22. člen ZVV

Izpodbijani akt pomeni poseg v pridobljeno pravico tožnika s področja zdravstvenega varstva oziroma socialne varnosti, kar v konkretnem primeru pomeni zmanjšanje obsega določenih upravičenj tožnika. Vendar pa po ustavno-sodni praksi Ustavnega sodišča s področja socialnih pravic vojnih invalidov po Zakonu o vojnih invalidih in s primerljivega področja socialnih pravic oziroma posebnih pogojev za upokojevanje policistov izhaja, da je zmanjšanje pravic za naprej lahko ustavno dopustno.

Po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa o (delni) zavrnitvi tožnikove zahteve pravilna, saj zakon priznanje pravice, ki izhaja iz pridobljenega statusa vojnega veterana, časovno veže na uveljavitev takšne zahteve, torej na uveljavitev zahteve po priznanju v ZVV naštetih pravic, in ne od pridobitve statusa vojnega veterana.

Upravnega organa v zvezi s tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila o opravljanju dolžnosti pri obrambi Slovenije, ne vežeta določili 179. oziroma 180. člena ZUP v tem smislu, da takšno potrdilo tožena stranka tudi izda. To pa ne pomeni, da tožnik ne bi mogel sodelovanja pri opravljanju dolžnosti obrambe Slovenije dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi pred pristojno upravno enoto, vključno s predlogom za izvajanje dokazov, ki izvirajo iz morebitnih evidenc tožene stranke, ali pa z zaslišanjem prič.

Tožena stranka je sicer v izpodbijani odločbi zagovarjala pravilno stališče, da prvostopenjski upravni organ ni dolžan na podlagi 179. in 180. člena ZUP izdati potrdila, da je tožnik opravljal dolžnost pri obrambi RS med agresijo v Narodni zaščiti KS C, vendar pa tožena stranka ni tej obrazložitvi prilagodila izreka izpodbijane odločbe. Za stranko je namreč lahko pomembno, ali je s prvostopenjsko upravno odločbo ugotovljeno, da upravni organ ni dolžan izdati zahtevanega potrdila, ali pa da je v prvostopenjski upravni odločbi ugotovljeno, da vlagatelj ni sodeloval pri opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot pripadnik narodne zaščite.