97.b člen ZObr

S tem, ko je tožena stranka tožniku naknadno omogočila izrabo ur iz preteklih referenčnih obdobij, je toženka izpolnila svojo obveznost, da tožniku za omenjene presežne ure poleg 30 % dodatka za delo preko polnega delovnega časa plača še 100 % osnove.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30‑odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče kompenzirati le ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja. To bi pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki po njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija in plačilo 30 % dodatka za nadurno delo. Kompenzacija opravljenih presežnih ur skupaj s plačilom 30 % dodatka izhaja iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča RS, pritožbenega sodišča in tudi ni v neskladju z mednarodnimi akti. Položaja zaposlenih v Policiji in v Slovenski vojski se razlikujeta le v tem, da za zaposlene v Policiji velja Kolektivna pogodba in Stavkovni sporazum 2013, zato je kompenzacija presežnih ur v Policiji vezana na dogovor oziroma soglasje med javnim uslužbencem in delodajalcem. Za tožnika taka kolektivna pogodba ni veljala ne v času nastajanja nadur niti ne velja, zato ni mogoče za nazaj, za obdobje, ko je imela toženka drugačen sistem beleženja in preračunavanja delovnih ur, šteti, da kompenzirane proste ure niso bile izkoriščene na račun opravljenih in ugotovljenih nadur, če tožnik s tem ni izrecno soglašal. Tožnik je namreč s tem, ko je korist

Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnica za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristila kot proste ure, prejela 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožničino zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini 8-kratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Pojasnilo je tudi, da gre, čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24 urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, za obveznost, ki je po naravi pogodbena obveznost. Na podlagi 2. člena ZSSloV je potrebno uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu jo je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

Delodajalec je tisti, ki mora z ustrezno organizacijo dela ustrezno skrbeti za izravnavo presežnih ur v referenčnem obdobju (tudi z eventualnim predhodnim zmanjšanim številom opravljeni ur dela, če pričakuje povečano število ur ob koncu referenčnega obdobja zaradi vojaških vaj), v nasprotnem primeru pa je delavcu dolžan plačati dodatek za nadurno delo za presežne ure (če te izkoristi v naslednjem referenčnem obdobju) oziroma jih plačati v višini 130 % urne postavke (če jih delavec ne izkoristi).

Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po konc

Tožnik je praviloma delal v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah. Tožnik dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljal samovoljno, ampak po navodilu nadrejenih, zato je iz tega naslova upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

Tožnik je delal v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato je 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah. Tožnik dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljal samovoljno, zato je iz tega naslova upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke. Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi z

Tožnik (vojak) je delali v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah. Zato je tožnik upravičen do vtoževanega dodatka iz tega naslova.

Tožnik je delal v ruskem turnusu (delo je opravljal 12 ur, nato 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Ruski turnus pomeni po svoji naravi neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena ZDR, saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Pri ruskem turnusu delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka nujno pride tudi do situacije, ko delavec v tednu dela le tri dni. Tožnik bi bil upravičen do dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, če ne bi četrti odstavek 97.b člena ZObr izrecno določal, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Tožniku zato za opravljanje izmenskega dela pripada dodatek v višini 7 % (40. člen KPJS) in ne dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času v višini 10 % po prvem odstavku 42. člena KPJS.

Dodatek za delo v izmeni pripada delavcu za čas, ko dejansko opravlja izmensko delo, prav tako mu za čas dejanskega dela ponoči pripada tudi dodatek za nočno delo.