvestijo predstavnike določene članice, in (b) slednja ne nasprotuje obisku. 7. Ker je poglavitni namen preiskave na kraju samem preveriti dane informacije ali pridobiti nadaljnje podrobnosti, jo je treba opraviti, potem ko je prejet odgovor na vprašalnik, razen če podjetje soglaša z nasprotnim ter vlado članice izvoznice preiskovalne oblasti obvestijo o predvidenem obisku in ta temu ne nasprotuje; običajna praksa pa bi morala biti, da se določena podjetja pred obiskom obvestijo o splošni naravi informacij, ki naj bi bile preverjene, in o tem, katere nadaljnje informacije je treba zagotoviti, vendar to ne izključuje zahtev na kraju samem, da se zagotovijo nadaljnje podrobnosti v luči že pridobljenih informacij. 8. Na poizvedovanja ali vprašanja, ki jih postavljajo oblasti ali podjetja članice izvoznice in so bistvena za uspešno preiskavo na kraju samem, je treba odgovoriti, kadar je možno, pred obiskom. 1. Kakor hitro je možno, morajo po uvedbi preiskave preiskovalne oblasti natančno določiti informacije, ki jih zahtevajo od katerekoli zainteresirane strani, in način, na katerega mora zainteresirana stran te informacije pripraviti v svojem odgovoru. Oblasti morajo prav tako zagotoviti, da je določena stran seznanjena, če informacij ne zagotovi v razumnem času, da bodo oblasti prosto sprejemale ugotovitve na podlagi podatkov, ki so na voljo, vključno s tistimi, ki so vsebovani v vlogi za uvedbo preiskave, ki jo je vložila domača industrija. 2. Oblasti lahko tudi zahtevajo, da zainteresirana stran da svoj odgovor v obliki določenega sredstva (npr. računalniški trak) ali v računalniškem jeziku. Če je taka zahteva dana, tedaj morajo oblasti upoštevati razumno sposobnost zainteresirane strani, da odgovori v obliki zaželenega sredstva ali računalniškega jezika, in ne smejo zahtevati od zainteresirane strani, da v svojem odgovoru uporablja računalniški sistem, ki je drugačen od tistega, ki ga ta stran sama uporablja. Oblasti ne smejo vztrajati pri zahtevi, da se odgovor da kot računalniški zapis, če zainteresirana stran nima računalniške obdelave knjigovodskih podatkov in če bi zagotovitev zahtevanega odgovora imela za posledico neprimerno breme za zainteresirano stran, npr. povzročilo bi nerazumne dodatne stroške in težave. Oblasti ne bi smele vztrajati pri odgovoru v obliki določenega sredstva ali računalniškega jezika, če zainteresirana stran nima računalniško obdelanih knjigovodskih podatkov v takem sredstvu ali računalniškem jeziku in če bi priprava odgovora v skladu s tako zahtevo imela za posledico nerazumno dodatno breme za zainteresirano stran, npr. povzročilo bi nerazumne dodatne stroške in težave. 3. Vse informacije, ki jih je možno preverjati in so ustrezno predložene, tako da jih je možno uporabljati v preiskavi brez neprimernih težav, ki so dostavljene pravočasno, in če so temu ustrezno dane v sredstvu ali računalniškem jeziku, kar so oblasti zahtevale, je treba upoštevati pri oblikovanju ugotovitev. Če določena stran ne odgovori v obliki zaželenega sredstva ali računalniškega jezika, oblasti pa ugotovijo, da so dane okoliščine določene v drugem odstavku, tedaj odgovora, ki ni pripravljen v zaželenem sredstvu ali računalniškem jeziku, ne bi smeli šteti kot znatno oviro za preiskavo. 4. Če oblasti nimajo možnosti, da obdelujejo podatke, če so ti dani v določenem sredstvu (npr. računalniški trak) , tedaj je treba podatke zagotoviti v obliki pisnega gradiva ali katerikoli drugi obliki, ki je za oblasti sprejemljiva. 5. Četudi dane informacije niso idealne v vseh pogledih, to ne opravičuje oblasti, da jih ne upoštevajo, pod pogojem, da je zainteresirana stran ravnala v skladu s svojimi najboljšimi možnostmi. 6. Če dokazi ali informacije niso sprejeti, je treba o razlogih za to nemudoma obvestiti zainteresirano stran, ta pa mora imeti možnost, da zagotovi nadaljnja pojasnila v razumnem roku ob upoštevanju časovnih omejitev preiskave. Če oblasti menijo, da pojasnila niso zadovoljiva, je treba navesti razloge za zavrnitev takih dokazov ali informacij v katerikoli objavljeni ugotovitvi. 