17. člen ZDDPO-A

V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je za obravnavano obdobje davčni organ pravilno in zakonito tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davčni odtegljaj in prispevke za socialno varnost od izplačanih plač delavcem, ki pri tožeči stranki formalno niso bili zaposleni, hkrati pa jim je v spornem obdobju plače in z njimi povezane stroške tožeča stranka dejansko izplačevala. Iz dejanskega stanja ugotovljenega v DIN nesporno izhaja, da je med direktorico tožeče stranke, ki je hčerka direktorice in prokurista družbe A. d.o.o. sorodstveno razmerje, kar glede na določbo 17. člena ZDDPO-2 kaže, da gre za povezane osebe. V obravnavani zadevi gre za posle, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso in do katerih ne bi moglo priti, če ne bi šlo za povezane osebe. Osebe, ki niso povezane, takšnih poslov ne bi sklepale. V obravnavanih poslih je sorodstveno razmerje pomemben dejavnik, saj se osebe v sorodstvu z manj tveganja lahko spustijo v posel.

Tožnik v postopku ne ugovarja dejstvu, da gre v predmetni zadevi za poslovno razmerje med povezanimi osebami, kot ga opredeljuje 17. člen ZDDPO-2. Med strankama ni sporno, da je na tej podlagi povezana bosanska družba izdajala račune, s katerimi je tožniku zaračunavala opravljene gradbene storitve v Sloveniji in da izračunani zneski pokrivajo plače nameščenih delavcev, ki imajo delovno razmerje sklenjeno po tujem pravu v bosanski družbi, povečano za 9 do 15 %. Te račune je tožnik tudi plačeval iz svojega bančnega računa na račun bosanske družbe. Sporni pa so računi, ki jih je povezana bosanska družba izstavila za povračilo dnevnic delavcev, ki so v letu 2009 delali v Sloveniji. Tožnik teh računov ni plačeval izdajatelju računa (bosanski družbi), ampak je direktor družbe iz računa tožnika dvignil gotovino in jo po njegovi izjavi izročil v roke delavcem. Knjigovodske listine tožnika in bosanske družbe navedenega ne izkazujejo. Računi, ki jih je izstavila bosanska družba za povračilo dnevnic nimajo podlage v sklenjeni pogodbi. Tožnik teh računov tudi ni plačal preko TRR tožnika bosanski družbi. Tožnik ni vodil blagajniške knjige, iz katere bi bil razviden promet gotovine, blagajniš

Po jasni določbi 15. člena ZDDPO se kot odhodek prizna amortizacija le v znesku in s tem le v višini, ki jo določa zakon, ne glede na način obračuna, ki ga sicer uporablja zavezanec, in ne glede na podlago za obračun. To pomeni, da uveljavljanje višjega zneska amortizacije od tistega, ki ga določa zakon, v davčnem izkazu ni dopustno; tudi ne v primeru, kakršen je obravnavani, ko gre (po vsebini) za prilagoditev knjigovodske vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev razmeram na trgu.

Davčno priznani odhodki so lahko le tisti, ki temeljijo na verodostojni listini, katere vsebino opredeljujejo Slovenski računovodski standardi. Glede na naravo davčnega postopka in dokazov v davčnem postopku se nastanek poslovnega dogodka dokazuje z listinami in jih izjave zaposlenih ne morejo nadomestiti. Vsi računi, pogodbe in druge listine pa morajo imeti zelo natančno navedbo predmeta, torej natančni vsebinski in količinski opis storitve. Le taka listina je dokaz o nastanku poslovnega dogodka in služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige, ki morajo kazati opravljene posle in finančni položaj podjetja.

Kot osnovno sredstvo so lahko knjižene le nepremičnine, ki jih ima davčni zavezanec v lasti ali v finančnem najemu. Lastništvo izkazuje z izpiskom iz zemljiške knjige oziroma listino, ki je lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Amortizacijska stopnja za amortizacijo stavb po 1.1. točki 17. člena ZDDPO znaša 5%.

Za potrebe amortiziranja po letni amortizacijski stopnji 10% po ZDDPO se med gradbene objekte lahko razvrstijo samo tisti objekti, ki niso stavbe.

