123. člen ZVojI

Določbe ZVojI kljub noveli ZVojI-C ne določajo, s katerim posebnim datumom začne učinkovati odločba, izdana na podlagi navedenega člena. Zato je treba šteti, da odločba učinkuje lahko le za vnaprej, enako pa velja tudi za revizijsko odločbo. Ker gre pri tožnici za dedno bolezen, kar pomeni, da izguba vida ni neposredna posledica vojnih razmer, tožnica ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost (21. člen ZVojI), dodatek za pomoč in postrežbo pa je tožnici potreben izključno na podlagi druge invalidnosti (1. odstavek 25. člena ZVojI).

Določba 123. člena ZVojI ne določa, da se zožijo oz. ukinejo že uveljavljene pravice za čas pred izdajo odločbe, izpodbijane v upravnem sporu. Zato ne upravni organ prve stopnje, ne tožena stranka nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.

Ob prevedbi, ki temelji na 123. členu ZVojI, je potrebno upoštevati ureditev 2. odstavka 122. člena ZVojI, ki določa, da se ne prevedejo odstotki invalidnosti vojnih invalidov, ki bodo ta status uveljavili do uveljavitve enotnih kriterijev za ocenjevanje vseh vrst invalidnosti v Republiki Sloveniji. Če je imela tožnica do sprejema novih meril že uveljavljen status civilnega invalida vojne VI. skupine zaradi 60% invalidnosti, glede na izrecno določbo 2. odstavka 122. člena ZVojI ni zakonske podlage za prevedbo odstotka invalidnosti - ob prevedbi na podlagi 123. člena ZVojI.

Odstotek invalidnosti, ki je bil civilnemu invalidu vojne priznan po predpisih pred uveljavitvijo Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Ur.l. RS, št. 63/95), se pri prevedbi pravic na podlagi 123. člena ZVojI ne more spremeniti. V 2. odstavku 122. člena ZVojI je namreč določeno, da se odstotki invalidnosti vojnih invalidov, ki bodo ta status uveljavili do uveljavitve enotnih kriterijev za ocenjevanje vseh vrst invalidnosti v Republiki Sloveniji, ne prevedejo.

Odločbe po določbi 123. člena ZVojI ni mogoče izdati za nazaj.

Tožena stranka in prvostopno sodišče sta ob sicer pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, da tožniku nista potrebna pomoč in postrežba pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, uporabila napačne določbe ZVojI, in sicer le določbo 1. odstavka 123. člena ZVojI, ne pa tudi 4. odstavka 7. člena ZVojI-C, ki pomeni uskladitev z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-86/96.

Tožena stranka in prvostopno sodišče v 122. členu ZVojI nista imela podlage za znižanje odstotka invalidnosti tožniku; prav tako nista imela podlage v 4. odstavku 7. člena ZVojI-C, da sta znižanje dodatka za posebno invalidnost uveljavila s 13.4.1996, ko je začel veljati Pravilnik o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti.

Po predhodnih določbah 119. in 123. člena ZVojI upravičenec sicer obdrži prej priznani status vojnega invalida, vendar pa se mu obseg pravic določi na novo po določbah ZVojI in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

Kadar gre za zmanjšanje pravic, ki je ustavno dopustno, načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se takšno zmanjšanje uveljavi za vse upravičence hkrati, pri čemer morajo biti odločbe izdane pred tem. Za izdajo odločbe z učinkom za nazaj ni podlage v zakonu.

Upravni organ prve stopnje in tožena stranka niti v 123. členu ZVojI in ne v drugih zakonskih določbah nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.

Kadar gre za zmanjšanje pravic, ki je ustavno dopustno, načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se takšno zmanjšanje uveljavi za vse upravičence hkrati, pri čemer morajo biti odločbe izdane pred tem. Za izdajo odločbe z učinkom za nazaj ni podlage v zakonu.

ZVojI, ki je začel veljati 1.1.1996, je na novo uredil področje varstva invalidnih oseb; po 119. členu ZVojI obdrži status vojaškega invalida državljan Republike Slovenije, ki je po prejšnjih predpisih z odločbo uveljavil status in pravice vojaškega invalida, že uveljavljene pravice pa se prevedejo ob pogojih in obsegu ureditve ZVojI.

ZVojI, ki je začel veljati 1.1.1996, je na novo uredil področje varstva invalidnih oseb; po 119. členu ZVojI obdrži status vojaškega invalida državljan Republike Slovenije, ki je po prejšnjih predpisih z odločbo uveljavil status in pravice vojaškega invalida, že uveljavljene pravice pa se prevedejo ob pogojih in obsegu ureditve ZVojI.

Drugi odstavek 122. člena ZVojI, ki ne dopušča prevedbe odstotka invalidnosti vojnih invalidov, ki bodo ta status uveljavili do uveljavitve enotnih kriterijev za ocenjevanje vseh vrst invalidnosti v RS. Ker je tožnica ta status že imela uveljavljen pred sprejemom novih meril, glede na navedeno zakonsko določbo ni bilo podlage za prevedbo odstotka invalidnosti.

V določbah ZVojI ni podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.

Ker ne v določbi 123. člena ZVojI, niti v drugih določbah tega zakona ni podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj, je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je odpravilo odločbo tožene stranke o pravici do dodatka za posebno invalidnost. Tožnik bo imel še v ponovljenem postopku možnost dokazovanja v zvezi s stopnjo svoje invalidnosti, zato je presoja prvostopnega sodišča glede višine pravice do dodatka za posebno invalidnost preuranjena. Tožnik, ki samostojno opravlja vse življenjske funkcije, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se v primerih, kadar je zmanjšanje dotedanjih prejemkov ustavno dopustno, tako zmanjšanje uveljavi za vse upravičence hkrati, pri čemer morajo biti odločbe izdane pred tem in ne naknadno s povratnim učinkom.

Tožena stranka, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo organa prve stopnje, izdano po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 123. člena ZVojI, ne v tem členu, ne v drugih zakonskih določbah ni imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.

Če v zakonu ni podlage za izdajo odločb z učinkom za nazaj, lahko le-ta učinkujejo le za naprej.