97.č člen ZObr

Vojaške vaje in terenska usposabljanja so bila po svoji naravi takšne, da je njihova izključitev iz uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljena. Dejavnosti, pri katerih je tožnik sodeloval kot pripadnik logistične podpore, so bile soodvisne z operativnim urjenjem, kar pomeni, da njihove narave ni mogoče presojati ločeno od narave same vaje. Dejstvo, da tožnik ni bil vadbenec (razen v maju in juniju 2018), zato samo po sebi ne pomeni, da zanj ne more veljati izključitev iz Direktive.

Toženka je tista, ki mora zatrjevati, da je bila tožniku odrejena pripravljenost v zvezi s konkretnimi delovnimi nalogami, ki so zaradi svoje specifičnosti izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, oziroma da je bil vključen v posebne dejavnosti, ki njeni uporabi neizogibno nasprotujejo.

Tožena stranka bi morala dokazati, da gre pri dejavnosti straže in varovanja državne meje za eno od izjem, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz narave dela tožnika, ampak dejavnosti varovanja državne meje kot take, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka, ki je veljala takrat, pa je pri tem nepomembna. Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanja državne meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 % urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se priprav

Ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje) je sodišče pravilno zaključilo, da opravljanje straže ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v izpostavljeni sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na to, da varovanje državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč v patruljiranje in nadzor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji ni mogoče umestiti pod izjemo po 1. alineji izreka sodbe C-742/19. Pridobivanje praktičnih izkušenj terenskega dela ne dosega standarda operativnega urjenja, ki se nanaša na soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.

Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da varovanje državne meje (tudi po preimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj), ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (izjema iz prve alineje izreka sodbe C‑742/19). Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) priče C. C. v zvezi s tem ni odločilno, podobno velja za pisno izjavo priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno očita pritožba.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na naloge straže ter varovanja državne meje ugodilo, v delu, ki se je nanašal na vojaško dejavnost vaj in usposabljanja pa je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da vojaška dejavnost vaj in usposabljanja utemeljuje izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, vojaški dejavnosti straža in varovanje državne meje pa izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES ne utemeljujeta, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne mej

Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.

Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas. Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen deloma glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov) ugodilo. Presodilo je, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje oziroma ali ju je glede na njuno naravo in vsebino mogoče opredeliti kot eno od izjem, ki omogoča izključitev iz Direktive. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

Glede na to, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje odločitev o tožbenem zahtevku ustrezno oprlo na njene določbe. Vertikalni neposredni učinek direktive namreč izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr), ki so z njo v nasprotju. To pomeni, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas. Ker za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu.

Glede na navedene izjeme je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 kot v kasnejših odločbah (sodbe VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, s sklepom VS RS VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje) presojalo, ali se za določeno dejavnost uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES. Enako je presojalo sodišče prve stopnje v tem sporu. Pravilno je štelo, da se za usposabljanje določbe direktive ne uporabljajo (je podana izjema), zato je bil tožnik kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. Za stražo in varovanje meje izjema ni podana, kar pomeni, da se pripravljenost šteje v delovni čas. V tem delu je tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen in mu je z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo. Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na stražo in varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodiš

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da Sodišče EU dopušča izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe citirane direktive, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila takšne narave tudi straža.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.

Tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. Po tretjem odstavku 41. člena ZDOdv se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP. Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok (2 x 40 točk) v višini 58,75 EUR ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj v skupnem znesku 53,84 EUR. Čepra

S presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, sodišče prve stopnje ni poseglo v državno suverenost. Glede navedb toženke o pravici države članice, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, je ustrezno pojasnilo, da nacionalni ukrep, ki je sprejet zaradi varovanja nacionalne varnosti, države članice ne razbremeni dolžnosti spoštovanja prava EU. Vojaška operacija v pravem pomenu besede predstavlja pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo skladno s stališči Sodišča EU, pri čemer ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj strokovna vojaška tolmačenja A. A. za razlago tega pojma niso neposredno uporabna (prim. VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive. Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dok