Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN)

Žrtev vojnega nasilja je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Žrtev vojnega nasilja po tem zakonu je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec). Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega in drugega odstavka tega člena. Žrtev vojnega nasilja je ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena povzročen na ozemlju dežele Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji in oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Žrtev vojnega nasilja po tem zakonu je ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi oseba, ki so ji organi JLA ali organi za notranje zadeve dotedanje SFRJ v času od 25. 6. 1991 do 18. 10. 1991 zaradi razlogov iz prvega odstavka tega člena odvzeli prostost. Žrtve vojnega nasilja se v skladu z zakonom lahko združujejo v društva žrtev vojnega nasilja. Društvom žrtev vojnega nasilja se lahko podeli status društva, ki deluje v javnem interesu. O podelitvi statusa odloča ministrstvo, pristojno za žrtve vojnega nasilja, na podlagi temeljnega akta in programa društva, ki zagotavlja dejavnost javnega pomena zlasti na področju socialno zdravstvenega skrbstva in zgodovinskega izročila okoliščin in trpljenja žrtev vojnega nasilja ter na podlagi dejanske aktivnosti in porabe sredstev društva v določenem obdobju, iz katerih je razvidno, da delovanje društva presega interese njegovih članov. Kriteriji za presojo o določitvi statusa društva so še pretežna poraba sredstev društva za namene javnega interesa, zagotovljen nadzor nad porabo javnih sredstev in pogodbeno urejena razmerja med društvom in ministrstvom, pristojnim za uresničevanje dejavnosti, ki so javni interes. Društva žrtev vojnega nasilja pridobijo z dnem uveljavitve tega zakona lastninsko pravico na družbeni lastnini, s katero razpolagajo ob uveljavitvi tega zakona.

Za žrtev vojnega nasilja se šteje oseba iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena, pri kateri je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece. Za žrtev vojnega nasilja se šteje oseba iz tretjega odstavka prejšnjega člena, pri kateri je odvzem prostosti trajal najmanj en mesec.

Ob pogojih iz 2. člena in prvega odstavka 3. člena tega zakona je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot.

Žrtev vojnega nasilja je tudi vojaški vojni invalid, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po posebnem zakonu in civilni invalid vojne s priznanim statusom po posebnem zakonu.

Ne glede na pogoje iz 2. člena tega zakona se za žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresorja.

Do varstva po tem zakonu je upravičen družinski član žrtve vojnega nasilja v obsegu določenem za družinskega člana vojnega invalida po zakonu o vojnih invalidih.

Pravice žrtev vojnega nasilja so:

1.     zdravstveno varstvo,

2.     zdraviliško in klimatsko zdravljenje,

3.     povračilo potnih stroškov,

4.     priznanje pokojninske dobe,

5.     pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji,

6.     pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu,

7.     doživljenjska mesečna renta,

8.     prednost pri dodelitvi socialnega stanovanja.

Pravico do varstva po tem zakonu ima žrtev vojnega nasilja, ko dopolni 50 let starosti ali je pri njej nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Žrtev vojnega nasilja lahko uveljavi pravice iz prejšnjega člena, če teh ali podobnih pravic ne more uveljaviti po drugih predpisih ali v tuji državi.

Žrtvi vojnega nasilja se zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja.

Žrtev vojnega nasilja ima pravico do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ob pogojih in v obsegu, predpisanem za vojne invalide.

Žrtev vojnega nasilja ima pravico do povračila potnih stroškov pri uveljavljanju pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja. Pravica iz prejšnjega odstavka se uveljavlja ob pogojih in v obsegu, predpisanem za vojne invalide.

