47. člen ZNB

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je inšpekcijski organ v upravnem postopku odreditve ukrepa obveznega cepljenja, na podlagi 22. in 47. člena v povezavi s 6. točko 10. člena ZNB, dolžan ugotavljati, ali je bila pri subjektu upravnega postopka v zvezi s cepljenjem opravljena pojasnilna dolžnost v skladu z 20. členom ZPacP?

Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Podan je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik ni dokazal, da bi upravičeno odklonil (samo)testiranje oziroma bi bil upravičeno odsoten z dela. Pogodba o zaposlitvi tožniku tudi ni bila podana kot povračilni ukrep zaradi netestiranja, temveč zato, ker tožnik ni spoštoval Navodil delodajalca (ni izkazoval pogoja PCT, zavrnil je samotestiranje) in je neupravičeno izostal z dela.

Na podlagi 94. člena ZJU je tožnik moral upoštevati navodila nadrejenih, skladno z 12. členom ZVZD-1 in 35. členom ZDR-1 pa je moral spoštovati in izvajati tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot je tudi pogoj PCT, kadar je to pogoj za opravljanje dela, kot je bilo v spornem obdobju. Neosnovane so pritožbene navedbe, da je testiranje kot pogoj za nastop in opravo dela predstavljalo obliko prisilnega dela, češ da delavec ni imel izbire, če je hotel obdržati delo, se je moral podrediti predpisanim ukrepom. Takšne navedbe povsem zgrešijo bistvo delovnega razmerja. Delavec se namreč prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca. Svoboda izbire delavca se tako nanaša na sklenitev in prenehanje delovnega razmerja. Ko pa je delavec vključen v organiziran delovni proces delodajalca, je dolžan delo opravljati po (zakonitih) navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Toženka se je k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezala v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. V primeru odklonilnega odnosa do cepljenja oziroma testiranja (ali nošenja mask) ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja pa je stvar odločitve posameznika.

Nepravilno je stališče tožnice v pritožbi, da je predložitev dokazil v zvezi z izpolnjevanjem PCT pogoja utemeljeno zavrnila na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDR-1. Določba 34. člena ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela (navodila), če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma predložitev dokazil o njegovem izpolnjevanju predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki nikakor niso protipravna. Tožena stranka je bila določbe odloka dolžna upoštevati, posledično pa od delavcev zahtevati izpolnjevanje pogoja PCT, saj bi se v nasprotnem primeru izpostavila možnosti inšpekcijskih ukrepov in globam v prekrškovnem postopku. Nespoštovanje sprejetih ukrepov predstavlja tudi možno zdravstveno grožnjo za vse ostale sodelavce ter posledično lahko ogroža poslovanje delodajalca zaradi povečanega absentizma (bolniške, karantene, izolacije).

Obveznost cepljenja je v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost, ki nastane že na podlagi samega zakona in ne na podlagi inšpekcijske odločbe. Za izrek ukrepa o opravi na predpisan način manjkajoča obvezna cepljenja so pravno relevantne le tiste okoliščine, iz katerih je razvidno, da obvezno cepljenje ni bilo izvedeno, in da ni razlogov za opustitev celjenja. Neizvršena zakonsko predpisana pojasnilna dolžnost ni razlog za izpodbijanje ukrepa zdravstvenega inšpektorja.

Ker se je tožena stranka oprla na razlago ZNB oziroma je tožniku omejila pravico iz 8. člena EKČP in 54. člena Ustave na način, ki ni predpisan z zakonom, je izpodbijani akt nezakonit, in so bili kršeni postopkovni standardi, ki stranki zagotavljajo sodelovanje v posebnem ugotovitvenem postopku na ustni obravnavi in zagotavljajo spoštovanje načela materialne resnice.