Za podjetnika posameznika je vprašanja amortizacije opredmetenih osnovnih sredstev za leto 1996 urejal Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika.

Kolikor davčni organ izhaja iz stališča, da pri metodi enakomernega časovnega amortiziranja sploh ni mogoče spreminjati stopenj, po presoji sodišča nima prav. Lahko pa je odločitev pravilna, ker za spremembo stopenj v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji. Vendar pa izpodbijana odločba takšnih ugotovitev oziroma razlogov ne vsebuje, zato je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, oziroma vsaj manjkajo razlogi v tej zvezi. Posledično odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, to pa narekuje odpravo odločbe.

Amortizacija osnovnih sredstev se pri ugotavljanju dobička zasebnika kot osnove za plačilo davka od dohodka iz dejavnosti upošteva kot odhodek le, če je osnovno sredstvo pridobljeno z nakupom, z lastno izdelavo, s finančnim najemom (lizing), z darilno pogodbo, brezplačnim prevzemom ali dedovanjem, kar se dokazuje z ustreznim dokumentom. Ker takega dokumenta tožnik nima, mu ni mogoče amortizacije priznati kot odhodek, za osnovna sredstva, za katera nima ustrezne dokumentacije.

Ker se po ZDDPO za posebej naštete objekte uporablja kot najvišja posebej določena stopnja, velja splošna amortizacijska stopnja 10 % samo za tiste gradbene objekte, ki niso posebej našteti.

Po podatkih upravnih spisov je tožnik obravnavani objekt - poslovni prostor najprej uporabljal za skladišče, po izvedbi spornih gradbenih del pa ga je uporabil za opravljanje dejavnosti (poslovanje). Glede na navedeno sodišče v celoti pritrjuje toženi stranki, da je bilo z izvedenimi gradbenimi posegi izboljšano stanje opredmetenega osnovnega sredstva v smislu določb SRS 1.6, kot tudi v smislu določb MRS 16.24. Dejstvo, da za izvedbo gradbenih del niso bila potrebna dovoljenja, na presojo, ali gre za investicijsko vzdrževanje ali za stroške, ki povečujejo nabavno vrednost opredmetenega osnovnega sredstva, ni pravno relevantno. Po določbi 17. člena ZDDPO je za amortizacijsko skupino 1. Gradbeni objekti predpisana najvišja letna amortizacijska stopnja 10 %, za podskupino 1.1 Stavbe pa je predpisana najvišja letna amortizacijska stopnja 5 %. To pomeni, da je za vse gradbene objekte, ki se ne morejo razvrstiti v podskupino "Stavbe" lahko uporabi višja amortizacijska stopnja, čim pa gradbeni objekt izpolnjuje kriterij za stavbo, je treba uporabiti stopnjo 5 %. Nenazadnje to stališče izhaja tudi iz mnenja, ki ga je priložil sam tožnik, po katerem je stavba "specifičen gradbeni obj

Tožeča stranka bi morala na osnovnih sredstvih, glede katerih je uveljavljala amortizacijo, izkazati lastništvo ali pravico do finančnega najema (SRS 1.1., pojasnilo C). Podlaga za vnos osnovnih sredstev v register je listina o pridobitvi osnovnega sredstva. Davčni organ je pravilno upošteval kupoprodajno pogodbo za lokal kot verodostojno listino o pridobitvi, to je o lastništvu lokala. Nabavno vrednost je revaloriziral in amortizacijo za lokal priznal kot odhodek skladno z določbami Pravilnika. Tudi po presoji sodišča poslovni prostor (lokal) sicer spada pod prvo amortizacijsko skupino gradbeni objekti, vendar pod podštevilko 1.1. stavbe, z najvišjo letno amortizacijsko stopnjo 5 %, saj je v nomenklaturi treba izbrati tisto postavko, ki je najbližje dejanskemu sredstvu amortizacije, to pa je v obravnavanem primeru lokal kot stavba in ne gradbeni objekt, ki je nedvomno širši pojem.

Tožeča stranka ni spreminjala metode amortiziranja, kar bi ob izpolnitvi zahtevanih pogojev lahko storila tudi iz enega obračunskega obdobja v drugo, temveč je spremenila zgolj stopnjo amortizacije iz 2 % na 10 %, za tako ravnanje pa nima podlage v SRS.