Taboriščniku (v nemškem koncentracijskem taborišču, v Jesenovcu ali na otoku Rabu) in zaporniku iz 2. člena tega zakona, se čas prebit v koncentracijskem taborišču ali zaporu prizna kot posebna doba v dvojnem štetju, čas po 15. maju 1945 do povratka v domovino pa v dejanskem trajanju. Internirancu (internacijsko taborišče z odvzemom svobodnega gibanja v Italiji ali v taborišču za ukradene otroke), izgnancu, delovnemu deportirancu, beguncu in prisilnemu mobilizirancu se prizna pokojninsko dobo v dejanskem trajanju do povratka v domovino. Žrtvi vojnega nasilja, ki je bila v času, prebitem v okoliščinah za priznanje statusa žrtev vojnega nasilja iz prvega in drugega odstavka tega člena mlajša od 15 let, se čas, prebit v teh okoliščinah, šteje v pokojninsko dobo kot posebna doba. Če ima žrtev vojnega nasilja priznano posebno dobo iz drugega naslova, lahko uveljavi pravico iz tega člena, če je to zanjo ugodnejše. Za polni mesec šteje, če je nasilje trajalo več kot 15 dni.

Žrtev vojnega nasilja, ki je bila v času trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa mlajša od 15 let, pridobi pravico do starostne pokojnine, ko dopolni starost 60 let (moški) oziroma 55 let (ženska) in pokojninsko dobo 20 let, ali pravico do predčasne pokojnine, ko dopolni 55 let (moški) oziroma 50 let (ženska) in pokojninsko dobo 35 let (moški) oziroma 30 let (ženska), ali pravico do upokojitve s polno pokojninsko dobo pri starosti 55 let (moški) oziroma 50 let (ženska). Starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine po prejšnjem odstavku se zniža za toliko časa, kolikor je trajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, vendar največ do omejitev iz prejšnjega odstavka.

Žrtev vojnega nasilja iz prvega odstavka 2. člena, 4. in 5. člena tega zakona ima pravico do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu.

Doživljenjska mesečna renta je oblika delnega materialnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja iz 2. člena tega zakona, ki se valorizira tako kot pokojnine in znaša za vsak mesec nasilja:

-       za taboriščnika in zapornika po 300 tolarjev,

-       za izgnanca in interniranca po 200 tolarjev,

-       za delovnega deportiranca in pobeglega pred izgonom po 120 tolarjev, pri čemer se čas trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja šteje v dejanskem trajanju, do povratka v domovino. Če se je žrtev vojnega nasilja vrnila v domovino po 31. 12. 1945, se ji čas po tem datumu prizna le, če dokaže, da se pred tem ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila. Za poln mesec se šteje, če je nasilje trajalo več kot petnajst dni. Upravičenec do denarne rente ne plačuje davka od dohodka.

Upravičenec do odškodnine v obliki denarne rente je prisilni mobiliziranec, ki je zaradi nepriznavanja obdobij zavarovanja od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih pred 31. 3. 1992, ostal v zavarovanju tudi po času, ko bi z upoštevanjem teh obdobij dosegel polno pokojninsko dobo in njegova skupna zavarovalna doba z upoštevanjem navedenih obdobij presega polno pokojninsko dobo. Denarna renta znaša toliko, kolikor bi znašalo povečanje pokojnine upravičencu za 1% za vsako dopolnjeno leto nepriznane zavarovalne dobe iz prejšnjega odstavka, ki presega polno pokojninsko dobo in se valorizira tako kot pokojnine. O pravici in višini denarne rente za nepriznano zavarovalno dobo v obdobju od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 odloči na zahtevo upravičenca Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po pogojih in v višini po tem členu. Zavod denarno rento izplačuje mesečno. Za polni mesec šteje več kot petnajst dni priznane zavarovalne dobe nad polno pokojninsko dobo.

Žrtev vojnega nasilja, ki nima rešenega stanovanjskega vprašanja, ima pri kandidiranju za socialna stanovanja prednost pred drugimi prosilci.

O priznanju statusa žrtve vojnega nasilja in pravic po tem zakonu odloča na prvi stopnji upravna enota. O pritožbah zoper odločbe upravne enote odloča ministrstvo, pristojno za žrtve vojnega nasilja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo). Ministrstvo zagotavlja nadzorstvo in strokovno pomoč pri delu upravnih enot.

