19. člen ZVojI

Najvišji odstotek invalidnosti za težjo obliko ugotovljene nevrotične motnje je 60%. Tožniku je torej že v letu 1985 bila priznana najvišja možna stopnja invalidnosti za njegovo bolezen, tako da tudi s tega vidika zvišanje odstotka invalidnosti ni mogoče.

Na podlagi 2. odstavka 19. člena ZVojI tožniku ni mogoče povečati odstotka invalidnosti, ne glede na poslabšanje bolezni. Pri ugotavljanju odstotka invalidnosti se namreč v primeru bolezni upošteva ustrezen odstotek celotne okvare zdravja glede na naravo bolezni in njen razvoj. Zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati tožnikove navedbe o tem, da se je njegovo zdravstveno stanje zaradi sladkorne bolezni bistveno poslabšalo.

Popolna in obrazložena izvid in mnenje zdravniške komisije predstavljata podlago za ugotavljanje odstotka vojne invalidnosti.

V skladu s 3. odstavkom 19. člena ZVojI in 4. odstavkom 10. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti, v primerih, ko gre za endrogena nagnjenja oziroma za endrogene vzroke obolenj, priznanega odstotka invalidnosti pozneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare zdravja. To pomeni,da v konkretnem primeru ni podlage za vsebinsko odločanje o tožnikovi zahtevi in bi bilo zato pravilneje, da se njegova vloga zavrže.

O odstotku tožnikove invalidnosti, kot posledice bolezni, ki jo je tožnik imel že prej, pa se je v pravnorelevantnih okoliščinah poslabšala, ni bilo odločeno, če je bila njegova zahteva za priznanje statusa vojnega invalida zavrnjena.

Dokazna ocena tožene stranke, da gre pri tožnikovi bolezni za prirojeno malformacijo nima ustrezne obrazložitve, ki jo zahtevajo pravila dokazovanja po ZUP ob upoštevanju dejstva, da se v obravnavanem sporu dokazni postopek nanaša za varstvo pravic v zvezi z invalidnostjo, ki so del socialnih pravic iz določila 2. odstavka 50. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I). Tožena stranka na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje z nobenim stavkom v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne obrazloži niti ne pojasni, zakaj je mogoče sklepati, da je tožnikova bolezen prirojena. Sama trditev, četudi je povzeta od mnenja ekspertne zdravniške komisije, v konkretnem primeru, v katerem gre za ugotavljanje statusa in pripadajočih pravic civilnega invalida vojne po uradni dolžnosti in gre za zmanjšanje pridobljene ravni pravic tožnika, ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe. Kajti, ugotovitev zdravniške komisije mora biti do neke mere utemeljena. Ta mera je določena z ZVojI in sicer gre za možnost sklepanja, da so vojne razmere na bolezen precej vplivale, da se je poslabšala (19. člen ZVojI). V smislu tega dokaznega standarda je treba v konkretnem primeru u