14. člen ZFO

V letu 1998 je bil način financiranja stroškov spremenjen. Namesto s plačili na podlagi posebnih pogodb, je tožena stranka sredstva za financiranje prevozov po nevarnih poteh začela občinam zagotavljati v okviru meril za „zagotovljeno porabo“. V tem kontekstu je treba razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka na tožečo stranko ni naslovila ustreznih zahtevkov, niti predložila podatkov, na podlagi katerih bi tožeči stranki sploh lahko zagotovila potrebna sredstva. Znesek primerne porabe za posamezno občino se izračuna ob upoštevanju posameznih parametrov, med katere sodi tudi financiranje lokalnih potreb v posamezni občini.

Določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt in 2. odstavka 11. člena ZOFVI zagotavljata pravico, da starši ali zakoniti zastopniki izberejo vrtec, v katerega želijo vpisati otroka, ne pomenita pa tudi tega, da jim je ne glede na zmogljivosti oz. število prostih mest zagotovljena pravica do sprejema v izbrani vrtec. Ob tem sodišče še dodaja, da tudi v URS ni zapisane pravice otrok oz. njihovih staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, da je sprejet v vrtec v določenem obdobju, niti ni na drugi strani določena obveznost občine, da zagotovi organizacijo predšolske vzgoje na način oz. v obsegu, ki bo vsem zainteresiranim omogočil sprejem v vrtec. Na drugi strani je občina tista, ki iz svojega proračuna zagotavlja sredstva za delovanje vrtca, med drugim za investicijsko vzdrževanje in investicije v nepremičnine in opremo, za pokrivanje stroškov iz naslova dejavnosti in nalog, potrebnih za izvajanje programa za predšolske otroke, ki jih ni mogoče všteti v ceno programa (28. člen ZVrt). Zaradi te povezanosti je po mnenju sodišča razumljivo (in razumno), če občina kot ustanoviteljica in financerka delovanja vrtca odloči, da bodo imeli pri vpisu v vrtec v primeru pr