O priznanju pokojninske dobe kot posebne dobe in pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji odloča zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi potrdila o vpisu v evidenco žrtev vojnega nasilja.

V postopku za uveljavljanje statusa in pravic po tem zakonu se uporabljajo določila zakona o splošnem upravnem postopku, zakona o vojnih invalidih in na njegovi podlagi izdanih predpisov, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Status in pravice po tem zakonu se uveljavljajo na zahtevo stranke.

Na podlagi odločbe o priznanju časa, prebitega v zaporih, internaciji, konfinaciji, deportaciji ali na prisilni izselitvi v pokojninsko dobo kot posebno dobo v dejanskem trajanju ali odločbe o priznanju statusa vojaškega vojnega invalida ali civilnega invalida vojne, uveljavlja oseba status žrtve vojnega nasilja tako, da zahteva pri upravni enoti vpis v evidenco žrtev vojnega nasilja (v nadaljnjem besedilu: evidenca) ter izdajo potrdila o statusu žrtve vojnega nasilja. Če upravna enota v primeru iz prejšnjega odstavka zavrne vpis v evidenco in izdajo potrdila o statusu žrtve vojnega nasilja, izda o tem ustrezno odločbo. Po opravljeni reviziji odločbe o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja vpiše upravna enota po uradni dolžnosti to osebo v evidenco.

Uživalec pravic po tem zakonu je dolžan v petnajstih dneh prijaviti upravni enoti vsako spremembo, ki vpliva na posamezno pravico ali njen obseg.

Glede pridobitve, uživanja in izgube pravic, povrnitve neupravičeno pridobljenih prejemkov, nadzora in zbirk podatkov ter podzakonskih aktov se smiselno uporabljajo določbe zakona o vojnih invalidih, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Evidenca vsebuje naslednje osebne podatke:

-       ime in priimek žrtve vojnega nasilja in njegovega zakonitega zastopnika;

-       državljanstvo;

-       enotno matično številko občana;

-       rojstne podatke;

-       prebivališče;

-       vrsto in čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa;

-       dokument, ki je podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, z navedbo številke, datuma in organa, ki ga je izdal;

-       podatke o vrsti in obsegu pravic po tem zakonu. Osebni podatki iz prejšnjega odstavka se shranjujejo v evidenci kot trajni.

Evidence iz prejšnjega člena vodijo in vzdržujejo upravne enote, uporablja in hrani pa jih tudi ministrstvo zaradi opravljanja nalog v skladu s tem zakonom.

Podrobnejša navodila o načinu zbiranja podatkov, vodenju evidence in načinu posredovanja osebnih podatkov ter vsebini in obrazcu potrdila o statusu žrtve vojnega nasilja, predpiše minister, pristojen za žrtve vojnega nasilja (v nadaljnjem besedilu: minister).

Sredstva za uveljavljanje in uživanje pravic po tem zakonu se zagotavljajo iz državnega proračuna. Sredstva za povečane obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki nastajajo zaradi uveljavitve pokojninske dobe iz 13. člena tega zakona in pokojnine pod ugodnejšimi pogoji iz 14. člena tega zakona, se zagotavljajo iz državnega proračuna. Sredstva iz prvega in drugega odstavka tega člena se za osebe iz 4. člena tega zakona zagotavljajo iz državnega proračuna, če ni z meddržavnim sporazumom drugače določeno. Zakon o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95 ) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:

Revizijo odločb iz tretjega odstavka 22. člena tega zakona opravi ministrstvo v enem letu od prejema odločbe v revizijo.

Minister izda podzakonski akt iz 27. člena tega zakona v treh mesecih po njegovi uveljavitvi.

Ta zakon začne veljati 1. januarja 1996.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN-A (Uradni list RS, št. 8/96 ) vsebuje naslednjo končno določbo: Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96 ) vsebuje naslednjo končno določbo: Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN-C (Uradni list RS, št. 70/97 ) vsebuje naslednjo končno določbo: Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.