40. člen ZVojI

Vojni invalid, ki zaradi vojne invalidnosti potrebuje tehnične pripomočke, ki omogočajo njegovo mobilnost (osebno motorno vozilo, prilagoditev osebnega motornega vozila, prenosna klančina, dvižni sedež, sedež za prenos ter dvigalo za premestitev iz vozička v osebni avto) ali samostojno življenje (telefon z gumbom za klic v sili, Braillova vrstica za vojnega invalida, ki je usposobljen za uporabo računalnika, telefonska slušalka, silhuetni induktor, budilka za gluhe, svetlobni indikatorji zvonjenja hišnega in telefonskega zvonca ter stacionarno ali prenosno povečalo), ima pravico do doplačila k tem stroškom, če se ti pripomočki ne zagotavljajo po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in se vojnemu invalidu ne zagotavljajo v domu za starejše, v posebnem socialno-varstvenem zavodu ali v zavodu za usposabljanje, v katerem biva. Vojni invalid ima ob pogojih iz prejšnjega odstavka pravico tudi do doplačila za nakup protez, ortoz in drugih tehničnih pripomočkov, ki se zagotavljajo v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, veljavnih na dan uveljavitve tega zakona. Doplačilo k stroškom nabave osebnega motornega vozila in doplačilo k stroškom prilagoditve osebnega motornega vozila se dodeli na vsakih šest let, šteto od dneva vložitve zahteve, doplačilo k stroškom nabave drugih tehničnih pripomočkov pa se praviloma dodeli enkrat, ponovno pa le v primeru, da je postal tehnični pripomoček zaradi sprememb okvar zdravja vojnega invalida neuporaben, ali je zaradi sprememb okvar zdravja ali iz drugih razlogov, vendar ne zaradi neustreznega ravnanja vojnega invalida, prišlo do poškodovanja tehničnega pripomočka, pa popravilo ali prilagoditev ni možna. Višina doplačila se določi v ustreznem odstotku od nabavne cene tehničnega pripomočka, pri čemer višina doplačila ne sme presegati dvanajst odmernih osnov, veljavnih v času vložitve zahteve.