24. člen ZFO
( prenehal veljati)
(črtan)
- VSRS sodba III Ips 39/2012Vrhovno sodišče RS · 2014
Tožena stranka bi z ugovorom lahko uspela le, če bi trdila in dokazala, da je iz naslova prihodkov od dohodnine in finančnih izravnav (kamor se vštevajo tudi dodatna sredstva finančnih izravnav) tožeči stranki nakazala več sredstev, kot ji jih je bila po zakonu dolžna nakazati. To bi pomenilo, da bi tožeča stranka iz teh dveh naslovov prejela presežek proračunskih sredstev, ki bi jih tožeča stranka eventualno lahko porabila tudi za kritje vtoževanih stroškov.
- VSRS Sodba III Ips 11/2012Vrhovno sodišče RS · 2012
Četudi je v konkretnem primeru šlo za financiranje izvirnih nalog občine s strani države, pa ni mogoče pritrditi nadaljnjemu razlogovanju sodišča druge stopnje, „da tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A“. Obstaja namreč možnost, da bi se država na tak način lahko razbremenila svoje zakonske obveznosti financiranja spornih prevozov. Najbolj nazorno se to pokaže v primeru, ko bi neka občina primerno porabo lahko v celoti pokrila z lastnimi prihodki, zaradi česar državi za zagotavljanje spornih stroškov ne bi bilo treba ničesar plačati (niti v okviru finančnih izravnav). Na načelni ravni je zato pritrditi stališču revidentke, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je (brez zakonske podlage) za poravnavanje svoje obveznosti predvidela sredstva v okviru primerne porabe, ki se prvenstveno krije iz lastnih prihodkov lokalnih skupnosti. Opisano (nepravilno) ravnanje države samo po sebi še ne pomeni, da država svoje obveznosti po ZOFVI dejansko ni mogla izpolniti z zagotavljanjem proračunskih sredstev, nakazanih za finančno izravnavo.
Različice besedila: 4Pokaži ▾
- od 24. 12. 2006 · trenutno
- 16. 7. 1999 – 23. 12. 2006
- 14. 8. 1998 – 15. 7. 1999
- 16. 12. 1994 – 13. 8. 1998
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 2Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 7. 2014Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS sodba III Ips 39/2012Vrhovno sodišče RS · 15. 7. 2014
Tožena stranka bi z ugovorom lahko uspela le, če bi trdila in dokazala, da je iz naslova prihodkov od dohodnine in finančnih izravnav (kamor se vštevajo tudi dodatna sredstva finančnih izravnav) tožeči stranki nakazala več sredstev, kot ji jih je bila po zakonu dolžna nakazati. To bi pomenilo, da bi tožeča stranka iz teh dveh naslovov prejela presežek proračunskih sredstev, ki bi jih tožeča stranka eventualno lahko porabila tudi za kritje vtoževanih stroškov.
- VSRS Sodba III Ips 11/2012Vrhovno sodišče RS · 19. 6. 2012
Četudi je v konkretnem primeru šlo za financiranje izvirnih nalog občine s strani države, pa ni mogoče pritrditi nadaljnjemu razlogovanju sodišča druge stopnje, „da tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A“. Obstaja namreč možnost, da bi se država na tak način lahko razbremenila svoje zakonske obveznosti financiranja spornih prevozov. Najbolj nazorno se to pokaže v primeru, ko bi neka občina primerno porabo lahko v celoti pokrila z lastnimi prihodki, zaradi česar državi za zagotavljanje spornih stroškov ne bi bilo treba ničesar plačati (niti v okviru finančnih izravnav). Na načelni ravni je zato pritrditi stališču revidentke, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je (brez zakonske podlage) za poravnavanje svoje obveznosti predvidela sredstva v okviru primerne porabe, ki se prvenstveno krije iz lastnih prihodkov lokalnih skupnosti. Opisano (nepravilno) ravnanje države samo po sebi še ne pomeni, da država svoje obveznosti po ZOFVI dejansko ni mogla izpolniti z zagotavljanjem proračunskih sredstev, nakazanih za finančno izravnavo.