8. člen MKVCP

Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi bila ustavnosodna razlaga ureditve hrambe podatkov o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja le razlaga, po kateri bi se ti podatki brisali po treh letih, kot to velja za prekrške. Hramba teh podatkov je dopustna do uresničitve namena hrambe. Hramba obravnavanih podatkov v evidenci o vozniških dovoljenjih pa je namenjena izvajanju zakonske ureditve pogojev za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja.

Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in otrokom vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili ter da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da j

Predlagatelji ne morejo zahtevati pravnega varstva na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 17. člena v postopku, urejenem v ZVOP od 18. do 25. člena. V spornem primeru bi udeležena krajevna skupnost, z zapisom spornih osebnih podatkov na spominsko ploščo, lahko posegla le v pravico do varstva osebnih podatkov umrlih - kolikor bi bilo o takem posegu po določbah ZVOP mogoče govoriti - ne pa v pravico do varstva osebnih podatkov predlagateljev kot njihovih živečih sorodnikov. Toda določbe ZVOP take razlage ne omogočajo. Osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo. Postmortalno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (glej npr. 59. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). ZVOP ne ureja postmortalnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov. Enajsti in dvanajsti predlagatelj sta Združenje borcev in udeležencev NOB O. Š. L. in Zveza borcev NOV Slovenije Krajevni odbor G.. Po 157. členu ZOR lahko zahteva pravno varstvo tisti, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. Zato navedeni združenji ne moreta na podlagi 157. čl

Za kršitev zasebnosti gre tedaj, ko se javnosti sporočajo določena dejstva in okoliščine iz človekovega življenja in je človek označen tako, da je razpoznaven. Toda v danem primeru ni šlo za razkritje tožnikove zasebnosti, ker ta javnosti ni bil razpoznaven. Zamenjava tožnikovega imena in priimka v časopisu ni vplivala na razpoznavnost tožnika, zlasti ne, ker iz objave vseh nočnih dogodkov izhaja, da so objavljena imena kršilcev nočnega miru in ni mogoče razbrati, da gre v tožnikovem primeru za osebo s priimkom M. in imenom R. Zamenjava priimka in imena, ki je povzročila, da sta bila v kratkem sporočilu o dogodku objavljena tožnikov priimek in začetnica imena ni povečala tožnikove razpoznavnosti.

Pravica do svobodnega izražanja in do informiranja ni absolutna, marveč je omejena, med drugim tudi zaradi pravic drugih (15. člen URS) oziroma zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih (drugi odstavek 10. člena EKČP). V danem primeru gre za varstvo pravice do spoštovanja zasebnosti po 35. členu URS (kakor pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje) in po 8. členu EKČP. Pravica do spoštovanja zasebnosti omogoča posamezniku, da živi tako, kot sam želi in da je zavarovan pred javnostjo. Zahteva po spoštovanju zasebnosti se sicer zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenje in v tožnikovem primeru tožena stranka utemeljeno opozarja, da je dolgoletni funkcionar, ki mora biti pripravljen na kritiko. Toda kritika mora biti objektivna in v zvezi z njegovim delom ter ne sme biti žaljiva. Ker sta sodišči ugotovili kršitev tožnikove osebnostne pravice, sta pravilno uporabili tudi materialnopravna določila ZOR o odškodnini.