Tožnica prezre, da se tretji odstavek 1. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih ne nanaša na dejavnost lastnika bazena, ampak na bazen kot objekt oziroma prostor. Prvi del stavka namreč govori o bazenih do 30 m2, drugi del stavka pa o podobnih prostorih, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Pravilnik torej ne izvzema bazenov v sklopu savn, ampak se nanaša na vse bazene s površino vode nad 30 m2 ne glede na namen bazena in ne glede na to, v katerem prostoru se nahaja. Ker za uporabo pravilnika tudi ni pomembno, koliko ljudi se v bazenu lahko nahaja, so tožničine navedbe o tem, kdo bazen uporablja, irelevantne. Tožnica meni, da strokovno mnenje NIJZ ni predpis, vendar s tem v obravnavanem primeru ne more uspeti, ker je dal navodilom NIJZ značaj predpisa pravilnik. V tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah je namreč določeno, da upravljavec pripravi načrt iz prvega odstavka tega člena v skladu z navodili za izdelavo načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča, ki jih pripravi NIJZ in so objavljena na njegovi spletn

Glede na določbe ZNB in glede na to, da kontraindikacij tožnika niti ne navajata, je odreditev inšpekcijskega ukrepa v konkretnem primeru utemeljena.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu. Vprašanje obstoja pravne podlage za inšpekcijsko ukrepanje v obravnavani zadevi ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago določb ZNB in ZZdrI, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami (o posledicah, ki naj bi njenemu otroku nastale kot posledica izpodbijane odločitve), ki so bile že presojena v postopku opustitve (oziroma neopustitve) cepljenja, ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (ukrepa zdravstvene inšpekcije, da jo vključi v program obveznega cepljenja za otroka).

V konkretni zadevi je bil predlog za opustitev cepljenja A.A. pravnomočno zavrnjen, zato bi morala tožnica, glede na določilo 22. člena ZNB, po katerem je cepljenje proti določenim boleznim obvezno, poskrbeti za cepljenje otroka. Ker pa za cepljenje ni bila pripravljena poskrbeti prostovoljno, je prvostopenjski organ po presoji sodišča utemeljeno izdal izpodbijano odločbo.

Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi. Zdravstveni inšpektor lahko odredi, da se odpravijo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, ugotovljene v tem pogledu pri izvajanju inšpekcijskega nadzora. Izrek odločbe je jasen in določen takrat, če ne dopušča različnega tolmačenja. Tožeča stranka zgolj posplošeno trdi, da njene obveznosti iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, ker se izrek sklicuje na mnenje ZZV. Ne trdi pa hkrati, da ji sam izrek ni jasen in da torej ne more nedvoumno razbrati, kaj mora storiti po izpodbijani odločbi. Mnenje ZZV je prejela pred izdajo odločbe, povzeto je tudi v obrazložitvi odločbe. Zato dvoma o tem, na kaj se izrek odločbe nanaša in kakšne so po njem obveznosti tožeče stranke, ni. Pri tem ni odveč dodati, da je bilo mnenje ZZV edino strokovno mnenje, izdano za potrebe tega upravnega postopka.

Cepljenje proti nalezljivim boleznim je zakonska obveznost, ki se jo lahko opusti le, če so za to izpolnjeni pogoji.

Če tožnica ni uredila obveznega cepljenja za svojega mladoletnega otroka, zdravstveni inšpektor odredi ukrepe po Zakonu o nalezljivih boleznih.

Ker je cepljenje proti nalezljivim boleznim zakonska obveznost, ki se jo lahko opusti le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa v tem primeru niso izpolnjeni, tožnik ne more izpodbiti odločbe zdravstvenega inšpektorja, s katero mu je naloženo, da pripelje otroka na obvezno cepljenje.

Inšpekcijski ukrep odreditve zdravstvenega pregleda (7. točka 47. člena Zakona o nalezljivih boleznih) se izreče, če posameznik, za katerega je podan sum na bolezen, ki je z zakonom določena za nalezljivo in za katero preprečevanje in obvladovanje so z zakonom določeni posebni ukrepi, ne ravna v skladu z odrejenim posebnim ukrepom.