7. Če oblasti utemeljujejo svoje ugotovitve, vključno s tistimi, ki se nanašajo na normalno vrednost, na informacijah iz sekundarnega vira, vključno z informacijami, ki so vsebovane v vlogi za uvedbo preiskave, tedaj morajo biti posebej previdne. V takih primerih morajo oblasti, če je to izvedljivo, preveriti informacije iz drugih neodvisnih virov, ki so jim na razpolago, kot so objavljeni ceniki, uradna uvozna statistika in carinska poročila, in iz informacij drugih zainteresiranih strani med preiskavo. Toda jasno je, če neka zainteresirana stran ne sodeluje in se na ta način zadržujejo ustrezne informacije pred oblastmi, lahko taka situacija vodi k manj ugodnemu izidu za tako stran, kakor če bi ta stran sodelovala. 1 Izraz “uveden”, ki se uporablja v tem sporazumu, pomeni dejanje, s katerim članica formalno sproži preiskavo, kot je določeno v 5. členu. 2 Za prodajo enakega proizvoda, ki je namenjen porabi na domačem trgu države izvoznice, običajno velja, da je v zadostni količini za ugotavljanje normalne vrednosti, če taka prodaja pomeni 5 odstotkov ali več od prodaje določenega proizvoda v članici uvoznici, pod pogojem, da je nižji delež sprejemljiv, če dokazi kažejo, da je domača prodaja v takem nižjem deležu v zadostnem obsegu, da zagotavlja pravo primerjavo. 3 Uporaba izraza “oblasti” se v tem sporazumu razlaga, da pomeni oblasti na primerni višji ravni. 4 Podaljšani čas bi moral biti običajno eno leto, v nobenem primeru pa ne sme biti krajši od 6 mesecev. 5 Prodaja pod ravnijo stroškov na enoto se odvija v znatnih količinah, če oblasti ugotovijo, da je ponderirana povprečna prodajna cena v transakcijah, ki se obravnavajo zaradi ugotavljanja normalne vrednosti, pod ravnijo ponderiranega povprečja stroškov na enoto ali da obseg prodaje pod ravnijo stroškov na enoto pomeni manj kot 20 odstotkov prodanega obsega v transakcijah, ki se obravnavajo zaradi ugotavljanja normalne vrednosti. 6 Prilagoditve, ki so namenjene zagonskim dejavnostim, morajo izražati stroške na koncu zagonskega obdobja ali, če je to obdobje daljše od trajanja preiskave, zadnje stroške, ki jih lahko oblasti na razumen način upoštevajo med preiskavo. 7 Razume se, da se posamezni od zgoraj omenjenih dejavnikov lahko prekrivajo in oblasti zagotavljajo, da se ne podvajajo tiste prilagoditve, ki so že upoštevane na podlagi te določbe. 8 Običajno je datum prodaje datum pogodbe, naročilnice, potrditve naročila ali fakture, kar vsebuje materialne prodajne pogoje. 9 V tem sporazumu se z izrazom “škoda”, če ni drugače določeno, razume materialna škoda domači industriji, grožnja materialne škode domači industriji ali materialno omejevanje ustanovitve take industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena. 10 Primer tega, četudi ne edini, je obstoj prepričljivega razloga, da se verjame, da se bo v bližnji prihodnosti znatno povečal uvoz proizvodov po dumpinških cenah. 11 Za namen tega odstavka se šteje, da so proizvajalci v razmerju z izvozniki ali uvozniki samo, če (a) ima eden izmed njih neposredno ali posredno kontrolo nad drugim; ali (b) sta oba neposredno ali posredno pod kontrolo tretje osebe; ali (c) skupaj, neposredno ali posredno kontrolirajo tretjo osebo, pod pogojem, da obstajajo osnove za prepričanje, da je učinek tega razmerja tak, da vpliva na to, da se določen proizvajalec drugače ravna kot proizvajalci, ki niso v razmerju. Za namene tega odstavka velja, da eden kontrolira drugega, če je prejšnji pravno ali operativno v položaju, da lahko uveljavlja omejitve ali daje navodila drugemu. 12 V tem sporazumu “odmerjen” pomeni dokončno ali končno pravno določitev ali izterjavo carine ali takse. 13 Če je industrija razdrobljena in obsega izjemno veliko število proizvajalcev, smejo oblasti ugotoviti podporo in nasprotovanje z uporabo veljavnih metod statističnega vzorčenja. 14 Članice se zavedajo, da na ozemlju določenih članic delojemalci domačih proizvajalcev enakega proizvoda ali predstavniki teh delojemalcev lahko vložijo ali podprejo vlogo za preiskavo na podlagi prvega odstavka. 15 Kot splošno pravilo se omejitev časa za izvoznika računa od dneva, ko ta prejme vprašalnik, za katerega se za te namene domneva, da je prejet v enem tednu od dneva, ko je poslan tistemu, ki mora nanj odgovoriti, ali je poslan ustreznemu diplomatskemu predstavniku članice izvoznice, ali v primeru ločenega carinskega ozemlja članice WTO uradnemu predstavniku tega izvoznega ozemlja. 16 Razume se, da kadar gre za posebej veliko število določenih izvoznikov, se celotno besedilo pisne vloge da samo oblastem članice izvoznice ali ustreznemu trgovinskemu združenju. 17 Članice se zavedajo, da je na ozemlju določenih članic razkritje možno v skladu z ozko opredeljenim varovalnim ukazom. 