20. člen ZZVN

Tožeča stranka v predlogu za obnovo ne uveljavlja novega, temveč drugačno dejstvo, kot v prvotnem postopku, uveljavlja pa ga v tožbi zato, ker ni vedela, kaj beseda Pflichtjahr pomeni in se je zato v zahtevi napačno „držala“ tega izraza. Navedbe v predlogu za obnovo so zavestno drugačne in prilagojene želenim učinkom. Očitno je, da gre za dejstva oziroma okoliščine, za katera je tožnica vedela ves čas in bi jih torej lahko, oziroma celo morala, kolikor so resnične, navesti že v prejšnjem postopku, saj je v skladu z 11. členom ZUP izrecno zavezana govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so ji priznane. Čim je tako in ne gre za situacijo iz drugega odstavka 261. člena ZUP, ni pogojev za to, da se predlaga obnova in bi bilo potrebno predlog tožnice na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP s sklepom zavreči. Vsebinski preizkus predloga za obnovo, ki ga je opravil drugostopenjski organ, ni bil potreben.

Upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvedenskih mnenj, to je v tem primeru izvidov in mnenj pristojne zdravniške komisije. V konkretnem primeru nobena od zdravniških komisij ni izdala pozitivnega izvida in mnenja in sicer iz razloga, ker predmetna bolezen ne predstavlja indikacije za napotitev na zdraviliško zdravljenje.

Ker je bilo o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je drugostopenjski organ pravilno uporabil določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP in ponovno zahtevo tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca pravilno zavrgel.

Do doživljenjske mesečne rente je tožnik po določbi 79. člena ZVojI upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Na datum ne more vplivati čas vložitve prve zahteve, glede katere je bil postopek odločanja pravnomočno končan, niti v tistem postopku morebitno storjene kršitve, ki so imele za posledico nezakonito odločitev, saj je te mogoče uveljavljati le v pravnih sredstvih zoper odločbo po določbah ZUP in v nadaljevanju s tožbo v upravnem sporu.

O obnovi postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša.

Ker sta od časa odločanja o prejšnji zahtevi ostala nespremenjena tako materialnopravna podlaga kot tudi dejansko stanje, na kateri temeljita tako prva kot ponovna zahteva, bi moral prvostopenjski organ po določbah 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zahtevo zavreči.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca mora biti v upravnem postopku dokazano, da je osebi neposredno in konkretno grozilo vojno nasilje in je zaradi tega morala pobegniti. Samo dokazovanje bega s pričakovanim nasiljem, ki ga prinaša vsaka vojna, še ne dokazuje tudi dejstva neposredno grozečega vojnega nasilja.

Če je tožnik vložil novo vlogo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja potem, ko na v reviziji odpravljeno odločbo ni vložil tožbe, mu gredo pravice iz tega statusa od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

Za status otroka po določbi v času odločanja upravnega organa veljavnega 3. odstavka 2. člena ZZVN (sedaj 5. odstavek) je bistvena njegova osebna povezanost in s tem izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom iz 1. in 2. odst. 2. člena ZZVN, ki trajajo zoper starše ali tistega od staršev, s katerim otrok ob rojstvu in v času trajanja prisilnih dejanj ali ukrepov živi.

Pri izgnanstvu mora biti poleg pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN izpolnjen še dodaten pogoj iz 3. člena istega zakona, torej, da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo tri mesece. Prisilna odsotnost po pregonu iz domače hiše sama po sebi še ne pomeni dejanske podlage za priznanje statusa izgnanca.