46. člen ZObr

Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za ves dan tedenskega počitka, če ni 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. Glede na novejšo sodno prakso je pripadnik Slovenske vojske na mednarodni misiji upravičen do plačila za ure več opravljenega dela v času, ko bi moral biti zaradi izrabe dneva tedenskega počitka po evidencah prost (premoženjska škoda).

Za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je ob pravilni uporabi materialnega prava bistveno, kaj je počel na dan, ko je zaveden kot prost, ali mu je bilo to ukazano oziroma ali je bilo to nujno, in koliko časa je trajala delovna naloga. Ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik kot poveljnik oddelka skrbel za oddelek, njegove naloge pa so zajemale tudi izvajanje rednih in izrednih nalog ter priprav na redne naloge in sestanke, da je moral biti tako podrejenim kot tudi nadrejenim vselej na razpolago in dosegljiv. Če je tožnik na dneve, ko je toženka trdila, da je imel tedenski počitek, moral delati, je upravičen do plačila le za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil, in ne avtomatično za 8 ur, kot je to, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, štelo sodišče prve stopnje.

Ob upoštevanju, da je toženka predložila evidence izrabe prostih dni oziroma tedenskega počitka, pri čemer tožnik ni konkretno navedel niti izpovedal, kakšno delo je opravljal na posamezni dan, ki je v evidenci zaveden kot prost, je utemeljeno presodilo, da toženka njegove pravice do tedenskega počitka v pretežnem delu ni kršila (saj tožnik ni dokazal, da je na točno določen dan tedenskega počitka, ki je kot tak zaveden v evidenci, opravljal delo). Tožnik na ugovor toženke, da je redno delo dnevno trajalo 10 ur, ni konkretiziral svoje trditvene podlage glede kršitve dnevnega počitka tako, da bi določno navedel, katere operativne naloge, ki so trajale več kot 12 ur, je opravljal na katere dneve.

Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej natančno ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Okoliščina, da t. i. dodatne naloge niso ustrezno evidentirane v poročilih in drugih listinah, ki jih je predložila toženka, in da poveljnik kontingenta o obsegu določenih nalog tožnika ni bil podrobneje seznanjen, ne pomeni, da te niso bile dejansko opravljene in da tožnik ni pričel z opravljanjem nalog na misiji vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku prisodilo neto znesek odškodnine. S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).

Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno navaja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra. Tožena stranka se v pritožbi utemeljeno pritožuje zoper višino odškodnine in utemeljeno opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovo vsaj delno (v določenem obsegu ur) omogočen. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.

Če je pripadnik slovenske vojske upravičen do plačila za opravljeno delo v pavšalnem znesku, kadar mu je dnevni počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral med dvema zaporednima dnevoma počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za več opravljene ure dela na račun nezagotovljenega počitka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnice izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZdavP-2). Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim določi dodatek za izvajanje nevarnih nalog na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skla

Tožnik je zgolj na splošno navajal, kakšne naloge je opravljal v času, ko je bil napoten na delo v tujino, in da je te naloge opravljal ves čas. Tudi po tem, ko je tožena stranka konkretno navedla, na katere dneve je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek in v zvezi s tem predložila omenjene evidence, tožnik svojih trditev ni v zadostni meri dopolnil. Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno opozarja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 5/2021, VIII Ips, 28/2021, VIII Ips 37/2021 in VIII Ips 34/2020).

Razpon dodatka za nevarne naloge je prilagojen oceni nevarnosti na območju delovanja oziroma zahtevnosti nalog, pri čemer je ključnega pomena mandat, ki ga ima posamezna skupina na misiji, torej s kakšno nalogo je skupina napotena na misijo. Opredelitev in ocena nalog oziroma posameznega mandata, kot tudi posameznih vojaških pojmov, je vojaško strokovno vprašanje, ki ga je treba razložiti in uporabiti v skladu z vojaško doktrino.

Celoten sistem dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja je takšen, da se konkretno višino teh dodatkov za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za enoto ali poveljstvo določi z Odredbo, torej z aktom ministra, pri čemer je nabor možnih višin dodatkov določen z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. V tem okviru je minister tisti, ki v sodelovanju z Generalštabom Slovenske vojske oceni, katere okoliščine in pogoji po posameznih postavkah iz Uredbe so značilni (tipični) za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za posamezno enoto ali poveljstvo in na tej podlagi določi višino teh dodatkov. Akt na podlagi katerega je posameznemu pripadniku z odločbo o plači in drugih prejemkih določi višina spornih dodatkov, je tako Odredba.

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi 24-urni tedenski počitek, ki bi se začel v enem dnevu in se nato brez prekinitve nadaljeval v naslednjem dnevu, že a priori pomenil kršitev pravice do dnevnega počitka oziroma bolje rečeno pravice do tedenskega počitka ob upoštevanju zakonske opredelitve tedenskega počitka iz 156. člena ZDR-1. Določba, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, dejansko pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1 in 12 oziroma 11 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1).

Izpodbijane odločbe nimajo narave akta vodenja in poveljevanja, saj tožena stranka tožnika ni le razreševala in imenovala na določene dolžnosti, ampak ga je z njimi razporejala in mu določala plačo. Tako gre za akte delovnopravne narave, zoper katere je po tem, ko je pravočasno vložen ugovor, dopustno sodno varstvo.

Ker je bil tožnik kot pripadnik slovenske vojske imenovan na drugo službeno dolžnost za nedoločen čas, ni moglo iti za začasno razporeditev po službeni potrebi v smislu 98. člena ZObr, temveč je šlo za redno imenovanje tožnika na službeno dolžnost za nedoločen čas z ukazom, kot aktom vodenja in poveljevanja, zoper katerega tožnik ni mogel uveljavljati varstva pravic. Tožniku je bila zato pravilno določena obračunska osnova plače na podlagi količnika za obračun plače, predvidenega za to službeno dolžnost.

Odredba o imenovanju na vojaško dolžnost kot akt vodenja (in poveljevanja) vojske ni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v delovnem sporu. Gre za povsem vojaški akt, ki ima le posreden vpliv tudi na delovno pravni položaj vojaške osebe.