10. člen MKVCP

Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS. Pravno razlikovanje med "zagotovljeno" in "izvršljivostjo" pravice je v nasprotju z določilom 15. člena Ustave. Določilo 10. člena MKVČP po praksi Sodišča za človekove pravice prepoveduje državi, da posameznikom omejuje sprejemanje informacij, ki bi jih drugi radi oziroma so jih pripravljeni posredovati. Gre torej zgolj za princip varovanja negativne svobode. Ta pravica pa ne vzpostavlja pozitivnih obveznosti države za zbiranje in posredovanje informacij. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu, ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena. Z uveljavitvijo ZSPJS-B dne 19. 12. 2003 je stopila v veljavo spremenjena določba 53. člena, s katero je zakonodajalec datum začetka uporabe ZSPJS in s tem tudi določila 1. odstavka 38. člena ZSPJS prestavil iz 1. 1. 2004 na

Zaradi dejstva, da odločitev Uprave RS za telekomunikacije zadeva uresničevanje iztožljive pravice tožeče stranke iz določila 10. člena MKVČP in 1. odstavka 39. člena Ustave RS in je pomembna tudi za uresničevanje pravice ljudi do obveščenosti, je nujno, da ima stranka možnost pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo tudi z vidika vsebinske presoje kriterijev za dodelitev prostih programov iz 2. točke IV. poglavja ZJG.

Predlagatelji ne morejo zahtevati pravnega varstva na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 17. člena v postopku, urejenem v ZVOP od 18. do 25. člena. V spornem primeru bi udeležena krajevna skupnost, z zapisom spornih osebnih podatkov na spominsko ploščo, lahko posegla le v pravico do varstva osebnih podatkov umrlih - kolikor bi bilo o takem posegu po določbah ZVOP mogoče govoriti - ne pa v pravico do varstva osebnih podatkov predlagateljev kot njihovih živečih sorodnikov. Toda določbe ZVOP take razlage ne omogočajo. Osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo. Postmortalno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (glej npr. 59. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). ZVOP ne ureja postmortalnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov. Enajsti in dvanajsti predlagatelj sta Združenje borcev in udeležencev NOB O. Š. L. in Zveza borcev NOV Slovenije Krajevni odbor G.. Po 157. členu ZOR lahko zahteva pravno varstvo tisti, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. Zato navedeni združenji ne moreta na podlagi 157. čl

Za kršitev zasebnosti gre tedaj, ko se javnosti sporočajo določena dejstva in okoliščine iz človekovega življenja in je človek označen tako, da je razpoznaven. Toda v danem primeru ni šlo za razkritje tožnikove zasebnosti, ker ta javnosti ni bil razpoznaven. Zamenjava tožnikovega imena in priimka v časopisu ni vplivala na razpoznavnost tožnika, zlasti ne, ker iz objave vseh nočnih dogodkov izhaja, da so objavljena imena kršilcev nočnega miru in ni mogoče razbrati, da gre v tožnikovem primeru za osebo s priimkom M. in imenom R. Zamenjava priimka in imena, ki je povzročila, da sta bila v kratkem sporočilu o dogodku objavljena tožnikov priimek in začetnica imena ni povečala tožnikove razpoznavnosti.

Pravica do svobodnega izražanja in do informiranja ni absolutna, marveč je omejena, med drugim tudi zaradi pravic drugih (15. člen URS) oziroma zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih (drugi odstavek 10. člena EKČP). V danem primeru gre za varstvo pravice do spoštovanja zasebnosti po 35. členu URS (kakor pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje) in po 8. členu EKČP. Pravica do spoštovanja zasebnosti omogoča posamezniku, da živi tako, kot sam želi in da je zavarovan pred javnostjo. Zahteva po spoštovanju zasebnosti se sicer zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenje in v tožnikovem primeru tožena stranka utemeljeno opozarja, da je dolgoletni funkcionar, ki mora biti pripravljen na kritiko. Toda kritika mora biti objektivna in v zvezi z njegovim delom ter ne sme biti žaljiva. Ker sta sodišči ugotovili kršitev tožnikove osebnostne pravice, sta pravilno uporabili tudi materialnopravna določila ZOR o odškodnini.