15. člen ZDDPO-A

Po jasni določbi 15. člena ZDDPO se kot odhodek prizna amortizacija le v znesku in s tem le v višini, ki jo določa zakon, ne glede na način obračuna, ki ga sicer uporablja zavezanec, in ne glede na podlago za obračun. To pomeni, da uveljavljanje višjega zneska amortizacije od tistega, ki ga določa zakon, v davčnem izkazu ni dopustno; tudi ne v primeru, kakršen je obravnavani, ko gre (po vsebini) za prilagoditev knjigovodske vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev razmeram na trgu.

Kot osnovno sredstvo so lahko knjižene le nepremičnine, ki jih ima davčni zavezanec v lasti ali v finančnem najemu. Lastništvo izkazuje z izpiskom iz zemljiške knjige oziroma listino, ki je lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Amortizacijska stopnja za amortizacijo stavb po 1.1. točki 17. člena ZDDPO znaša 5%.

Za potrebe amortiziranja po letni amortizacijski stopnji 10% po ZDDPO se med gradbene objekte lahko razvrstijo samo tisti objekti, ki niso stavbe.

Dodatno obračunana amortizacija je zgolj posledica ugotovljene nižje sedanje vrednosti osnovnih sredstev skladno s SRS 1.11., s cenitvijo ugotovljena razlika v vrednosti pa ne predstavlja podlage za ugotovitev stroškov investicijskega vzdrževanja, ki jih je, kot zatrjuje tožeča stranka, v poslovnih knjigah izkazovala kot investicijska vlaganja. ZDavP vrste dokaznih sredstev sicer ne omejuje, da pa jih v določenem obsegu vendarle omejuje sama narava davčnega postopka oziroma določbe materialnih predpisov, ki posamezne poslovne dogodke priznavajo le, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov se po navedenem ugotavljajo na podlagi knjigovodskih listin, zato pravno relevantnih dejstev v nasprotju s knjigovodskimi listinami ali tistih, ki iz knjigovodskih listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče upoštevno dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi.

Cenitveno poročilo ni dokument o pridobitvi osnovnega sredstva, niti upoštevna podlaga za obračun amortizacije.

Kolikor davčni organ izhaja iz stališča, da pri metodi enakomernega časovnega amortiziranja sploh ni mogoče spreminjati stopenj, po presoji sodišča nima prav. Lahko pa je odločitev pravilna, ker za spremembo stopenj v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji. Vendar pa izpodbijana odločba takšnih ugotovitev oziroma razlogov ne vsebuje, zato je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, oziroma vsaj manjkajo razlogi v tej zvezi. Posledično odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, to pa narekuje odpravo odločbe.

Amortizacija osnovnih sredstev se pri ugotavljanju dobička zasebnika kot osnove za plačilo davka od dohodka iz dejavnosti upošteva kot odhodek le, če je osnovno sredstvo pridobljeno z nakupom, z lastno izdelavo, s finančnim najemom (lizing), z darilno pogodbo, brezplačnim prevzemom ali dedovanjem, kar se dokazuje z ustreznim dokumentom. Ker takega dokumenta tožnik nima, mu ni mogoče amortizacije priznati kot odhodek, za osnovna sredstva, za katera nima ustrezne dokumentacije.

Ker se po ZDDPO za posebej naštete objekte uporablja kot najvišja posebej določena stopnja, velja splošna amortizacijska stopnja 10 % samo za tiste gradbene objekte, ki niso posebej našteti.

Vplačila denarnih sredstev, ki jih je tožeča stranka prejela od naročnikov priključkov na kabelsko-razdelilni sistem, predstavljajo njene prihodke, saj gre za prihodke od poslovanja, tako da je prvostopni davčni organ tožnici utemeljeno za znesek spornih prihodkov za l. 1993 in 1994 povečal napovedani dobiček. Za uveljavljanje olajšav po 39. in 41. členu ZDDPO v višini 20 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva oziroma v višini 10 % davčne osnove zaradi oblikovanja investicijskih rezerv zakon ne določa roka, to pa pomeni, da se ju lahko uveljavlja tudi po vložitvi letne davčne napovedi. To omogoča prav določba 49. člena ZDDPO, saj po tej določbi davčna obveznost iz davčnega izkaza, za katero davčni organ ugotovi, da ni pravilno obračunana, ne šteje za dokončno, to pa pomeni, da je davčnemu zavezancu mogoče priznati z zakonom predvidene olajšave tudi še v postopku, v katerem davčni organ ugotavlja pravilno davčno obveznost.