157.d člen ZASP

Izbira merila za določitev primerne tarife je prepuščena Svetu za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet), ki mu je torej podeljena diskrecija pri njegovi izbiri. V tem delu gre torej za pravila stroke, kar pomeni, da ima Svet, kot strokovni organ, odločilno vlogo pri njihovi razlagi. Sodni nadzor nad tem, uporaba katerih od več možnih možnih meril je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov. Uporaba pa mora biti ustrezno obrazložena, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi storila. Dejstvo, da bi lahko Svet uporabil tudi drugo merilo (konkretno tarife v preostalih državah EU) ne more predstavljati kršitve materialnega prava.

Vrhovno sodišče za obravnavo tožbe zoper odločitev Sveta za avtorsko pravo ni pristojno, saj gre za postopek sodnega varstva, sprožen po uveljavitvi ZKUASP.

Vrhovno sodišče tako ponovno poudarja, da izpodbijani sklep tožena stranka nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pojasnjuje (natančno) razlogov za tako dolgo odločanje o tarifi in potrebnosti odmerjenih stroškov, poleg tega pa v predloženih upravnih spisih (še vedno) ni listin, ki bi izkazovale potrebnost vseh stroškov. Glede na to je Vrhovno sodišče zato ponovno ugotovilo, da v postopku z izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve.

Tožba zoper sklep v zvezi s predlogom za oprostitev stroškov postopka pred Svetom za avtorsko pravo oziroma obročnim plačilom teh stroškov ni dopustna. Take tožbe ne predvideva ne ZASP, ki dopušča le tožbo zoper odločbo Sveta, ne ZUS-1, ki zoper sklepe dopušča tožbo le v taksativno naštetih primerih. Izpodbijani sklep pa ni sklep po 5. členu ZUS-1.

Presoja (ne)veljavnosti Skupnega sporazuma je v skladu z določbami ZASP v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo in ne sodišča.