18 Članice soglašajo, da zahtev za varovanje zaupnosti ne bi smeli arbitrarno zavračati. 19 Beseda “lahko” se ne sme razlagati tako, da je dovoljeno sočasno nadaljevanje postopkov z uporabo cenovnih zavez, z izjemo določbe četrtega odstavka. 20 Razume se, da se lahko zgodi, da spoštovanje rokov, ki so omenjeni v tem pododstavku in pododstavku 3.2, ne bi bilo možno, če je določen proizvod predmet postopka sodne revizije. 21 Določitev končne obveznosti plačila protidumpinške carine, kot je določeno v tretjem odstavku 9. člena, sama po sebi ni proučitev v smislu tega člena. 22 Če se znesek protidumpinške carine določa za nazaj, ugotovitev v zadnjem ugotovitvenem postopku na podlagi pododstvka 3.1 9. člena, da se ne terja carina, sama po sebi ne nalaga oblastem, da odpravijo dokončno določeno carino. 23 Tam, kjer oblasti zagotavljajo informacije in razlage v okviru določb tega člena v obliki ločenega poročila, morajo poskrbeti, da je tako poročilo dejansko na voljo širši javnosti. 24 Ni namen tega, da so izključene dejavnosti v skladu z ustreznimi določbami GATT 1994. 1. Primarna osnova za carinsko vrednost v smislu tega sporazuma je “transakcijska vrednost”, kot jo določa 1. člen. 1. člen je treba brati skupaj z 8. členom, ki med drugim predvideva prilagajanje ceni, ki je dejansko plačana, ali ceni, ki jo je treba plačati, v primerih, ko so na kupčevi strani nastali določeni elementi, za katere se šteje, da sestavljajo del carinske vrednosti, niso pa upoštevani v dejansko plačani ceni ali v ceni, ki jo je treba plačati za uvoženo blago. 8. člen prav tako predvideva upoštevanje določenih ugodnosti v okviru transakcijske vrednosti, ki se utegnejo prenašati od kupca na prodajalca v obliki določenega blaga ali storitev kot nadomestilo za denar. Od 2. do 7. člena so določene metode ugotavljanja carinske vrednosti, kadar te ni možno določiti na podlagi 1. člena. 2. Kadar carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi 1. člena, bi normalno moralo priti do posveta med carinsko upravo in uvoznikom z namenom, da se ugotovi osnova vrednosti v skladu z 2. in 3. členom. Možno je na primer, da ima uvoznik podatke o carinski vrednosti za enako ali podobno uvoženo blago, ki pa niso takoj na razpolago carinski upravi v pristanišču uvoza. Po drugi strani pa utegne carinska uprava imeti podatke o carinski vrednosti enakega ali podobnega uvoženega blaga, ki pa niso enostavno dostopni uvozniku. Posvetovalni postopek med obema stranema omogoča izmenjavo podatkov ob trgovinski zaupnosti z namenom, da se ugotovi prava osnova vrednosti za potrebe carinjenja. 3. 5. in 6. člen določata osnovi za carinsko vrednost, če te ni mogoče določiti na podlagi transakcijske vrednosti uvoženega blaga ali enakega ali podobnega uvoženega blaga. Z uporabo prvega odstavka 5. člena se določa carinska vrednost na podlagi cene, po kateri se blago prodaja v taki obliki, kot je uvoženo, neodvisnemu kupcu v državi uvoza. Uvoznik ima pravico, če tako zahteva, da se blago, ki se po uvozu predeluje naprej, ovrednoti v skladu s 5. členom. Z uporabo 6. člena se carinska vrednost ugotavlja na podlagi izračuna vrednosti. Metodi pomenita določene težave, zaradi česar ima uvoznik v skladu s 4. členom pravico izbirati vrstni red uporabe ene ali druge metode. 4. 7. člen določa način ugotavljanja carinske vrednosti, če te ni možno ugotavljati na podlagi kateregakoli od prejšnjih členov. Članice se v zvezi z mnogostranskimi trgovinskimi pogajanji, z željo uveljavljanja ciljev GATT 1994 in zagotavljanja dodatnih koristi v mednarodni trgovini za države v razvoju, ob spoznanju pomena določb VII. člena GATT 1994, z željo razčlenjevati pravila zaradi njihove uporabe in z namenom zagotavljati večjo enotnost in zanesljivost pri njihovem izvajanju, ob spoznanju potrebe po pravičnem, poenotenem in nevtralnem sistemu vrednotenja blaga za potrebe carinjenja, ki izključujejo uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti, ob spoznanju, da bi morala biti v največji možni meri podlaga za vrednotenje blaga za potrebe carinjenja transakcijska vrednost blaga, ki je predmet vrednotenja, ob spoznanju, da bi carinsko vrednotenje moralo temeljiti na enostavnih in enakovrednih merilih, ki so skladna s trgovinsko prakso, ter da morajo biti postopki vrednotenja splošno uporabni brez diskriminacije glede na vir dobavljenega blaga, ob spoznanju, da se postopki vrednotenja ne bi smeli uporabljati v boju proti dumpingu, sporazumejo, kot sledi: