102. člen ZVojI

V ponovni vlogi za priznanje statusa vojnega veterana se je tožnik skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 677/2008 z dne 15. 9. 2009 (v kateri je sodišče odločilo v prid tožniku), ki ob nespremenjenem dejanskem stanju pomeni spremenjeno pravno podlago za odločitev. Ker sodbe ni mogoče šteti za spremenjeno pravno podlago v smislu 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, bi moral organ prve stopnje vlogo tožnika zavreči, ker niso izpolnjeni pogoji za njeno obravnavanje.

Do doživljenjske mesečne rente je tožnik po določbi 79. člena ZVojI upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Na datum ne more vplivati čas vložitve prve zahteve, glede katere je bil postopek odločanja pravnomočno končan, niti v tistem postopku morebitno storjene kršitve, ki so imele za posledico nezakonito odločitev, saj je te mogoče uveljavljati le v pravnih sredstvih zoper odločbo po določbah ZUP in v nadaljevanju s tožbo v upravnem sporu.

Revizijski organ mora v postopku za preizkus zakonitosti prvostopne odločbe, s katero je priznan status žrtve vojnega nasilja, če je drugače presodil dokaze ter je njegov rezultat ugotovitvenega postopka drugačen, pred odločitvijo (o reviziji) dati stranki možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter možnost predložiti ali predlagati dodatne dokaze.

Ob dejanskem stanju, ki je na prvi stopnji upravnega odločanja ostalo nerazčiščeno v več pogledih, je imela tožena stranka prav, ko je v obveznem revizijskem postopku odločbo upravne enote odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek upravni enoti, saj je za takšno odločitev imela tudi postopkovno podlago v določbah 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97) v zvezi z 20. členom ZZVN.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca mora biti v upravnem postopku dokazano, da je osebi neposredno in konkretno grozilo vojno nasilje in je zaradi tega morala pobegniti. Samo dokazovanje bega s pričakovanim nasiljem, ki ga prinaša vsaka vojna, še ne dokazuje tudi dejstva neposredno grozečega vojnega nasilja.

Za status otroka po določbi v času odločanja upravnega organa veljavnega 3. odstavka 2. člena ZZVN (sedaj 5. odstavek) je bistvena njegova osebna povezanost in s tem izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom iz 1. in 2. odst. 2. člena ZZVN, ki trajajo zoper starše ali tistega od staršev, s katerim otrok ob rojstvu in v času trajanja prisilnih dejanj ali ukrepov živi.

Umik družine tožeče stranke k sorodnikom v Avstrijo med drugo svetovno vojno, ki je zagotavljal preživetje družine in s tem tudi tožeče stranke, še ne predstavlja pobega pred vojnim nasiljem.